V Kosovelovem konsu z naslovom Novi dobi v Integralih "nova doba prihaja/ v kolektivnem imetju,/ nova doba prihaja/ i delavcu i poetu." V uprizoritvi z naslovom Kons: Novi dobi ni nove dobe. Je ena polna, mučna, ura stare dobe. Ena ura teme, ki je ne presvetli noben odrski reflektor. Edina svetloba, ki omogoča, da vidimo na oder, prihaja iz videa in, dobesedno, iz igralcev. Od znotraj so osvetljeni njihovi obrazi v čeladah. Aparati, na katere so priključeni igralci, proizvajajo vse, kar je bilo nekoč naravna dobrina, kisik, luč, življenje. Uprizoritev se tako priključuje tudi na novo pandemijsko realnost, v kateri je nastajala, vendar jo razume samo kot del širše, daljše, bolj brezperspektivne realnosti.
Ko se po koncu prižgejo luči, vidimo, da so kostumi - skafandri igralcev strašljiva mešanica vojaške in vesoljske ikonografije, da je armada te odiseje podobna tisti, ki je v času Kosovelovega življenja umirala po jarkih prve svetovne vojne. In tudi video podobe so podobe vojne krajine, podobe suhih vej, gomazenja in neusmiljene burje. Tudi podobe borov, podobe krasa, ampak nelepega, neromantičnega krasa, podobe opustošenja brez olajšanja. Ob skupinski recitaciji Borov, ki seka tako, kot bi skupina delavcev sinhrono zasajala sekire v debla, mora priti do gledalca, da Kosovel ni sprevidel za celo stoletje samo človeka, ampak tudi naravo oziroma to, kar bo iz nje naredil človek. Tisti "do smrti izmučeni evropski človek", ki "divja z električno brzino v razvoj, divja in samo eno željo ima še: umreti." Tisti človek, ki hodi v gledališče, ampak ne gleda in ne vidi, ker je že mrtev, ker spi. Ampak če so bili pred sto leti budni vsaj še delavci po tvornicah in rovih, ali je danes sploh še kdo buden? "Nova doba prihaja,/ ko bo vsak delavec človek,/ ko bo vsak človek delavec./ Nova doba prihaja/ z uporom sužnjev," se zaključi naslovni kons, ki ga v uprizoritvi ne slišimo. Ker nimamo vere v novo dobo, ker je ne sanjamo, ker si je morda sploh ne želimo.
Kons: Novi dobi konsekventno nadaljuje poetiko Žige Divjaka in Katarine Morano. Če sta prej najhujše stiske, krivice, najbolj nehumane prakse uprizarjala s pripovedovalsko-snovalnim in dokumentarnim principom, jih tokrat z recitalom. Ker je v tej poeziji vse, kar je treba povedati, in ker se zdi čisto izrekanje in ponavljanje teh verzov, nabijanje teh verzov iz osvetljenih glav na odru v glave v dvorani, kot obupan, še zadnji poskus, da bi poslušali, slišali, se zbudili.
Ustvarjalci uprizoritve
Režiser Žiga Divjak
Dramaturginja
Katarina Morano
Scenograf in avtor videa
Igor Vasiljev
Kostumografka
Tina Pavlović
Asistentka scenografa
Ana Johana Scholten
Avtor glasbe Blaž Gracar
Lektorica Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe
David Orešič
Igrajo
Vesna Jevnikar
Vesna Pernarčič
Darja Reichman
Miha Rodman
Blaž Setnikar
Vesna Slapar
Aljoša Ternovšek
Iztok Drabik Jug k. g.