Pripoved o tem, kako se je Greta Thunberg poleti leta 2018 usedla pred švedski parlament, da bi med politiki in javnostjo poskušala dvigniti zavest o pomenu boja proti klimatskim spremembam, lahko danes zlahka opišemo kot novodobno pravljico. Petnajstletnici so se najprej začeli pridruževati vrstniki, nato odrasli, nato mediji, snežna kepa mednarodne pozornosti pa se je začela dokončno valiti, ko se je začela rokovati s slovitimi ljudmi, kot so Arnold Schwarzenegger, Emmanuel Macron, Barack Obama in papež Frančišek. A manj znano dejstvo te zgodbe je, da je bil vse od prvega dne s Thunbergovo še en človek, in to dokumentaristični filmar Nathan Grossman. Ta je za dekličine namere še pred začetkom protesta izvedel od prijatelja in je šel s kamero pred parlament preverit, ali bi mu to nudilo dovolj dobro gradivo za kratki film o podnebnih spremembah. Grossman je na koncu seveda dobil mnogo več. V zgolj enem letu je imel privilegij pospremiti Thunbergovo v neverjetnem vzponu od običajne najstnice do ikone 21. stoletja, rezultat tega pa je film Greta (I Am Greta, 2020), ki je od tega tedna na voljo v spletnem kinu Art kino mreže Slovenije.
Protagonistka in film sta začela z najnižjim možnim izhodiščem, skupaj s slavo najstnice pa so rasle tudi delnice filmskega projekta
Dokumentarec Greta je sicer izredno preprost film, ki se po svojih pripovednih postopkih bistveno ne razlikuje od običajnih televizijskih dokumentarcev in se niti ne trudi preseči konvencionalnih pristopov. A vsaj v tem primeru je pomanjkanje ambicioznosti filmu močno v prid. Kot prvo, zgodba o Greti Thunberg je že sama po sebi tako neverjetna, da je režiser zadel jackpot že zgolj s tem, da jo je imel priložnost spremljati od blizu. Kot drugo pa je ta pripovedna skromnost pravzaprav izvrstna analogija Thunbergove same. Ne nazadnje sta tako protagonistka kot film začela z najnižjim možnim izhodiščem, skupaj s slavo najstnice pa so rasle tudi delnice filmskega projekta samega. Prav ta pogled, ki ohranja začetno prizemljenost iz časa tistega prvega protesta pred parlamentom, pa režiserju služi kot orodje razgaljanja dvoličnosti politikov, ki Thunbergovo vabijo na odmevna srečanja, nakar se vedno znova izkaže, da jo zgolj izkoriščajo za odmevne medijske objave in zahrbtno pridobivanje političnih točk. Film trk teh različnih svetov zajame na izredno kredibilen in prepričljiv način.
Obenem pa dokumentarec razbije tudi marsikateri mit o sloviti najstnici. Če je Thunbergova danes ena najbolj znanih Zemljank, ki jo označujejo vse od aktivistične ikone pa do lutke v službi velikih korporacij, potem Grossman s svojo kamero jasno demonstrira, da se v jedru tega fenomena skrivata zgolj običajno dekle in njena družina. Dokumentarec med vrsticami na gledalca s tem naslavlja tudi zelo pomembno vprašanje – zakaj prav ona? In prav njen vzpon daje tudi odgovore, ki so večplastni – od utelešenja otroškega idealizma, spretnega izražanja in vse do povsem naključnih dogodkov, kot je bilo denimo Schwarzeneggerjevo deljenje njene objave več milijonom spletnim uporabnikov, kar je začelo privlačiti tudi močno politično strujo, ki si prizadeva za sprejetje ukrepov proti podnebnim spremembam.
Greta prav s tem prepletom resničnih dogodkov in pravljičnega vzpona tvori izredno navdihujoče gledanje za mlajše generacije in sporoča, da lahko idealistično stremljenje k boljšemu svetu še vedno izpiše neverjetne zgodbe o uspehu. Skupaj z nedavnim filmom o Billie Eilish (The World's a Little Blurry, 2021) smo tako v kratkem času dobili dve ključni zgodbi o predstavnicah mlajših generacij, ki s svojimi dejanji lastnoročno spreminjata svet. Režiserjema obeh filmov gre vse priznanje že samo zaradi tega, ker sta bila z njima v trenutkih, ko je svet še gledal stran, a se je v resnici pred njunimi očmi že rojevala zgodovina.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
