(INTERVJU) Alenka Sottler: Vse manj sem bila podobna drugim in vedno bolj sebi

Narišeš ptičico, dve, pa se že mrači. Narediš knjigo, pa je leto okrog. Misel Alenke Sottler (pred leti sem jo prebrala v enem od mnogih prispevkov o izjemni ilustratorki) se mi je močno zarezala v spomin. Zdelo se mi je, da so besede tudi metafora za življenje in za to, kako čas - ko glavo pač zakopljemo v svoje misije in načrte - po tihem in brez kravala zbezlja mimo.

Z umetnico se srečam na njenem domu v Ljubljani, v lepi hišici, ki je ravno prav velika zanjo in za moža. Sedeva v atelje v zgornjem nadstropju. Polni ga prijazna svetloba. Alenka ponudi mandlje in piškote, nasmejana je in taka, da se ob njej - četudi je svetovno priznana in ničkolikokrat nagrajena umetnica - počutiš kot velik človek in ne kot kakšno pišče.

Alenka Sottler je pred kratkim ilustrirala novi angleški prevod Bambija, ki ga je leta 1923 napisal avstrijski judovski pisatelj Felix Salten, zdaj pa ga je eden največjih poznavalcev svetovne otroške literature, profesor Jack Zipes, ponovno prevedel iz nemščine (in zanj napisal spremni esej). Profesor Zipes meni, da je v podobi srnjaka Bambija avtor upodobil tudi sebe in tista občutja ogroženosti, ki so prežemala judovsko prebivalstvo ob rastočih antisemitističnih izbruhih na tedanjem Dunaju. Ameriška in angleško govoreča javnost je Bambija poznala večinoma le po prvem, precej šibkem angleškem prevodu, predvsem pa po močno spremenjeni Disneyjevi filmski interpretaciji, ki je za mnoga leta prikrivala pomembno sporočilo knjige.

Vaša pot, poklicna in tudi tista čisto osebna, ni premočrtna. Zdaj ste v položaju, ko lahko kot umetnica naredite mejo tam, kjer ustreza vam - sploh v smislu izbire projektov.

"Ja, do trenutka, ko to lahko naredim, je bilo treba prehoditi dolgo pot. V bistvu si moraš zgraditi pogajalski položaj - da lahko delaš stvari, kakor ti misliš, da je prav. Pa še zdaj ni zmerom čisto vse enostavno. To ni nekaj, kar pride samo od sebe. Če se spominjam svojih začetkov, mi na misel pride trenutek, ko mi je prijateljica rekla: 'Alenka, tamle v škofiji potrebujejo nekoga, ki bi lahko naslikal Miklavža.' Pa sem šla tja. Nato mi je druga prijateljica omenila, da bi mi pri Kurirčku Boris A. Novak morda dal kaj ilustrirati. Zelo dobro razumem zdajšnje mlade generacije, tudi jaz sem v bistvu dolgo iskala službo. No, najprej je niti nisem iskala, mislila sem, da bom lahko kot umetnica kar uspela (smeh). Ko pa sem po približno dveh letih ugotovila, da sem ves čas zaprta med štiri stene, sama s seboj in med lastno sorodstvo, ter da se nikamor nič ne premakne, sem uvidela, da moram poiskati službo in zaslužiti za svoj kruh. Potlej sem napisala ogromno prošenj in večinoma nanje sploh niso odgovorili. Ali pa so mi rekli, da sem preveč izobražena in da sem ženska, njihovo delovno mesto pa predvideva veliko potovanja, kar bo prišlo navzkriž z mojim verjetnim materinstvom. Cel kup takšnih nesrečnih zadev je bilo in zdelo se mi je, da na tem svetu mene nihče ne potrebuje."

Kako dolgo se je to vleklo?

