(GLEDALIŠKA KRITIKA) Nespečni globokoumnež

Jan Fabre: Nočni pisec, prva slovenska uprizoritev, SNG Drama Ljubljana, ogled premiere 29. maja
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Peter Uhan

Po vsem odru je posuta debela plast soli - kot ostanek telesnih tekočin, ki so temeljna substanca vseh Fabrovih del. Prosojna, steklena miza in ozadje kot projekcijsko platno. Fabrova lutka špega izza stranske zavese in se za hip celo pomakne na prizorišče. To je vsa scenografija te bogate mono "bralne" uprizoritve, prve v slovenskem jeziku, v avtorjevi režiji in scenografiji. V poldrugi uri se sprehodimo po Fabrovem angažiranem intimnem vesolju, obogatenem z njegovimi lucidnimi, ironičnimi refleksijami, produktom nespečnosti. Osebnozgodovinska inventura prinaša vse tisto, kar dela Fabra velikega, prebojnega in tudi modnega.

Marka Mandića je izbral avtor sam, kar je hud kompliment, saj je konkurenca v Antwerpnu, v Fabrovem laboratoriju Troubleyn, ogromna. Slavno franšizo Nočni pisec uprizarjajo na številnih odrih po svetu. Italijanska, francoska, srbska, ruska, beloruska in litovska uprizoritev so bile že pred slovensko in hrvaško. Hkrati z Mandićem se je v Antwerpnu s Fabrom in njegovo ekipo na kraju samem pripravljala tudi Senka Bulić za hrvaško premiero v Gledališču Marina Držića v Dubrovniku, ki bo te dni.

Jan Fabre je megazvezdnik, ki s svojimi multidisciplinarnimi, multimedijskimi deli naseljuje tudi vse eminentne galerije. Nazadnje smo ga v Sloveniji v živo srečali v Mariboru leta 2012 v okviru Evropske prestolnice kulture - z razstavo Umetnost me je obranila zapora v Umetnostni galeriji Maribor in predstavo Droge so me obdržale pri življenje v SNG Maribor. Ob EPK je izšla tudi Fabrova knjiga Nočni zapisi 1978-1984, v prevodu Mateje Seliškar Kenda, ki je okostje predstave Nočni pisec v ljubljanski Drami - po dolgem času prve žive predstave pred publiko. Že samo ta okoliščina je dogodku vdihnila poseben naboj. Ob Prvih nočnih zapisih predstava izhaja še iz drugega Nočnega dnevnika (1985-1991), pa tudi iz fragmentov Fabrovih gledaliških besedil od 1976 do 2012.

Subverzivnost in intrigantnost Fabrovega življenja in dela v tej intimni, strastni avtobiografiji niti nista tako poudarjeni. Umetnikovo potovanje od mladostnih dni do danes je neskončno samospraševanje. Ker je nočni zapisovalec, ki ne more spati, v stanju nespečnosti kot posebne budnosti odpira vrata v skrivnosti svoje družine, umetnosti, igre, življenja, smrti, svobode ... Silovita imaginacija ga ohranja budnega, njegove nočne refleksije, globokoumne izjave in ugotovitve pa mestoma učinkujejo kot prerokbe ali manifesti. Mnoge se izpišejo na platnu. Vizualizacija jim podeli posebno moč. Fabre razgalja, označuje in vseskozi vznemirja. Sugestiven del je Fabrov stari film, ki teče v ozadju, "Hey, what a pleasant madness", dogaja se v umetnikovem rodnem Antwerpnu v začetku devetdesetih, v čolnu na reki Schelde, kjer trojica mladeničev v balonarjih, z mladim Fabrom na čelu, uprizarja nenavaden performans.

Peter Uhan

Mandić kot Fabrov alter ego je presenetljivo umirjen, ponotranjen in premišljujoč. Zvečine urejen in spodoben, skoraj korekten, kar Fabre v resnici ni. Transformacije nimajo ostrih robov, nobene ekscesnosti, le vešče napenjanje loka od najzgodnejših spominov na starše, čudaško mamo, divjo babico, pokojnega brata, na umetniško dozorevanje, New York, globokoumne, pa tudi duhovite refleksije o umetnosti, bolečini, sli ... Duhovit je prizor s štirimi kamni mejniki, ki jih pobere s tal in jih položi na mizo, ob tem pa jih inteligentno poimenuje s štirimi -steini: Frankensteinom, Einsteinom, Wittgensteinom in Gertrude Stein. Predstavi jih kot "zavest modernega človeka". Poveden je v predstavi Fabrov katekizem: "Umetnost je oče. Lepota sin. In svoboda duh."

Avtorska glasba Nočnega pisca Stefana Kamila Carlensa je sugestivna, Mandić odlično izvede nekaj znanih komadov, The End Doorsov, My Way Sinatre, pri Modugnovem Volare pa publika spontano pritegne. Želja po živem teatrskem pretoku je bila že neizmerna. Da se je zgodila prav pri trofejnem, megaslavnem Fabru, pa ima tudi posebno sporočilo in moč.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta