(INTERVJU) 100 let Maske: Stimulativno za misli in senzacije

Kaj pomeni sto let revije? Kako se za takšno obdobje sploh izmerita kontinuiteta in diskontinuiteta?

"Maska, časopis za scenske umetnosti, je dedinja revije Maska iz leta 1920, ki je bila po takratnem samo enoletnem izhajanju nato obujena šele 1985. leta kot revija Maske. Nato je leta 1991 ponovno dobila izvorno ime. Zgodovina Maske je tako zgodovina diskontinuitete in kontinuitete - diskontinuitete časa in kontinuitete duha. Vendarle pa je tudi 45 let kontinuiranega izhajanja za specializirano revijo izjemna redkost. Ko se zaradi krize tiskanih medijev ukinjajo podobne umetniške revije v širši regiji in v mednarodnem prostoru, upamo, da ima Maskina vztrajnost vsaj nekakšno težo v javnosti in pri odločevalcih. Kot urednici to kontinuiteto upravljava kar se da odgovorno, hkrati pa nama niso tuje diskontinuitete, ki so nujne za odzivanje na sodobni čas in aktualno stanje scenskih umetnosti."

Kako bi za bralce, ki revije niso spremljali, povedali, kakšna je bila Maska pred stoletjem in kakšna je zdaj? Ali odgovarja v osnovi na enake potrebe?

"Pred sto leti je Maska za gledališčnike iz slovenskega prostora v Kraljevini SHS pomenila prvi poskus vzpostavljanja skupnosti. Predstavljala je igralce in obveščala o dejavnostih na tem področju. Ker pa so bila to tudi avantgardna leta, to je bil denimo čas novomeške pomladi, lahko v njej zasledimo tudi zametke teh progresivnih idej, ki so razvidne denimo že pri oblikovanju takratnih naslovnic Franceta Kralja. Prav elemente s teh naslovnic smo v posodobljeni verziji uporabili v naših jubilejnih številkah, ki jih je oblikovala magistrska študentka ALUO Nika Lapkovski pod mentorstvom Boštjana Botasa Kende. Maska leta 2020 seveda ni enaka Maski iz leta 1920, saj se je gledališka scena neskončno razvejala. Tudi teorija se je zelo razvila in povezala z najaktualnejšimi dognanji o družbi tega stoletja. A želja po grajenju skupnosti in želja po obravnavi najbolj sodobnih in intrigantnih fenomenov iz prakse scenskih umetnosti pa sta vendarle precej podobni. Morda je večji fokus sodobne Maske predvsem na razvoju terminologije in poimenovanju še ne poimenovanega v umetnosti in družbi."

Zdi se, da je med domala vsemi umetnostmi način govora o gledališki umetnosti doživel največjo diverzifikacijo. Seveda je široko tudi polje scenskih umestnosti, vendar pa prav tako govor o njih. Se motim? (Predstavljam si, da med literarno kritiko, objavljeno v nekem množičnem mediju, in literarno kritiko, objavljeno v reviji za literaturo, ni takšne razlike kot med kritiko uprizoritve v množičnem mediju ali v Maski na primer.)

"Morda res. Ravno Maska je skozi sočasno spremljanje tistih formatov v scenski umetnosti, ki so jim včasih rekli alternativa, poskušala vse te premene v paradigmah v gledališču, sodobnem plesu in performansu teoretsko zagrabiti, pri čemer pogosto zanje ni bilo precedensa. Tako sta se razvila jezik in misel z močno analitično in primerjalno tendenco (Maska je bila v prvem desetletju našega tisočletja zelo močno prisotna v širšem mednarodnem prostoru). Maska danes nekaj te žlahtne tradicije želi ohranjati, a se seveda odziva tudi na sodobnost, ko ni več velikih narativov, zato ponovno poskuša tudi samo vzbuditi zanimanje za branje in spremljanje scenskih umetnosti. Pri nas je polje izjemno živo in razvejano in marsikaj je izjemno stimulativno za misli in senzacije."

