(FILMSKA KRITIKA) Staromodna posodobitev Ulice nočnih mor

Zares ni težko opaziti, kaj je tisto, kar je bilo Guillermu Del Toru tako všeč pri filmu Ulica nočnih mor (Nightmare Alley, 1947), da se je odločil posneti adaptacijo. Izvirni film režiserja Edmunda Gouldinga se je ponašal z izredno dobro napisanim scenarijem, ki se je preko zgodbe o vzpenjajočem prevarantu Stanu Carlisleju poigraval z mejo med čarodejskimi triki in nadnaravnim, in to na način, da je v to razlikovanje sila spretno angažiral tudi gledalca. Čeprav se je film v času po drugi svetovni vojni trdno umeščal v takratni val filma noir, pa lahko danes v njem zlahka vidimo prednika današnjih mojstrovin, kakršna je Skrivnostna sled (The Prestige, 2006) Christopherja Nolana.

Še toliko bolj pa je Del Toro v njem zagotovo videl veliko samega sebe. Ulica nočnih mor nas potopi v svet spak in pošasti, tako tistih pravih kot namišljenih, to pa je univerzum, v katerem se 57-letni Mehičan počuti kot doma. (Spomnimo, celo nedavna razstava njegovih del se je imenovala Doma s pošastmi.) Ulica nočnih mor je tako zdaj postala nezmotljivo del Torov film in z značilnim avtorskim dotikom širi teme izvirnega filma. Njegova interpretacija zgodbe ob tej priložnosti bistveno bolj poudarja zgodovinski kontekst druge svetovne vojne. Logično – čas vzpona fašizma in nacizma je tako ali tako obdobje, v katerem je del Toro že v preteklosti našel največ navdiha. Prav s tem pa zdaj odločneje poveže tudi osrednjo premiso filma, ko poskuša pokazati, kako razni iluzionistični prevaranti in lažni odrešitelji najbolj prosperirajo prav v času širše družbene krize.

Vseeno pa bi bilo preuranjeno reči, da gre pri novi Ulici nočnih mor za popolnoma posodobljeno različico izvirnega filma. Res, v pripovednem smislu je del Toro ubral mnogo sodobnejši pristop, ko zgodbi ni zgolj nadel okvirja filma noir, temveč mu je dal odločnejši pečat kompleksne značajske študije, ki si s svojimi 150 minutami trajanja vzame ves čas, da razvije vse nianse glavnega lika. Po drugi strani pa je prevladujoča retro podoba filma vendarle nekaj, kar prej deluje proti filmu samemu. Ulica nočnih mor se niti približno ne umešča v kakšen aktualen trend v današnjem filmskem svetu, še več, prej bi bilo mogoče trditi, da je noirovska zapuščina v času po gibanju #MeToo zastarela bolj kot kdajkoli prej. Prav zaradi tega morda terja nekoliko več napora, da del Toru priznamo dovršenost v izvedbi tokratnega filma. Njegova Ulica nočnih mor se najbolje gleda, če jo gledamo v kontekstu režiserjeve filmografije, ne pa kot film, ki poskuša uspešno opisati današnji čas.

In ko film zreduciramo na to artistično raven, je v njem mogoče najti ogromno dobrega. Celovečerec izredno dobro poustvari občutek ujetosti in neizogibnega padca glavnega subjekta ter to počne s pričakovano vrhunsko tehnično in vizualno izvedbo, ki jo začini še vrsta izjemnih igralskih imen. Ob izvrstnem Bradleyju Cooperju v glavni vlogi in Cate Blanchett v njeni najbolj ikonični podobi - povsem vredni oskarjevske nominacije za stransko vlogo -, se celo v stranskih vlogah pojavljajo tako spoštovani igralci, kot je denimo Tim Blake Nelson. Ulica nočnih mor morda ni trendovski film, je pa dovršeno delo enega najpomembnejših filmskih avtorjev današnjega časa, ki je skozi novo različico izkazal akt globokega občudovanja do izvirnika in je vložil največji možen trud v to, da bi ga z lastnim pečatom znova predstavil gledalcem na velikem platnu.