Če na hitro pomislimo na povezavo med prazniki in filmi, se najprej utrne misel na obilje katoliških filmov, s katerimi nas televizijske postaje in kini zasujejo med božičnimi in velikonočnimi prazniki. A tudi ob prvomajskih praznikih smo vsako leto deležni kakšnega filma na temo delavskih pravic. V zadnjih letih smo tako dobili filme kot Sufražetke (Suffragette, 2015) in Mladi Karl Marx (Le jeune Karl Marx, 2017), pa čeprav se nato po navadi izkaže, da je namesto po tovrstnih kostumskih dramah bolje poseči po kakšnem filmu Kena Loacha ali Roberta Guédiguiana. Art kino mreža se je letos odločila poskusiti s še enim zgodovinskim filmom, in sicer z italijansko-belgijsko koprodukcijo Gospodična Marx (Miss Marx, 2020), sicer četrtim celovečernim filmom režiserke Susanne Nicchiarelli. Kot sugerira že naslov, gre za biografsko dramo o Eleanor Marx, najmlajši hčerki Karla Marxa, film pa spremlja zadnjih 15 let njenega življenja, od smrti njenega očeta leta 1883 pa do leta 1898 in njene prezgodnje smrti pri komaj 43 letih. Čeprav se pod film podpisuje Italijanka, pa film zvesto sledi resničnim dejstvom in se večinoma odvija v Veliki Britaniji, in to v angleškem jeziku.
Nicchiarellijeva nam že v prvem prizoru da jasno vedeti, da s svojim filmom ni želela posneti še ene v vrsti kostumskih dram. Režiserka nam namreč Marxovo predstavi z direktnim pogledom v kamero, na podlago udarnega punk komada, medtem ko se naslov čez cel zaslon izpiše v bleščečih se roza črkah. Takšno prebijanje četrtega zidu in uporaba sodobnejše glasbe sta prijema, ki ju režiserka v filmu uporabi večkrat in nedvomno vneseta vpadljiv kontrast v primerjavi s sicer tradicionalnim okvirom kostumske drame. A čeprav je poteza simpatična, je seveda tudi neposredno skopirana iz nekega drugega filma, in sicer iz Marije Antoanete (Marie Antoinette, 2006) režiserke Sofie Coppola. Tudi če bi očitnost tega vpliva dali na stran, je film Gospodična Marx še vedno zelo sramežljiv pri uvajanju te mešanice starinskosti in modernosti. Če namreč glasbeni vložki pripovedi posodijo izrazito sodoben pridih, pa režiserka te progresivnosti ne prenese tudi na siceršnji slog podajanje zgodbe. Razen omenjenih posameznih intervencij se namreč Nicchiarellijeva večino časa še vedno zelo konservativno drži žanrskih konvencij ter prizorov v ničemer ne postavlja drugače kot drugi primerki žanra. Kakšen svež in utrgan kot snemanja ali divji montažni rez bi se punkovski glasbeni kulisi podal mnogo bolje kot pa obilje počasnih dialoških prizorov, ki večinoma sestavljajo film.
Eleanor Marx je naredila korak dlje kot njen oče, ko je vprašanje delavskih pravic nadgradila z elementom boja za pravice žensk
Takšna neizkoriščenost režijskih in montažnih potencialov je seveda velika zamujena priložnost, kajti sporočilo filma Gospodična Marx je še posebej v teh prazničnih dneh popolnoma na mestu. Eleanor Marx je bila morda res manj znana revolucionarka kot njen oče, a je v svojem neumornem aktivizmu naredila korak dlje, ko je vprašanje delavskih pravic nadgradila še z elementom boja za pravice žensk. Zaradi tega je bila močno pred svojim časom, a se je v zasebnem življenju vedno znova zaletavala v logiko patriarhata, kar je na koncu tudi vodilo v njeno tragično smrt. Njena zgodba je zagotovo vredna obujanja spomina, vendar pa film Gospodična Marx sam po sebi, razen filmskega gradiva ob prvem maju, zaradi režiserskih kompromisov nima tiste dodane vrednosti, da bi se trajneje zapisal v cinefilski spomin.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