"Precej dolgo. Prej sem opravila še podiplomski študij slikarstva. A ko to kulturno mikrookolje izgine, se znajdeš popolnoma sama. Posebno v tem poklicu. Zdelo se je, kot da ne znam najti tiste prave tirnice, po kateri se giblje ves svet. Vedela sem, da moram to praznino nekako razumeti in jo zapolniti. Kot občanka sem se nato vpisala na študij sociologije kulture, da ne bi časa metala skozi okno in da bi bolje razumela, zakaj ničesar ne razumem. Tam sem bila ena najbolj perspektivnih študentov. Nato se je ponovno začelo razmišljanje in iskanje, kaj bi delala in kje. Vse sorte sem poskušala. V tekstilni tovarni na Polzeli so takrat recimo iskali nekoga, ki bi občasno ustvarjal vzorce za tekstil - to se mi je zdelo zelo lepo. Z veseljem sem ustvarila precej vzorcev in se dogovorila za sestanek. A so me ob obisku kar pustili v veži, izbrali so dva vzorca, vredna kakšnih deset evrov, in potem se je zadeva zaključila. Tudi zato, ker je tovarna propadla. Razmišljala sem, kaj ukreniti. V tistem obupu sem se odpravila v knjižnico in začela iz učbenikov študirati ekonomijo. To znanje mi je pomagalo razumeti, da problem ni moja umetnost, temveč predvsem to, kako rešiti svoj ekonomski položaj in se osamosvojiti."

Ste v težkih trenutkih razmišljali o tem, da bi se bilo lažje prilagoditi "modnim trendom" v umetnosti?

"Seveda. Morala sem poiskati nekaj, kar bi lahko bilo hkrati služba in vsaj malo blizu moji stroki. Po dolgem času se mi je nato končno nasmehnila sreča - na Vrhniki je likovni učitelj v osnovni šoli šel na bolniško za daljše obdobje in tam so me sprejeli. Spomnim se, da sem bila, ko sem prvič stala v šolski menzi, kjer mi je pripadalo kosilo, ganjena, ker sem tudi jaz končno nekam spadala. Imela sem pravico jesti tako kot vsi drugi, skupaj z vsemi učitelji in učenci. Na Vrhniki bi me celo obdržali. Vendar je to bilo že tako pozno, da se takrat tudi meni že ponudila možnost, da začnem ilustrirati. Že s prvo ilustracijo na bienalu ilustracije sem dobila nagrado in od takrat - ko sta delovala še Niko Grafenauer in Pavle Učakar - so mi po prvih uspešnih realizacijah začeli ponujati nove naloge. Kljub temu da sem bila na Vrhniki zelo srečna, sem presodila, da moram iti. Zapustila sem jih s prijetnimi spomini. Ilustratorsko delo mi je bilo v večji izziv, bližje je bilo mojemu znanju in referencam. Vedno sem bila rada v bližini ljudi, ki so pisali in razmišljali."

Ja, opazila sem, da tudi vi pišete. Prebrala sem nekaj vaših esejev.

"Zdaj, ko sem manj pod pritiskom, kako preživeti, prihajajo na dan tudi takšni utrinki. Očitno sta literatura in slikarstvo nekaj, kar se pri meni povezuje."

Sta slabšanje vida in tresenje roke nekaj, kar vas kot avtorico lahko skrbi?

"Ja, gotovo. Ilustriranje zahteva izjemno spretnost, za katero je potrebna praksa. Pri slikarstvu se učiš vehemence, tukaj pa preciznosti. To sem spoznala že na začetku. Tako na primer je nekoč Ančka Gošnik Godec imela s svinčnikom narisan cel učbenik, a ga zaradi zdravstvenih težav ni mogla dokončati. Njena hči Jelka Godec Schmidt in Jelkin mož Matjaž Schmidt sta me vprašala, ali bi lahko prevzela to nalogo. Ančka je risala vinjete v živo, ob tekst, da jih je lahko takoj integrirala v kompozicijo. Delo sem seveda sprejela ter s tušem in peresom izrisala vsako s svinčnikom že narisano Ančkino risbico. Šele takrat sem videla, kakšno mojstrstvo je potrebno, da je vinjeta jasna, brez popravkov, pack in zalivanja. Pri otroškem obrazku je dovolj že, da vdihneš in ti roko zanese, pa iz njega nastane nekaj groznega."

Ko sem prišla in pohvalila vašo hišo, ste dejali, da se vam je želja po tem, da ste zares "na svojem", uresničila šele v zadnjih letih.

"Drži. Ko ljudje zdaj pridejo, ne vedo, da v tej vrstni hišici bivava le zadnjih deset let. Velik napor je te čase iz nič priti do lastnega doma. Morda prevelik. Lovljenje rokov in vnovično in vnovično poskušanje, ves čas je bilo stresno. Včasih je namreč bilo tako, da si moral ilustracijo narediti in v uredništvo prinesti v mesecu ali dveh. Kot avtorica pa sem hotela vedno opraviti najboljše, primerljivo s svetovnim standardom, in vložiti tudi v skrajno zahtevne motive vso moč. Ob tem pa še stalna skrb za eksistenco. To me je utrudilo in zahtevalo, da temeljito premislim svoj položaj.

Pred leti sem tako prišla na rob življenja. Imela sem srečo in jo odnesla s samo polovično invalidnostjo. Zdaj sem tukaj res srečna. Kot pravite, je hišica ravno 'ta prava'. Z možem dejansko še vedno živiva kot prej na tistih 34 kvadratnih metrih, sem pa dobila velik prostor za atelje in on svoj delovni prostor v kleti."

Pravite, da je bolezen, ki ste jo preživeli, nemara tudi posledica težkega dela in stalnega boja. Vas je izkušnja kdaj napotila k premisleku ali se tolikšen trud in tolikšno garanje tudi zares splačata?

"Ja, na neki točki sem bila popolnoma obupana. Ravno ta materialni del življenja se ni premaknil nikamor - dobivala sem svetovno pomembna priznanja, pa se vendarle ni zgodilo čisto nič, kar bi mi omogočalo, da bi lahko delala bolj vrhunsko. Imela sem pred seboj zahtevne naloge, a hkrati nisem upala zavrniti manjših naročnikov, ki so ponujali redno delo za nizke honorarje. Rekla sem si, da tega ne morem zavrniti, ker morda naslednjič ne bom imela s čim plačati položnic. Ko sem bila mlajša, sem si včasih mislila, da bo lažje, ko bom priznana. To se je izkazalo za iluzijo.

Spoznala sem tudi, da bo pokojnina premajhna za preživetje in da mi ne bo uspelo prihraniti dovolj, da bi poskrbela za svojo starost, kljub temu da sem vedno bila tako zelo ponosna na svojo samostojnost. Prav tako sem se nehala odzivati na razpise za sredstva države, saj tako financiranje bolj spominja na loterijo kot na nekaj, na kar bi se lahko resen človek oprl. Čas, porabljen za pisanje razpisov in obrazcev, sem raje izkoristila za učenje novih znanj, kajti samo tega ti nihče ne more vzeti. Da moraš povsod napisati, da te podpira ministrstvo za kulturo, in razglašati, kot da s svojim delom ne moreš preživeti, je bilo zame ponižujoče. Sploh zato, ker je bila ta podpora tudi sicer postavljena tako, da je škodljiva za ustvarjalce in njihovo delo.

Ko sem zbolela, sem imela čas za razmislek in počitek - če sem postavila tri noge svoje mize življenja, mi manjka le še ena, in to je finančna noga, sem si rekla. Takrat nase nisem gledala kot na umetnico, ampak kot na običajno osebo, ki je dolžna kot vsak poskrbeti za svojo eksistenco. Vpisala sem se na tečaje ekonomije, popisala ogromno zvezkov in zasnovala svojo spletno galerijo. Zdaj se nekatera moja dela lahko kupijo na moji spletni strani v spletni galeriji. A potem sem spet naredila obrat; ko sem bila majhna, se mi je zdelo, da ljudje, ki so prej sanjali svoje sanje, tam proti 50. letu postajajo vse bolj materialistični. Naenkrat začnejo stvari kopičiti: to, ono, vikend, avto, še čoln potrebujejo in tako naprej. Jaz pa sem si obljubila: ko bom dosegla točko minimuma, ki ga potrebujem - da mi torej kdo ne trka stalno na vrata in da mi ni treba hoditi na sestanke hišnega sveta -, bom začela delati za stvari s smislom.

