(GLEDALIŠKA KRITIKA) Globinski odtis generacije

Mlado mladinsko se v okviru Slovenskega mladinskega gledališča vzpostavlja po načelu vajeništva. Namesto učiteljev in učencev imamo mojstre in vajence. Igralci - člani SMG so z mladinci v enakovrednem ustvarjalnem dialogu. Cela vrsta subtilno vodenih aktivnosti pomaga na odru in ob njem mladim dozorevati v artikulirane, razmišljajoče ustvarjalce in državljane. Vrhunec skupnih akcij generacije zadnji dveh let je predstava s programskim naslovom Svoje usode krojači, nastala v koprodukciji SMG in KD Pripovedovalski variete pod režijskim vodstvom Ane Duša. Je globinski odtis generacije, poročilo tistih, ki bi radi "najprej odrasli, preden morajo odrešit svet". Predvsem niso ubirali nobenih bližnjic, niso se zadovoljevali s klišeji v slogu stari so zavozili vse, nas oropali delovnih mest, perspektive, zasrali okolje ... Ne, brez obtoževanja in revanšizma so kritični.

Dvajset mladih, starih med 16 in 21 leti, izbranih na javni avdiciji, na spodnjem odru Mladinca skupaj s trojico tako imenovanih podpornikov, članov SMG - Damjana Černe, Blaž Šef, Primož Bezjak - uprizori varietejsko predstavo, ki ni le iniciacija v gledališče, ampak tudi v avtonomni javni diskurz. Režiserka je v sodelovanju z mladimi iz večmesečnih ustvarjalnih delavnic, druženja, vrvenja idej, improvizacij prebujala ustvarjalnega duha, rušila meje izraza. Rezultat je prerasel vse meje pričakovanega in doslej videnega, prodrl je globoko v posameznostih in v vse pore aktualnega trenutka, generacijskih razkolov, družbenih anomalij, predvsem pa opolnomočil mlade akterje v vseh pogledih. V sodelovanju s široko avtorsko ekipo, v kateri so bili tudi družboslovci, novinarji ...., je nastala silovita, visokoenergetska in iskrena intimna podoba generacije. V času, ko se je svet snel s tečajev, so prepričljivo premerili razdalje vseh današnjih razmerij - od družinskih do družbenih. Generacija, ki je z materinim mlekom vsrkala tekmovalnost in individualizem, hkrati pa je bombardirana z vsemi sortami družbene korektnosti, tolerantnosti, potrebe po dialogu, ekologijo, je, kot pokaže tudi ta predstava, silno artikulirana, kritična in dojemljiva za vse krivice. In neverjetno zrela, odgovorna, zaznamovana s težo večjih pričakovanj - na intimnem in družbenem polju - od predhodne.

Kar je izrazito uspelo Ani Duša z mladim kolektivom, je najprej osupljivo prepričljiv, celostni odrski dogodek. Kot rezultat očitno skrajno poglobljenega, domišljenega mnogoplastnega skupinskega dela, zaupanja in odprtosti. Umeščenost protagonistov je dvojna: najprej v gledališki prostor - z vsemi razpoložljivimi orodji - in v javni prostor, v katerem so lahko artikulirali svoja stališča. Med ustvarjalnim procesom so mladi sodelovali s kriminologom Draganom Petrovcem, raziskujoči nasilje v družini, filozofom Matjažem Ličerjem v zvezi z okoljskimi politikami, etiko ... in kolumnisti časnika Dnevnik. Slednje se bo nadaljevalo kot gledališka esejistika.

Seveda v vsej dvajseterici ni vrhunskih igralskih talentov, a na odru vsi delujejo presenetljivo suvereno, niti na trenutek diletantsko ali prisiljeno. Nobenega glumatanja, nobenih štosov na prvo žogo. Skozi pripoved treh družin spremljamo (v sledovih) koronsko vsakdanjost in preteklosti staršev. Počitnice na Hrvaškem, pikniki po slovensko, družinska kosila, obiski dedka - trk ruralnega in urbanega ... Take vsakdanje lege in komunikacije. Neverjetno zanimiva generacija je to, samozavestna, vidi se ji, da je rezultat permisivne vzgoje, drzna, hitropotezna, pripravljena, da osvoji velike reči, ne glede na vse. Hkrati pa je nenehno izpostavljena absurdnosti aktualnega političnega trenutka, razočaranjem, sesutju vsega, v kar so še verjeli njihovi predhodniki. Nekam trezno delujejo, urejeno, niso protestniki kot njihovi dedki in babice iz šestdesetih. Niti anarhisti niti defetisti, zavzeti so in čuteči. Bolj kot generacije pred njimi se zavedajo krivic, anomalij družbe, hkrati pa si ne nalagajo mesijanskih ciljev. Ja, stvarna, uravnovešena generacija, a nikakor ne konformistična. Mnogo bolj izobražena od predhodne, kar zadeva odnos do narave in védenje o njej. Politično angažirana na svoj avtentičen način, samosvoja, neidealistična. Zaveda se, da kakšno dolgoročno načrtovanje prihodnosti za njih ne pride v poštev. Ni pa čisto pravično, da so pričakovanja družbe do njih višja, kot so bila do generacije prej.

Ta "delavnica skupinskega pisanja" je skozi tri družine raziskovala odnos starejših generacij do mladostnikov in si za izhodiščno vprašanje zastavila torej, kako si predstavlja svojo prihodnost. Vsaka družina je srečna in nesrečna po svoje: ena je zaznamovana z nasiljem očeta, druga na necepljenega dedka prelaga odgovornost za zdravje vnukinje ... Kaj se razgali, ko popraskamo pod fasado povprečne slovenske družine? Konflikti, nasilje, pa tudi toplina, razumevanje, nostalgija za nekdanjimi časi.

Muzika kot najmočnejše izrazilo (tudi te) generacije je pomemben del predstave. Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar je spletel skupaj z odličnimi mladimi izvajalci strastni patchwork vsega. Jugopopevka Tereze Kesovije Sve se vrača, sve se plača deluje kot preprosto, močno sklepno sporočilo.

Pred tremi leti je bila Ana Duša že vodja kreativnega pedagoškega procesa z mladimi v gledališkem laboratoriju Lutkovnega gledališča Ljubljana, takrat v režiji Mareta Bulca. Sijajno dela z mladimi v gledališču in ustvarja nepotvorjeno, samoniklo umetniško prakso v tem prostoru ter daje glas generaciji, ki bo zagotovo krojila tudi prihodnost tukajšnjega gledališča in družbe nasploh.

Kako pomembno je razvijati in podpirati kreativnost mladih, ki so sposobni naslavljati tudi najzahtevnejše tematike, in to na odru izvesti odraslo, totalno profesionalno. Naj se Mlado mladinsko suvereno nadaljuje. In naj gledališki krožki z vseh slovenskih šol masovno hodijo na predstavo.