(GLEDALIŠKA KRITIKA) Zakaj je to še naše nasilje

Po obdobju snovalnih avtorskih projektov, ki so literarna dela vzeli kvečjemu za ohlapen motiv, se je Jernej Lorenci lotil nekaterih temeljnih slovenskih besedil. Ustvarjalna faza, ki se je začela z uprizoritvijo enega najboljših slovenskih romanov, Visoške kronike, je zdaj prišla do ene ključnih slovenskih črtic, Boja na požiralniku. Vmes je uprizoril dve neliterarni "besedili", Škofjeloški pasijon in Pohorski bataljon. 

Kaj druži te zgodbe? Neznosno mučenje. To je vedno znova ponavljajoča se zgodba o brutalnem nasilju nad človeškimi telesi, nad človeškimi življenji. Ko smo po dveh urah izčrpavanja teles v Boju na požiralniku zapuščali dvorano, nisem mogla verjeti, da slišim komentarje o "pretiravanju". Morda res prav zadnji dve zgodbi, ki ju pripoveduje Lorencijevo gledališče, Pohorski bataljon in Boj na požiralniku, nista univerzalni slovenski zgodbi, njun vpliv je generacijsko in/ali geografsko pogojen, za naše generacije in naše predele pa sta to konstitutivna mitosa. Kako bi kdo lahko kakorkoli pretiravali, ko govori dejstva o Pohorskem bataljonu? To je bilo brutalno iztrebljenje. In kako bi kdo lahko mislil, da Prežihove zgodbe niso resnične, da tako revni ljudje vendarle niso bili? Gospa Š. s Polskave mi je kot otroku pripovedovala prav takšno zgodbo, kot je zgodba Dihurke v Boju na požiralniku; ker je morala podnevi oddelati tlako pri kmetih, je, bajtarska mati dvanajstih lačnih otrok, na svoji njivi žela ponoči. Z. pa je videl, na čisto drugem koncu Slovenije, prav takšno mučenje živali, kot ga je zagrešil Dihur: nekdo je z ročajem cepina tepel konja, ki ni mogel potegniti. In za tisto, kar je videl, je uporabil iste besede: po vsakem udarcu se mu je na koži "naredila klobasa". 

Zakaj obsesivno ponavljati takšne zgodbe? Zato, ker jih imamo v genih? Zakaj vedno znova sanjati te more? Zato, ker se ne moremo zbuditi iz njih? Morda pa preprosto zato, ker je svet, v katerega se zbujamo, podobno krivičen in podobno krut, le da njegovo nasilje v naših koncih in vsaj za nas ni tako neposredno? Vsaj socialno nasilje, tisto, ki si ga povzročamo v družbi, se zdi bolj omikano in polikano. Kaj pa nasilje v odnosu do narave?

Ko so leta 2017 izšli Primerljivi hektarji Nataše Kramberger, roman o ekološkem kmetovanju v času ekspanzije strupene multinacionalne živinoreje in v času podnebnih sprememb, sta dve recenziji ob boju kmetovalke z enkrat presušeno in drugič premočeno zemljo, z zimami brez snega in pomladmi v zmrzaljo ... izpostavili, da je to sodobni "boj na požiralniku". Asociativni proces se je sprožil tudi v nasprotno smer. Ko igralci v uprizoritvi tesnobno čakajo točo, ko govorijo o neprekinjenih nalivih, ko preštevajo, koliko vzame suša in koliko moča, je nemogoče ne pomisliti, da bo samo še hujše: ko bo mokro, bo samo še bolj mokro, ko bo suho, bo še bolj suho, in to bo vse, kar bo. Neusmiljeno izmenjevanje sušnih let in povodnji. In če na to kdo vendarle ni pomislil ob Prežihovih besedah, je moral pomisliti ob lucidnem dodatku - vremenskih pregovorih. Več ko jih slišimo, hitreje ko jih igralka drdra, bolj bizarni se zdijo. Če smo nekoč v njih videli ljudsko modrost, vidimo danes samo še ironijo. Stoletja so ljudje opazovali naravo, da bi jo doumeli; ko so jo povozili, pa je ona povozila vsa njihova spoznanja in ves njihov trud, da bi naravo kultivirali.

Predstava Boj na požiralniku je dober primer umetniškega dela, ki brez aktualizacije in brez eksplicitnega aktivizma - oziroma prav zato, ker to umanjka - odigra tudi vlogo ozaveščevalca o podnebnih spremembah.

Vremenski pregovori so eden od treh tekstovnih dodatkov k osnovni zgodbi. Druga dva sta Litanije po Bonaventuri in Dihurjeve litanije. Litanije po Bonaventuri so zbir prepovedi in zapovedi za mlade kristjane in posebej kmete, v procesu vaj so jih povzeli po Jegličevih Nasvetih ženinom in nevestam ter Mladeničem. Dihurjeve litanije je napisala dramaturginja predstave Marinka Poštrak in so prošnje za odpuščanje (ljudem, živalim in bogu) in rotitve, naj ne pride še hujše. V treh vrstah kratkih izrekov je zajeta celotna nadstavba takratnega sveta in človeka, je znanost, religija in politika, je vse tisto, kar ga je tiščalo k tlom, in je nebo, h kateremu je upiral pogled. In vse troje ima repetitivno obliko, formo mučnega neskončnega ponavljanja, ki korespondira z mučnim neskončnim delom.

A če je bilo telesno trpljenje v dosedanjem opusu posredovano pretežno verbalno in diskurzivno, natančno opisovano, analizirano, merjeno, je tukaj nasilje nad telesi likov tudi nasilje nad telesi igralcev. Kar se začne kot svatovski ples neveste in ženina, Dihurke in Dihurja - okoren ples v lesenih coklah, a vendarle ples -, postane zelo hitro in za zelo dolgo enakomerno, težko topotanje na mestu. Pesem - žalostinko, a vendarle pesem - preglasi udarjanje mlatilnice. Tek na mestu, ki je kot prispodoba družbene in intimne brezizhodnosti v sodobnem slovenskem gledališču sicer pogost modus gibanja, dobimo v Boju na požiralniku v popolni koreografski in glasbeni oziroma zvočni sliki. Odlične igralke in igralci - Darja Reichman in Branko Jordan ter Živa Selan in Gregor Luštek  - ne z izčrpanimi telesi in ne zadihanimi glasovi - ne prekoračijo minimalističnega uprizoritvenega okvira. To je predstava o nadzorovani in zadrževani stiski, ki ubija navzven in navznoter. 

Boj na požiralniku dosledno nadaljuje in dopolnjuje opus Jerneja Lorencija.