Revija je seveda samostojna enota, vendar najbrž hkrati del celostnega programa, strategije, ideologije zavoda Maska. Del anonimne uprizoritve Republika Slovenija, del Razacove Politične zgodovine bodeče žice, če omenim dve programski enoti iz uprizoritvenega in knjižnozaložniškega dela na primer. Torej, kako se srečujejo, sekajo, dopolnjujejo programi? In kako refleksija in kritika uprizoritvenih umetnosti sobivata s kritiko družbe in politike?

"V devetdesetih se je Maska prestrukturirala v zavod, kakor večina takratne alternativne kulture, iz revije pa se je dejavnost razširila še na produkcijo in knjižno založništvo. Neodvisna sodobna uprizoritvena scena je doživljala širok razmah in razvejanost formatov, ki so prinesli drugačen način dela in produkcije, teorija in kritika pa sta se tvorili v njeni neposredni bližini in sta imeli znotraj polja pomembno mesto. Tudi v širšem regionalnem prostoru so vznikale revije, ki so močno prispevale k refleksiji sodobne umetnosti in jo sooblikovale, denimo hrvaška Frakcija in srbska TkH. Kasneje so nekatere revije preprosto izginile, saj so se ljudje odselili pretežno v evropsko performativno sredino in šli za boljšim življenjem, kar priča tudi o tem, da kritika in teorija izgubljata svoje mesto znotraj sodobne scenske umetnosti in tudi v družbi širše. Maska je eden redkih zadnjih prostorov, ki mu je uspelo izboriti in ohraniti prostor za kritiko in teorijo skozi več desetletij in omogočiti življenje raznorodnim, a hkrati bližnjim praksam, ki jih smiselno prepleta. Ne glede na to, na katerem polju deluje, sta za Masko značilni njena kritična ost in politična naravnanost. To počne skozi izbor knjig, ki se ne dotikajo le scenskih umetnosti, temveč kar stanja družbe širše, skozi prevodno literaturo skrbi, da v lokalni intelektualni prostor vnaša najbolj nujna imena našega časa. Razacova Politična zgodovina bodeče žice je bila prevedena v ključnem trenutku, in sicer ko je Slovenijo obdala točno takšna zgodovina. Franco Berardi Bifo pa takrat, ko smo se začeli utapljati v prekarnih delovnih razmerjih in samoizčrpavajočih vzorcih. Produkcijsko se loteva formatov, ki pogosto prepletajo življenje in umetnost, igrajo se z družbenimi normami in ustaljenimi navadami, v katere smo potopljeni v naših vsakdanjikih. Dokumentarno gledališče, relevanten Maskin format, pa najde način, da pove zgodbe, ki so v naši družbi zamolčane in potlačene, in s tem dobijo mesto v javnem prostoru. Predstave Žige Divjaka govorijo o begunski situaciji in načinih, s katerimi jih obravnavajo zlasti represivni organi (6, Gejm), Republika Slovenija, ki si jo je mogoče v tem trenutku ogledati na spletni strani Slovenskega mladinskega gledališča, govori o plenjenju v devetdesetih in se preselimo direktno v Depalo vas. Produkcija brez konstantne refleksije in senzibilne družbenopolitične naravnanosti ter humanistike in družboslovja ne bi mogla tako natančno in relevantno vzpostaviti izjave na odru, kritika in teorija pa bi brez relevantnega gledališča, ki v sebi goji misel, preprosto zamrli. Eno brez drugega ne obstaja. Revija je močno povezana s produkcijo sodobnih scenskih umetnosti, v njej želimo zaznavati trende in smeri pa probleme in omejitve našega lokalnega prostora in mednarodne kontekste zato, da bi ji omogočili, da se razvije tudi preko tega. Hkrati pa je revija prostor, ki v sebi združuje različne načine pisanja o umetnosti, goji različne formate in skuša ostajati inovativna ter pisanje obravnavati kot avtonomno prakso, ki lahko deluje tudi na preseku z umetnostjo. Njena prednost je njena odprtost, pa to ne le v formi pisanja, temveč tudi v načinih pisanja. Zelo zanimivo se nama zdi sopostavljati različne sorodne družboslovne in humanistične teme, saj izgradijo kontekst, na podlagi katerega sploh lahko razumemo sodobne scenske prakse. Kritika in teorija sodobne umetnosti namreč ne nastajata v vakuumu."

Maska je doma na Metelkovi 6. Ali se boste izselili?

"Ne."