(FILMSKA OBLETNICA) Biti umetnik, biti pravi Rus

Za nami so dnevi, ko je bilo povsod po zahodnem svetu aktualno odrekanje vsemu, kar je rusko, pa naj je šlo za področje gospodarstva, športa, kulture, celo gastronomije. Na umetniškem področju smo bili priča odpovedi koncertov, razstav, predavanj, prekinitvam pogodb in nasploh umiku velikega dela ruske umetnosti iz naših življenj. Obletnica rojstva Andreja Tarkovskega zato ne bi mogla biti ob bolj primernem času. Če smo še pred nekaj tedni načrtovali, da se bomo na ta dan spominjali njegovih filmov, je v tem trenutku bistveno bolj zgovorna njegova življenjska zgodba. Ruski režiser je bil namreč eden izmed ustvarjalcev, ki so neizmerno ljubili svojo domovino, a so ga obenem njegovi pristopi k ustvarjanju pripeljali do konflikta z oblastmi, zaradi katerih je zadnja leta svojega življenja preživel čustveno zlomljen in daleč od doma.

Otroštvo je zaznamovala vojna

Tarkovski se je rodil leta 1932 v mestecu Zavražje ob reki Volgi vzhodno od Moskve. Mali Andrej je preživljal srečno otroštvo v družini umetnikov in prav ta zgodnja leta so kasneje predstavljala enega od osrednjih motivov njegovega ustvarjanja. Še posebno zato, ker se je ta idila v trenutku razblinila. Njegov oče, sloviti poet Arsenij Tarkovski, je ob koncu 30. let zapustil družino, da bi delal kot vojni novinar, a je nato ob izbruhu druge svetovne vojne tudi sam stopil na fronto. Andrej je tako odraščal v družini brez moških in skupaj z materjo sta si želela le to, da bi se njegov oče vendarle živ in zdrav vrnil domov. Ko se je to res zgodilo, se je na pragu pojavil povsem drug človek. Arseniju Tarkovskemu so zaradi hude rane in posledične gangrene morali amputirati nogo in stvari od tedaj nikoli niso bile več iste.

Že od mladosti je verjel v moč filma

Ker je bil Tarkovski od rojstva obkrožen z umetnostjo, je že v mladosti verjel, da je film kot umetnost povsem enakovreden literaturi in gledališču. Po šolanju na državni filmski šoli v Moskvi je pohvale prejemal že za svoj diplomski film Valjar in violina (1961), a vseeno je bil bliskovit mednarodni preboj njegovega prvenca Ivanovo otroštvo (1962) nepričakovan. Z njim je takoj osvojil zlatega leva v Benetkah in je preko njega tudi odkril sebe kot avtorja, ki poskuša v filmu utelesiti neke vrste vizualno poezijo. "Po tem filmu sem se zavedal, da je mogoče preko filma stopiti v stik z duhovno esenco človeka, in ta izkušnja je bila zelo pomembna zame," je povedal v enem izmed intervjujev. "Še zdaj pa nisem prepričan, da vem, kaj je film. Mislim, da je film velika skrivnost, tako kot vsaka druga oblika umetnosti."

Že ustvarjanje Ivanovega otroštva je bilo prežeto s prvimi nepričakovanimi težavami. Producenti državnega filmskega studia Mosfilm so želeli, da Tarkovski naredi film, ki bo všeč sovjetskemu občinstvu, ne pa da preko njega išče svojo osebno poezijo. "Pri delu z Ivanovim otroštvom smo zadeli ob proteste oblasti vsakič, ko smo poskušali nadomestiti narativno kavzalnost tradicionalne dramaturgije s poetičnimi artikulacijami," je zapisal v knjigi Ujeti čas, prevedeni tudi v slovenščino.

Prave težave nastopile

s filmom Andrej Rubljov

Vse to pa je bil zgolj uvod v pritiske, s katerimi se je začel Tarkovski soočati po prvencu. Pod vtisom opisanih očitkov je želel v svojem drugem filmu tematizirati vlogo umetnika v družbi. Tarkovski je menil, da se morajo ideološka prepričanja, kakor nam jih družba vceplja v glavo že od mladosti, tudi v resničnosti skladati z ugotovitvami, do katerih pridemo z lastnimi čuti. "Tradicionalne resnice ostanejo resnice samo, če so potrjene z osebno izkušnjo," je Tarkovski zapisal v knjigi Ujeti čas. Rezultat tega je bil Andrej Rubljov, film o življenju svetnika in staroruskega slikarja iz 15. stoletja, ki skozi vrsto globokih duhovnih preizkušenj prevprašuje svojo vero in odnos do družbe.

Težave so se tu kopičile že od samega začetka. Ne samo, da se je režiser sprl s svojim soscenaristom Andrejem Končalovskim, temveč so se oblasti obregnile ob 205-minutno dolžino filma, v kateri je bilo posnetih nemalo zelo naturalističnih prizorov nasilja. Tarkovski se je le deloma uklonil zahtevam državnega filmskega direktorata Goskino in je film skrajšal za 15 minut, a to ni bilo dovolj. Zaradi nezadovoljstva nad filmom oblasti niso želele izdati dovoljenja za izid filma. A ko je po birokratski napaki film dobil distributerja na zahodu, se je Goskino moral strinjati z željo filmskega festivala v Cannesu, da Andreja Rubljova predvajajo ob Azurni obali. Samo zaradi tega so film vendarle premierno predstavili tudi v Moskvi, a je Leonid Brežnjev v nezadovoljstvu nad videnim sredi filma odkorakal s projekcije. Že to je dajalo slutiti, da se bodo kljub velikemu mednarodnem uspehu nesoglasja Andreja Tarkovskega s sovjetskimi oblastmi zgolj povečevala.

