(GLASBENA OBLETNICA) Prekletstvo rožnate lune

Album Pink Moon (1972) pomeni danes enega najpomembnejših dosežkov v zgodovini britanske folk glasbe. To, da ga je v izbor 500 najboljših albumov vseh časov uvrstila tudi ameriška revija Rolling Stone, bržkone samo po sebi priča o njegovem vplivu na zahodno pop glasbo. Gre za album, ki je nepovratno spremenil žanr sodobnega folka.

Pa vendar - ko se danes Drakove skladbe pojavljajo v filmih, serijah, oglasih, na radiu in spletu, eminenten status njegovih napevov še vedno zakriva žalostno usodo za njihovim nastankom. Življenjska pot Nicka Draka je zgodba o ambicioznem, a vendarle sanjavem in izredno občutljivem poetu, ki ga je strlo dejstvo, da svet njegove glasbe še ni bil pripravljen sprejeti.

Obetaven začetek glasbene poti

Nick Drake se je rodil leta 1948 v vasici Tanworth-in-Arden južno od Birminghama. S svojimi 191 centimetri višine je bil že kot najstnik visok in močan fant, nadarjen športnik, sijajen tekač, ki pa ga šport vendarle ni pretirano zanimal. Njegov drugi naravni talent je bila namreč glasba. "Ni bilo pomembno, kateri inštrument je vzel v roke," je povedala njegova mati Molly. "Naj je šlo za violino, flavto ali trobento, iz vsakega inštrumenta je znal izvabiti melodijo, ne da bi ga kdaj prej vzel v roke." Pod vplivom Boba Dylana in Vana Morrisona je cele noči preigraval kitaro, kot najstnik improvizirano nastopal po ulicah in v barih, ob študiju angleščine v Cambridgeu pa je izpilil še svojo prirojeno poetično žilico.

Njegova glasbena kariera je sprva izgledala nadvse obetajoče, saj so vplivni posamezniki hitro prepoznali njegov talent. Uspeh je napovedal že naključni dogodek z avtomobilskega potovanja po Afriki, ko je Drake po prepričevanju prijateljev stopil na oder nekega bara, v katerem so ponočevali člani skupine The Rolling Stones, in je Keith Richards osebno pohvalil njegovo igranje kitare. Leta 1968 ga je na enem izmed lokalnih nastopov slišal Ashley Hutchings, soustanovitelj folk rock skupine Fairport Convention, in ga povabil na snemanje z njihovim producentom Joejem Boydom, ki je bil mojster zvoka na festivalu v Newportu leta 1965, ko je Bob Dylan prvič vklopil električno kitaro. Drake je hitro podpisal pogodbo s takrat še malo založbo Island in je nemudoma posnel svoj glasbeni prvenec. Album Five Leaves Left (1969) je nastal pod vplivom debitantskega albuma Leonarda Cohena, na katerem so glasbeni aranžmaji služili kot podpora govorjeni besedi. Na albumu Five Leaves Left je gostoval kitarist Richard Thompson, ki je Draka povabil kot predizvajalca na velik koncert skupine Fairport Convention v dvorani Royal Festival Hall v Londonu. Drake je s svojim unikatnim glasom in izvirnim načinom igranja kitare nemudoma pritegnil pozornost občinstva, ki se je spraševalo, kdo je ta še skorajda golobradi glasbeni talent. Leta 1969 je vse izgledalo sijajno in obetal se je sijoč vzpon mladega folk glasbenika.

Uspeh, ki ga ni bilo

Potem pa je vse potihnilo. Album Five Leaves Left je poleti 1969. res dobil nekaj malega pozornosti v radijski oddaji Johna Peela, kaj več pa ne. Glasbenika nihče ni prosil za intervju, nobena televizija ga ni povabila v eter, tudi v medijih je bilo mogoče komajda zaslediti kakšno recenzijo. Ker album ni prejel nikakršne promocije, se plošča tudi ni prodajala. Draka je takšen odziv javnosti povsem potrl.

Za veliko oviro se je izkazal tudi Drakov način nastopanja. Za skoraj vsako njegovo pesem je bila namreč potrebna druga uglasitev kitare, in ker je nastopal z eno kitaro, je moral po vsaki skladbi na novo vrteti vijake, kar je vnašalo dolge in neprijetne premore v nastop. Ko so se poslušalci med njimi začeli pogovarjati, je to Draka vrglo iz tira in po nekaj koncertih je začel kar sredi nastopa osramočen zapuščati oder.

Za svoj drugi album je zato ubral nekoliko drugačen pristop. Naslov Bryter Layter je poetično zapisan izraz "brighter later" ("vedrejši kasneje"), ki ga je naključno slišal med vremensko napovedjo. Album krasijo bogatejši, skupinski aranžmaji, ob Richardu Thompsonu pa je na njem gostoval denimo tudi John Cale iz skupine The Velvet Underground. Producent Joe Boyd je Bryter Layter (1970) označil za največji producentski dosežek svoje kariere.

A usoda albuma je bila znova enaka kot pri prvencu. Ne samo da se noben medij ni zanimal zanj, Drake je zdaj imel za sabo dva albuma in ni prejel še niti centa od avtorskih pravic za medijsko predvajanje svojih pesmi.

