Petra Vidali
To ni samo predstavitev knjige, to je fenomen: povsem polna velika dvorana Lutkovnega gledališča Maribor (13 vrst po 14 sedežev) ob predstavitvi romana. Podobno je bilo januarja letos celo ob predstavitvi knjige kratkih zgodb na Malem odru SNG Maribor, čeprav kratka proza res ni popularen žanr. Ampak tukaj niso pomembne literarne zvrsti ali vrste, ne založbe (pozimi Pivec, zdaj Beletrina), ne moderatorki (pri Strniščih Zora A. Jurič, pri romanu Darka Tancer Kajnih), pomemben je seveda avtor - Tone Partljič.
Fenomena sta pravzaprav dva: zbrati toliko ljudi in napisati toliko knjig.
Človeka ima, da bi dodal, napisati toliko knjig pri dvainosemdesetih letih, ampak očitno je, da (se) pri Partljiču leta ne štejejo. Resda pravi, da je zelo rad noseč s knjigo, vendar je v teh letih malo težje zanositi, ampak praksa tega ne dokazuje. Kot je spomnil direktor Beletrine Mitja Čander, je Tone Partljič v zadnjem desetletju samo pri njegovi založbi izdal pet knjig. Na vprašanje, zakaj v tem času toliko tako obsežnih proznih del, je avtor odgovoril praktično: ker ima zdaj za to več časa. "Pišem, ker se mi zdi, da moram še to iz sebe iztisniti."
Moderatorka je avtorja spomnila tudi, da je še v enem od intervjujev ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2016 rekel, da je doma iz Slovenskih goric in da so zato tam "doma" tudi njegova najboljša dela. Tam seveda ostaja doma njegova komedija Moj ata, socialistični kulak, tam je zdaj doma tudi njegov roman Pesnica in od tam so mladinske črtice, ampak v zadnjem desetletju je postal dom njegove literature tudi Maribor: s Pasjo ulico, Sebastjanom in mostom, Ljudmi iz Maribora in sedaj z Vetrom z vzhoda. A medtem ko druga dela zajemajo daljša časovna obdobja, se Veter z vzhoda "zgodi" v letu in pol, v drugi polovici leta 1933 in v letu 1934. Kaj v takratnem Mariboru je navdihnilo avtorja? Na predstavitvi je povedal, da žal tudi vzporednice med takratnim časom in sedanjostjo: v zraku je negotovost, so konflikti, delitve, je sovražni govor, v daljavi pa je že vojna. Tudi takrat se je že slišalo nacistično in fašistično grmenje, bil je čas atentatov (na avstrijskega kanclerja Dollfussa in kralja Aleksandra) in političnih vrenj. Tudi naslov je mogoče razumeti kot slutnjo slabega - medtem ko velja tukaj svež zahodni veter za zdravilnega, topel vzhodni veter ne prinaša ničesar dobrega.
A v Mariboru je bilo tudi veliko mladih, zanimivih ljudi, ki so želeli seči po zvezdah. Dva med njimi, literarno modificirana Jože Babič in Maks Furijan, sta hotela na gledališko nebo. V Vetru z vzhoda pa je še veliko drugih stalnih ali začasnih Mariborčanov. Večina se jih v fiktivni freski znajde celo s pravimi imeni, avtor pa je preverjanje zgodovinske verjetnosti zaupal dr. Jerneji Ferlež, saj so mu njene študije o takratnem Mariboru tudi pomagale pri pisanju. Upa, da so resnični in izmišljeni junaki prepričljivi, da lahko bralci čutijo z njimi in da bo literarna resnica, ki je trajnejša in bolj univerzalna od posameznih dejstev, tudi tokrat ostala. "Ko grem čez reko, čutim vso Dravo, ki je kdaj stekla pod tem mostom. Vse mi gre po glavi ..." je še rekel Partljič, občutku za mesto pa dodal občutek za ljudi. "Tona, ko pišeš, se mora videti, da imaš občutek za ljudsko žalost," si je rekel med pisanjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
