(GLEDALIŠKA KRITIKA) Ko birokrati izplaknejo maske

Predstava izhaja iz konkretnih družbenih akcij na ravni EU-ja, zato ima povsem stvarno, programsko predzgodbo. Je del kulturnih projektov EU, ki povezujejo institucije v regiji. Port of Dreamers - Pristanišče sanjačev je projekt programa Ustvarjalna Evropa, katerega eden od treh koprodukcijskih delov je tudi Proslava mariborske Drame SNG. Med letoma 2018 in 2021 so v treh mestih organizirali umetniške laboratorije oziroma izobraževalne, pogovorno-terapevtske delavnice z migranti vseh starosti, izobrazbe, iz različnih nacionalnih in kulturnih okolij. Vsak partner, ob mariborskem SNG še Dubrovniški poletni festival in Asociacija Kulturanova v Novem Sadu, pripravlja svojo predstavo na temo begunstva. Predstave so nastale iz gradiva, zbranega na delavnicah, nastajajo torej iz neposrednega stika z begunci iz teh okolij in iz njihovih izpovedi. Že zato Proslave ne gre ocenjevati zgolj kot umetniški artefakt ali plod zgolj na odru ustvarjenega. Je pa vsega spoštovanja vreden celoten angažma kulturnih ustanov, ne le umetniškega ansambla, tudi vseh drugih deležnikov. Ta(ka) participacija in družbena odgovornost je danes potrebna in nujna.

Dihotomija mariborske predstave ni le formalna in vsebinska, je tudi v razpetosti med stvarnim, faktičnim, resnično izpovednim in (po)ustvarjalnim, generiranim na odru. Med deklarativnim, političnim odnosom do migrantstva in dejanskim vsakdanjim razmerjem ulice do te problematike. Hrvaški dramatik Ivor Martinić je tekst Proslave v drugem delu zasnoval na resnični zgodbi iranskega begunca Navida Fadaeeja Nazerja, ki je v Slovenijo prišel pred petimi leti, ko so bile evropske meje še prepustne, malo pred begunskim valom in rezilnimi žicami.

Prvi del predstave je Martinićev avtorski tekst Proslava, ki karikira bruseljsko politično sceno. Izhodišče je verbalni lapsus, ki ga je zagrešila na evropskem parketu slovenska političarka, ko je citirala Hitlerja v zvezi z begunsko problematiko in njegov termin "končna rešitev" v zvezi z migranti. Začne se bitka za čim učinkovitejše popravljanje škode: za političarko organizirajo proslavo, na kateri naj bi se opravičila v slogu evropske politične korektnosti do migrantske problematike.

Režiser Jan Krmelj je prvi del zastavil groteskno, pretirano, mestoma prehajajo vsi liki v karikature, kar je doseganje učinka po krajši poti. Igralci sicer spretno manevrirajo med plakatnostjo in nabuhlim karikiranjem. Zlasti Ksenija Mišič kot kompromitirana političarka je sugestivna v prelomih med dejanskim in pričakovanim, pa tudi Petja Labović spretno mehča robove nevarnega karikiranja s premišljeno dozirano travestijo. Proslava kot najbolj zavožena, najbolj izpraznjena forma v našem kulturnem prostoru bi bila lahko sama zase subverzivna iztočnica. A se sploh ne zgodi, gre zgolj za pripravo nanjo, kar pa daje premalo potenciala.

Nikakor se nisem mogla v prvem delu znebiti primerjave z Državo Agnieszke Jakimiak in Toma Silkeberga, lansko predstavo Slovenskega mladinskega gledališča, v režiji Anje Suša. Groteskna obravnava eujevske birokracije je precej radikalnejša, zbirokratizirano bruseljsko pleme deluje distopično, alienirano, ne le dnevnopolitično plehko. Izhodišča drame so globlja od Martinićevih in Krmeljevih. A pustimo primerjave, ki bi bile možne tudi v drugem delu diptiha. Sijajne primere dokumentar(istič)nega gledališča tega tipa, z živo in perečo begunsko problematiko, smo že videli. Zlasti v režiji Žige Divjaka, tudi v SMG.

Drugi del Proslave, ko bruseljska politična četica odvrže birokratske maske, dobesedno izplakujoč jih v pločevinastih vedrih, in se postavi za mikrofone, je silovit, suveren, pretresljiv v izpovedi in mnogoplasten v naraciji. Ko padejo maske politikov, se razpre prostor za empatijo, za bližino, za Resnico. Navidova begunska zgodba, prepolna nasilja, najtežjih življenjskih preizkušenj, bolečin in negotovosti, je zgodba iranskega intelektualca, režiserja, ki je imel dve možnosti: "lahko čakam, da me ubijejo, ali peš prečkam mejo Irana in zaživim drugo življenje v drugem svetu". Tako je svojo pozicijo v brutalni iranski sedanjosti in posledičnem odhodu definiral sam. Lahko si predstavljamo, kakšen je bil proces ob navzočnosti tistega, ki je vse grozote, skozi katere nas vodijo igralci, doživel na lastni koži. Martinić je Navidovo zgodbo, ki jo je v intervjuju zajela Mojca Marič, vodja delavnice z begunci v SNG, položil v usta peterice iz prvega dela. Naracija je zaradi izrekanja resnice težavnejša, a igralski zbor opravi delo vrhunsko. V prepletu norosti in bolečine, empatije in distance je delovalo uročljivo. Ta drugi del predstave je v zborovski naraciji prvoosebnega pripovedovalca in z osupljivo tenkočutno zvočnostjo tako silovit, da bi mirno obstajal sam zase. Morda bi bilo dramaturško učinkovitejše.

Proslava je kljub pomanjkljivostim, dihotomiji, ki ni organska, zato ne deluje prepričljivo in koherentno, dragocena predstava, ki pretrese, ozavešča in teatru v teh težkih časih podeljuje trden mandat, da priča o težkih časih na svojstven način in s silovitostjo, ki jo premore v takih razsežjih le malokdo.