Še en poraz je bil prehud udarec za občutljivega mladeniča. Pri 24 letih se je povsem potolčen vrnil domov k staršem. Žalost se je začela spreobračati v vse resnejšo obliko depresije. Dobil je občutek, da mu življenje uhaja iz rok. Postopoma je nehal jesti, se umivati, dneve je preživljal v svoji razmetani sobi. Ven je šel samo zato, da bi se vozil naokoli z avtomobilom, dokler mu ni zmanjkalo bencina in sta ga morala priti iskat starša. Ker sta bila vse bolj zaskrbljena zanj, sta ga prepričala, da gre na zdravljenje na psihiatrični oddelek bolnišnice St. Thomas v Londonu. Po enomesečni terapiji mu je bilo dejansko bolje in je nato s pomočjo družine in prijateljev poskušal še enkrat prekiniti urok zahrbtne bolezni.

Na koncu je zmagala bolezen

Prav na tem ozadju je leta 1972 nastal Drakov tretji in zadnji album Pink Moon. Kantavtor se je odločil, da bo tokratno zbirko pesmi posnel po svoje - sam, brez aranžmajev in predvsem brez zunanjih nasvetov. Čeprav poslušanje albuma ne izkazuje nujno njegove globoke travme in je depresija le mestoma izražena v besedilih pesmih, kot sta Pink Moon in Parasite, pa tema osebnega razpada vseskozi tli med vrsticami. Ker je bil Drake takrat že povsem odrezan od nastopanja in dogajanja v Londonu, so se mediji ob izidu spraševali, kdo sploh je ta skrivnostni glasbenik, ki ga ni mogoče nikjer videti. Ker uspeh tudi tokrat ni prišel, je glasbenik zapadel v še hujšo depresijo, in zdravniki so mu dali na izbiro, ali bo jemal zdravila, ki ga naredijo povsem apatičnega, ali pa poskušal živeti brez zdravil in s tveganjem, da bo njegov um storil kaj skrajno neumnega. Občasno je še poskušal kovati načrte in je celo popolnoma spremenil svoj slog ustvarjanja - zdaj je poprijel za električno kitaro in jo med kričanjem razbijal v svoji sobi v slogu skupine The Who.

Vseeno pa je bil Drake vse bolj razočaran nad svojimi novimi kompozicijami, zato se je leta 1974 odločil, da bo glasbo povsem opustil. Nickov oče Rodney je biografu Gormu Henriku Rasmussenu povedal: "Sovražil je življenje. Ni videl smisla, da bi nadaljeval. Življenje je bilo zanj prazno in brez pomena." Starša sta mu vseskozi stala ob strani. Ker je trpel tudi za nespečnostjo, sta se ponoči zbujala, ko sta zaslišala njegovo hojo po stopnicah, in sta se s sinom pogovarjala vse do jutranjih ur. A mati tiste usodne noči 25. novembra 1974 ni slišala njegovih korakov. Naslednje jutro sta starša v sobi našla njegovo telo, ki ni kazalo znakov življenja. Poslovilnega sporočila ni bilo, ob njem je bila zgolj izpraznjena steklenička antidepresivov, na gramofonu pa se je izteklo predvajanje Bachovih Brandenburških koncertov. "Prepričana sem, da si Nick ni želel vzeti življenja," je kasneje povedala njegova mati. "Očitno je imel težko noč. Morda je tablete pojedel v zanosu, samo da bi prišel do nekaj miru. Takšen je bil tiste zadnje mesece - nepotrpežljiv, impulziven. Verjetno bi naslednje jutri to že obžaloval." Ob smrti je imel komaj 26 let.

Njegov čas prišel prepozno

Danes vemo, da je Nick Drake umrl zato, ker medicina tistega časa še ni bila dorasla takšnim hudim oblikam depresije. Spoznanje, da so bile tablete, ki jih je jemal, škodljive za srce, je bilo dokazano šele mnogo let po njegovi smrti. Trajalo je dolgo, da je glasbeni svet spoznal, kako velikega ustvarjalca je izgubil. To se je povsem po naključju zgodilo leta 1999, ko je podjetje Volkswagen uporabilo pesem Pink Moon v enem svojih avtomobilskih oglasov, s čimer se je prodaja njegovih albumov naenkrat podeseterila. Nick Drake je postopoma začel postajati ena izmed tragičnih ikon popularne glasbe. Revija NME je mnogo kasneje pesem Northern Sky označila za "najlepšo ljubezensko pesem sodobnega časa". Mističnost njegovega obstoja dodatno poudarja dejstvo, da ne obstaja niti en filmski posnetek njegovega nastopa ali intervjuja.

Dejstvo je, da bi Drakova glasba mnogo bolje živela na današnji glasbeni sceni, na kateri delujejo Laura Marling, Natalie Mering in Aldous Harding, kot pa v začetku 70-ih, ko je bila na vrhuncu skupina Led Zeppelin. Zgodba o Nicku Draku je še vedno ena najbolj neverjetnih lekcij o tem, kako se lahko unikaten glasbenik izmuzne skozi prste javnosti, zaradi tragične usode glasbenika pa tudi ena najbolj žalostnih.