Nemogoče se je zdelo, da bo v 21. stoletju pred našimi očmi razrušeno nacionalno gledališče, ki ga je organizacija Europa Nostra uvrstila med sedem najbolj ogroženih kulturnih spomenikov v Evropi. Tista Europa Nostra, ki je naš Plečnikov stadion prav tako uvrstila med sedmerico najbolj ogroženih spomenikov evropske dediščine. V bistvu gre za zelo podoben neoliberalni vzorec, ki tudi pri nas vedno znova razgali razdiralno moč kapitala. Tako je bilo z ljubljanskim Kolizejem, taka je grožnja za Križanke, tako bo tudi z mariborsko kapelo jezuitov v Magdaleni s Plečnikovim interierom, ki je prodana za parkirno hišo. Če si mislimo, da so zavarovane kulturnozgodovinske stavbe in območja zakonsko varni pred sodobnimi herostrati s kapitalom, se zelo motimo. Kajti kot se kaže v albanskem primeru in še marsikje, je zlahka mogoče preklicati ali odvzeti status spomenika in odpreti pot tiranskemu scenariju. Čeprav je ohranjanje spomenika v njegovi prvotni zamisli kulturno dejanje samo na sebi in je imperativ družbe, ki se ima za kulturno in torej spoštuje dela svojih velikih in tudi manj pomembnih ustvarjalcev.