(GLEDALIŠKA KRITIKA) Romantična (skoraj) komedija v karanteni

Petra Vidali Petra Vidali
15.02.2022 06:00

Goran Vojnović, 14 dni, krstna uprizoritev, SLG Celje, ogled premiere 11. februarja

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Jagoda in Branko Završan se dobro znajdeta v komičnih legah.  
Jaka Babnik

Dramo Gorana Vojnovića 14 dni so napovedali kot delo, ki preučuje vpliv epidemije na naše intimne odnose. Dramatik si je zamislil takšno izhodiščno dramsko situacijo: On, mož, mednarodno uveljavljen gledališki režiser, se v razraščajoči se epidemiji z odločbo o karanteni nenapovedano vrne domov k Njej, ženi, visokošolski predavateljici in znanstvenici. Poročena sta že več kot trideset let, njuna hčerka živi prav tako v tujini, tudi ko je bilo mogoče neovirano prehajati meje, so med sabo komunicirali skoraj izključno na daljavo. In zdaj bosta torej morala z ženo brez zasilnih izhodov skupaj preživeti dva tedna.

Četudi je zaprtost med domače štiri stene brez dvoma izpisala marsikatero dramo, tudi tragedijo, najbrž ni mogoče reči, da je bila epidemija vzrok zanje. Bila je povod, ki je manifestiral in pospešil trajajoče procese. Tako je tudi v Vojnovićevi drami - epidemija je okvir, ki omogoči zaplet in prinese nekaj domislic, vendar nikakor ne zavezujočih. Ne gre, skratka, za nov, epidemiološki žanr, temveč za uporabo epidemioloških fenomenov za tradicionalen žanr ljubezenske drame.

Kar se je zgodilo med Njim in Njo, se dogaja med vsemi dolgoletnimi partnerji - oddaljijo se. Kar se jima zgodi med karanteno, pa se naključnim ali prej vsaj nepovezanim ali nenaklonjenim moškim in ženskam (po brodolomu, zasilnem pristanku jadralnega letala itd.) zgodi v romantičnih komedijah - skozi trke se zbližajo. Ker to ni cenena zgodba, 14 dni nima hepienda, ampak če se bosta On in Ona že razšla, se vsaj ne bosta razšla kot tujca. Četudi je "drama s komičnimi elementi" najbrž ustrezna oznaka za realna dogajanja v času prisilnih sobivanj, je za sicer spretno Vojnovićevo umetniško obdelavo škoda, da ni ubrala bolj eksplicitnega komedijskega modusa, ampak ostaja na pol poti med žanri in nakloni. In ker nimamo veliko ne slovenskih ločitvenih dram ne (skoraj) romantičnih komedij, je še bolj škoda, da se protagonista ne zdita ravno slovenska. Saj ne, da ne bi imeli gledaliških režiserjev, ki režirajo v tujini, ampak na pretek jih pa tudi nimamo. Takega, ki bi kot ta v drami skakal po vseh koncih Evrope, imamo enega. (Z izbiro gledališkega poklica smo res dobili nekaj samonanašalnih misli o težavah gledališč in gledališčnikov v pandemiji, a so tudi te bolj ali manj samo že prežvečene floskule.) Znanstvenikov na tujem imamo sicer več, a če že govorimo o verjetnosti - protagonistka, ki je trideset let poročena, je definitivno prestara za začetek kariere na tujem. Razumljivo je, da sta bila za zaplet in razplet potrebna protagonista, ki ju ni doma, vendar izbira tako visokega statusa zmanjša možnost, da bi publika predstavo in njeno sporočilo vzela za svoja.

Režija Ajde Valc je dinamična, izkoristi vse še tako bežne in nezavezujoče oprimke. V dramskem besedilu karantenske dneve/prizore zaznamujejo radijska poročila o številu opravljenih testov, številu okuženih, hospitaliziranih in mrtvih ter najnovejših vladnih ukrepih. (Efemernih) ukrepov v uprizoritvi ni, to naše vsakdanje štetje pa je podvrženo pospeševanju, brisanju in preskakovanju, da ostane samo še nesmiselno recitiranje naključnih števil. To razbije monotonijo, hkrati pa sugerira, da so v tem času človeška življenja res samo številke. Tako kot doda nekaj teže epidemiološkemu delu, tudi na drugem, komedijskem polu potencira nastavke.

Ona, Jagoda, in On, Branko Završan, tako od začetka do konca vzdržujeta blago karikiran, lahkotno komičen naklon, in to jima prav dobro uspeva. Ona ima za aktivno zapolnitev in komične učinke na voljo nekaj več sredstev in jih s pridom izkoristi.

Uprizoritev je umeščena na veliki oder, in sicer tako, da je v sredini odra podij, na katerem se med dvema kavčema dogaja vsa drama. Seveda se lahko za to najde dobra argumentacija - ves oder našega življenja se je v času pandemije res zmanjšal na domači ring. Vseeno pa bi se najbrž zdelo na majhnem odru, kamor se ponavadi uvrščajo komorne drame parov, kakšno prazno mesto manj prazno. Sklepamo, da se je umetniško vodstvo za takšno povečanje drame in predstave odločilo predvsem zaradi pragmatičnih razlogov, torej zato, ker ob omejitvah v malo dvorano ne spravijo dovolj publike.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta