"Rad imam gledališče, ker nas, kadar se mu prepustimo, prepriča, da problem drugega postane tudi naš. V gledališču si lahko priznamo, da nam ni vseeno, da čutimo več, kot pokažemo. In čutimo veliko. Sploh v tem negotovem trenutku, ko se o vojni govori s takšno lahkoto, kot da besede nimajo nobene teže, kot da bi se izgubil ves spomin na to, kaj vojna zares pomeni. Čutimo veliko v tem času, ko politiki bolj spominjajo na alegorične dramske like kot pa na voditelje.
Čutimo veliko, ko leto za letom podiramo vročinske rekorde, in čutimo veliko, ko brezmočni opazujemo genocid v Gazi in se sprašujemo, kako je to mogoče, kako je mogoče, da to spremljamo v živo, da vemo, kaj bo sledilo, da to sledi in se nič ne zgodi. Čutimo veliko. Rad imam gledališče in umetnost mi daje upanje, a tega upanja ni na pretek. In ko pišem to poslanico, se resno sprašujem, kakšno gledališče bo po tem, kar se dogaja v Gazi, sploh še mogoče," je v poslanici med drugim zapisal režiser Žiga Divjak.
Norveški nobelovec Jon Fosse, ki je svetovno slavo doživel predvsem kot dramatik, pa je poslanico (v prevodu Barbare Skubic) zaključil tako: "Vojna je bitka proti temu, kar biva globoko v nas vseh: proti edinstvenemu. In je tudi boj proti umetnosti, proti temu, kar leži globoko v vsaki umetnosti. Govorim o umetnosti na splošno, ne posebej o gledališču ali dramatiki, in sicer zato, ker se, kakor sem rekel, vsa dobra umetnost, globoko v sebi suka okoli istega: okoli tega, da iz nečesa povsem edinstvenega in specifičnega naredi univerzalno. V umetniškem izrazu združuje čisto posebno z univerzalnim: ne odstranjuje specifičnosti, ampak jo poudarja, omogoča, da skoznjo jasno sije vse, kar je tuje in neznano. Vojna in umetnost sta nasprotji, prav kakor sta nasprotji vojna in mir - tako preprosto je. Umetnost je mir."
