(GLEDALIŠKA KRITIKA) Bacila, bakteriji, tujka

L'enfer, c'est les autres ali Pekel so drugi, je razvpita misel iz drame Za zaprtimi vrati (Huis clos) francoskega eksistencialista Jeana-Paula Sartra iz leta 1944. V mnogočem je vplivala na dramo Emigranta (iz leta 1974) poljskega pisatelja Slawomira Mrožka. Leta 1978 je po prošnji za politični azil dobil francosko državljanstvo.

Redakcijo prevoda Uroša Kraigherja iz leta 1975 je opravila Darja Dominkuš. Režiserka in dramaturg uprizoritve, Nina Ramšak Marković in in Milan Ramšak Marković, sta dopisala izvirnik, zaostrila konec, predvsem pa dogajanje - geopolitično, časovno - umestila v abstraktno splošnost. Kar sta ohranila, je vseprisotni občutek alienacije.

AA (Nejc Cijan Garlatti) in XX (Marko Mandić), kakor Mrožek poimenuje protagonista in jima s tem odvzema še zadnjo črto individuumov, sta tujca na tujem, tuja tudi drug drugemu, ujeta v podpodju neke hiše na silvestrsko noč. Zvoki praznika režejo v njuno bedno samoto. Družita ju izolacija in izrinjenost iz okolja. Od časa do časa strese luknjo in oba stanovalca zvok podzemne železnice. Luči, ki so kričeče neonske, nenehno histerično utripajo. Brez oken je prostor, kar še podčrta izolacijo in izobčenost, pa tudi vrata nadomešča lestev, ki vodi kot skozi kanalizacijski jašek nekam gor v nedosegljivi zunanji svet (scena Igor Vasiljev). Oprema je mizerna, improvizirana, škatla z bananami in zaboji, kavlji, delovna obleka z večpomenskim rumenim jopičem na klinu ... Neki prameni aktualnosti so vendarle vseskozi prisotni, čeprav neeksplicitno v tem podzemnem brlogu, ki je vse prej kot zatočišče.

Improvizirano bivališče dveh anonimnežev brez perspektive je prostor konflikta, je bojišče dveh rojakov, pripadnikov različnih socialnih razredov, hkrati pa ju veže usoda izkoreninjencev, brezperspektivnežev. Kot parazita sta znotraj organizma, z najaktualnejšo metaforo označeno: bacila, virusa, bakteriji. Imamo intelektualca, pisatelja na eni strani in fizikalca - vrtalca, ekonomskega migranta, klasičnega gastarbajterja na drugi. Kostuma (Ana Janc) sta presenetljiva, ker je preprostež bolj urejen. Ta sprva še sanja tipične gastarbajterske sanje o vrnitvi k ženi in trem otrokom v domovino, o hiši, ki jo bo zgradil in se osamosvojil, dokler mu zadnje iluzije ne ubije strupeno lucidni sostanovalec. Idealnega sužnja išče, model, muzo tako rekoč. Po njem namerava napisati svoje veliko delo. A gastarbajter se zlomi, uniči svoje prihranke in se obesi. Pisatelj pa raztrga svoj rokopis, ko izgubi svoj model in muzo. Oba izgubita ideale in iluzije in kar ostane, je totalno izničenje. Kot da ju sploh nikoli ni bilo.

Razmerje moči obeh protagonistov je vendarle precej enakovredno, bolj, kot se zdi na prvi pogled, saj intelektualni manko surovo močni, brutalno naivni XX - Marko Mandić - nadomešča s svojo fizično premočjo, predvsem pa z družino, ki ji je še mar. Ranljivi, astenični pisatelj AA nima nikogar v tistem drugem, "netujem" svetu in je torej njegova izkoreninjenost še hujša, kljub superiornosti, ki jo ves čas demonstrira nad primitivnim sostanovalcem, nenehno lačnim, ki razpravlja o muhah in muholovcih ter opravlja predvsem osnovne življenjske potrebe. Cijan Garlatti zagrabi lik AA-ja z nekakšno ranljivo superiornostjo, sijajen je v svojem prepletu krhkosti in dominance, v krutosti razgaljanja drugega in sebe, v stiku tragičnega in komičnega, absurdnega. Tudi njegova imenitna dikcija, ki je bolj sofisticirana in prepredena z bistroumnimi, zajedljivimi podtoni, cinizmi je zelo drugačna od delavčeve robate, šlampaste, lajajoče. Na vseh ravneh sta superiorna, precizna do skrajnosti.

XX ni sposoben reflektirati svoje bedne situacije, fizične iztrošenosti, nikakršne možnosti za sestop nima. A tudi pisatelj je nima, čeprav neumorno reflektira svoj status in svojega primitivnega cimra. Na koncu izgorita oba, zmagovalca ni, saj ga tudi ne more biti. Kako se je mogoče izogniti političnim aluzijam na migrantsko krizo, današnjim, že malce utrujajočim, zlorabljanim interpretacijam drugosti in pri tem ostati aktualen? Režija se je obvarovala teznosti, pretirane idejnosti in podčrtala tragikomičnost mnogoplastnega odnosa med dvema diametralno nasprotnima osebkoma, ki ju vežejo izobčenost, izrinjenost in deziluzija.

Odnos med protagonistoma je kompleksen in kar je najbolj mrožkovsko inteligentno izpostavljeno tudi v uprizoritvi, je poseben obešenjaški humor, ki ga v enem od prizorov režiserka privede do groteskne drastike v gestiki in mimiki z rekviziti (hudičevimi rožički in ušesi). Tudi preboj na rampo je sugestiven in streznitven za gledalce.

Disidentstva niti umeščenosti v neko konkretno realnost ne razbiramo, zgolj slutimo morda vzhodnoevropsko provenienco obeh, ki pa ni bistvena. Temelj je tisti eksistencialistični pekel z začetka.