Gostovanje,

ki se je prelevilo v izgnanstvo

Nezadovoljstvo na obeh straneh je doseglo vrhunec nekaj let kasneje, med snemanjem filma Ogledalo (1975). Šlo je za Tarkovskijev najbolj oseben film do tedaj, saj je vse dogodke v njem povzel po dogodkih iz rane mladosti, v njem pa je zaigrala tudi njegova prava mati. Z Ogledalom je režiser poskušal zaceliti rane iz otroštva, ki so nastale po odhodu očeta v vojsko. Uradniki Goskina so bili ponovno nezadovoljni nad pomanjkanjem patriotizma v scenariju in so ga označili za velik artistični fiasko. Tarkovski je bil tako razburjen nad dejstvom, da so oblasti ponovno poskušale preprečiti izid filma, da je v tistem obdobju celo želel opustiti poklic režiserja. Prepričala so ga šele pisma gledalcev, večinoma z zahoda, kjer je veljal za velikana sodobnega filma.

To se je potrdilo tudi s tem, da je začel dobivati vse več ponudb za snemanje filmov v Evropi. A čeprav je film Nostalgija (1983) v celoti posnel v Italiji, je prav v njem najbolj odkrito tematiziral ljubezen do Rusije. "Želel sem delati film o ruskem hrepenenju – o stanju zavesti, ki je značilno za naš narod in ki prizadene rusko zavest, ko je daleč od svoje rodne dežele. Po mojem videnju te zamisli sem to štel skoraj za domoljubno nalogo. Čeprav sem ves čas delal v Italiji, sem posnel film, ki je bil v vsakem pogledu globoko ruski," je zapisal v knjigi Ujeti čas.

To domoljubje iz tujine pa sovjetskih oblasti ni niti najmanj prepričalo. Preko režiserja Sergeja Bondarčuka je država poskušala na vsak način preprečiti, da bi film v Cannesu osvojil zlato palmo, kar je Tarkovskega prepričalo, da je tudi naslednje projekte načrtoval izključno v Evropi. Nizki udarci pa se niti tu niso končali. Sovjetska zveza mu je nato preklicala potni list, za nameček pa so njegovemu desetletnemu sinu prepovedali, da bi zapustil Sovjetsko zvezo in se mu pridružil na zahodu.

Nesojeno gostovanje v Ljubljani

Andrej Tarkovski je zadnja leta svojega življenja tako preživel čustveno zlomljen, to pa je bil vendarle le del njegovih skrbi. Izkazalo se je namreč, da je bil nekaj let poprej med snemanjem filma Stalker (1979) v degradiranem okolju v okolici Talina izpostavljen nevarnim kemikalijam, zaradi katerih je zbolel za rakom. Zadnjih pet let življenja je tako živel zunaj svoje države, brez sina, kar je imelo uničujoče posledice na možnosti, da bi sploh kdaj ozdravel. Ko je za svoj zadnji film Žrtvovanje (1986) prejel še eno nagrado v Cannesu, je bil preveč bolan za potovanje, zato je to namesto njega storil prav njegov sin, ki mu je tudi posvetil svoj zadnji film in so mu sovjetske oblasti na koncu vendarle dovolile videti na smrt bolnega očeta.

O tem, da je občutek izobčenosti vseskozi spremljal tudi velik občutek paranoje, najbolje priča tudi prigoda Igorja Koršiča, ki jo je zapisal v spremni besedi knjige Ujeti čas. Koršič je Tarkovskega spoznal med njegovim bivanjem na Švedskem in ga je vabil na gostovanje v Ljubljano, vendar režiser povabila ni želel sprejeti, saj se je iskreno bal, da bi ga na tej strani železne zavese pričakali agentje KGB, ga odpeljali nazaj v Sovjetsko zvezo in ga tam kljub bolezni poslali v ječo.

Tarkovski je zadnje dni svojega življenja preživel v Parizu, preden je leta 1986, pri komaj 54 letih, umrl. Dejstvo, da je želel v svojih filmih zgolj iskreno reflektirati svoj odnos do življenja in družbe, je bilo povsem v nasprotju z nazori komunistične Sovjetske zveze in sam je za to plačal najvišjo ceno, čeprav ga je zahod sprejel z obema rokama. Življenjska usoda Andreja Tarkovskega tako v teh dneh, ko je ruska država znova negativec na svetovnem političnem parketu, dobro kaže, da je kategorično zanikanje umetnikov na podlagi njihove nacionalne pripadnosti pogosto pretiran odgovor. Za njihovimi zgodbami se morda skrivajo lastni boji s tistimi politiki in uradniki, ki si na svoj sprevržen način prikrajajo idejo, kaj pomeni ljubiti svojo domovino.