(FILMSKA KRITIKA) Več kot film katastrofe

Zanimivo je opazovati, kako film Notre-Dame v plamenih (Notre-Dame brûle, 2022) v začetnih prizorih odpira vprašanje vzrokov za požar, ki je 15. aprila 2019 uničil dobršen del slovite pariške katedrale iz 13. stoletja. V Franciji je debata tudi tri leta kasneje razgreta in različnim stranem še vedno služi kot priročno polje promoviranja ideoloških nazorov, argumenti pa segajo vse od višje sile, naključja, človeške napake pa vse do teorij zarote in posega islamskih fundamentalistov. Z oskarjem nagrajeni režiser Jean-Jacques Annaud točnega trenutka, s katerim se je začel požar, nikoli zares ne opredeli, a sila spretno izriše neko širšo, zelo kredibilno sliko celotne situacije. Namreč, katedrala je imela v obdobju pred nesrečo toliko pomanjkljivosti in varnostnih tveganj, da je bila tovrstna nesreča zgolj vprašanje časa. Naj gre za zastarelo električno napeljavo, nezadostne varnostne ukrepe med obnovo strehe, preveč kompleksen in zastarel alarmni sistem, ne nazadnje pa tudi ozke, slabo prehodne in več stoletij stare hodnike, nas film že zelo hitro pridobi na svojo stran, ko da vedeti, da se ne bo ukvarjal z ideološkimi podpihovanji, temveč z orisom dejanskih okoliščin nesreče.

Filmi katastrofe so vedno predstavljali nekakšen etično sporen žanrski hibrid. Tudi takrat, kadar rekonstruirajo resnične, praviloma tragične dogodke – kot denimo Živi (Alive, 1993), Titanik (Titanic, 1997), United 93 (2006) ali Everest (2015) – si ne morejo pomagati, da ne bi privzeli forme zabavljaškega žanrskega filma, ki vendarle temelji na gledalčevem užitku ob spremljanju akcijsko sestavljenega sosledja dogodkov.

"Gledalci preprosto radi gledajo, kako se svet pred njihovimi očmi sesuva," je ta žanr nekoč izvrstno opisal Gaspar Noé. Najboljši izmed "resničnih" filmov katastrofe so dejansko bili tisti, ki so v gledalcih vzbudili občutek groze in so se zatorej bolj kot v žanr akcije umeščali v polje trilerja oziroma grozljivke, kot denimo Utøya, 22. julija (2018) in predvsem Černobil (2019), ki sta prav zaradi tega obveljala za mojstrovini.

Film Notre-Dame v plamenih je sicer težko primerjati s tovrstnimi temačnejšimi filmi katastrofe, ker v tem dogodku ni bilo človeških žrtev ter je izvzemši ogromno materialno škodo imel tudi razmeroma srečen konec. Annaud je v estetskem smislu svoj vpliv našel pri Paulu Greengrassu in njegovih filmih, kot so Krvava nedelja (2002), United 93 (2006) in 22. julij (2018), ki so poskušali gledalca čim bolj v živo preseliti v srce dogajanja. Tudi francoski režiser se večino časa uspešno drži verističnega pristopa, v katerem kombinira igrano rekonstrukcijo dogajanja z resničnimi posnetki katastrofe ter si le redko privošči kakšen zdrs v nepotrebne didaktične in kvazipoetične vložke.

Ob suvereni izvedbi tega pristopa pa je glavni razlog, zakaj film Notre-Dame v plamenih dejansko deluje, ta, da se ponaša s povsem razčiščeno vizijo, kakšen je višji namen filma onkraj žanrskega okvira. Kot prvo, pokaže se, da je želel 78-letni režiser zgodbo predstaviti z vidika populacije, ki jo je požar najbolj prizadel, to je katoliška skupnost, kar niti ni presenetljivo, če vemo, da je Annaud v svoji bogati karieri posnel klasične krščanske filme, kakršen je Ime rože (The Name of the Rose, 1986). Notre-Dame v plamenih je tudi zato ravno toliko krščanski film kot pa film katastrofe. Kot drugo je Annaud v film zelo spretno vpeljal nujno potrebno dokumentaristično razsežnost, ki se na prvi pogled ne zdi povsem očitna. Natančneje: film nam na površini res predstavi natančno sosledje dogodkov pri gašenju požara, a nas ob tem elegantno seznanja tudi s tem, kaj je bilo v tem požaru na kocki, to pa so predvsem umetnine neprecenljive vrednosti, kar iz filma naredi tudi svojevrsten vodnik po tej mogočni stavbi in njenih zakladih. Podobno kot sta roman in film Da Vincijeva šifra (2006) opazno prispevala k povečanemu obisku Louvra, bo tudi Notre-Dame v plamenih kot potencialna žanrska uspešnica v pariško katedralo po prenovi privabila še večje število obiskovalcev, kot bi jih sicer. Annaudov celovečerec tako na mizo navrže bistveno pomembnejše teme od začetne ideološke dileme in zaradi tega je Notre-Dame v plamenih film, ki nadgradi status običajnega filma katastrofe v nekaj, kar s sabo nosi tudi določeno kulturno vrednost.