Ne skrbi me več zaslužek, delam toliko časa, kot naloga zahteva, in to se pri mojih delih pozna. Mislim, da je najbolje ločiti delo za zaslužek in umetniško ustvarjanje. Sama temu prvim, da delam ustvarjalne otoke v času, in k sreči so ti vedno daljši."

Kot Balzac, ki je svojo Človeško komedijo pisal za dušo in umetnost, obrobne romane pa za zaslužek?

"Ja, včasih smo ustvarjalci zelo samokritični in po nepotrebnem delamo razlike pri lastna delih. Jaz sem naredila spletno stran za preživetje, a na njej nikoli ne prodajam stvari, ki bi jih naredila za namen prodaje. V preteklosti pa so tudi bili časi, ko sem za preživetje risala majhne živalce za galerijo Ars, a sem jih vedno vzela tudi kot vajo, eksperiment in učenje."

Se pravi, da je vaš umetniški izraz enoten skozi celoten opus?

"Meni osebno se zdi tako, čeprav je vtis drugačen. Pri svojem delu namreč raziskujem zelo različne stvari in uživam pri eksperimentiranju. Ni knjige, pri kateri ne bi zastavila novega likovnega problema, ki ga nato rešujem. V bistvu me bolj zanimajo problemi in kako jih rešiti, kot da bi me skrbelo za enoten izraz.

A še večji izziv kot iskanje lastnega umetniškega izraza se mi zdi danes to, kako sploh zagotoviti materialno osnovo za preživetje in avtonomno ustvarjanje. Živimo v sistemu, kjer je vse podrejeno enemu cilju: kako najhitreje doseči profit. A največji profit se nikoli ne doseže hitro. Zanj sta potrebna dolgo, vztrajno in sistematično delo in odrekanje. Poleg tega to še zdaleč ni končni cilj družbe. Kje so zdravo čisto okolje in zrak, osebno zadovoljstvo, srečni otroci, dobri medsebojni odnos, čas za materinstvo, ustvarjalnost in skladnost z naravo in drugimi živimi bitji? A če se ljudje ne ravnajo po trenutnih miselnih vzorcih, se zdijo sistemu na oblasti nekoristni. To seveda ni res, a da bi odločno zavrnili take neumnosti, nimamo več na razpolago dovolj časa, da bi se tega sploh zavedali, v takem tempu živimo.

Verjamem, da noben človek iz tega sistema ne more kar izstopiti brez alternativne možnosti za svoje preživetje. Zato menim, da je treba že zdaj ustvarjati družbeno alternativo. Naj dam za primer športno prispodobo: pri teku štafet en športnik teče in nosi štafeto, medtem pa začne teči že drugi tekač na vzporedni progi. Ko pridobi dovolj veliko hitrost, lahko štafeto prevzame od prvega tekača, ne da bi ta padla na tla. Enako si predstavljajmo obstoječi in bodoči sistem. Treba je poskrbeti, da štafetna palica ne pade na tla in da se bo lahko mirno izpeljal prehod v potrebam ljudi in okolja ustreznejšo družbo, brez dramatičnih kolapsov. Mislim, da bo z razmislekom treba iti do temeljev obstoječega stanja in da na površen način spremembe tokrat ne bodo možne. A mi smo zelo počasni in težko mislimo korak, dva vnaprej in vprašanje je, ali smo se pripravljeni za svoje cilje tudi čemu odpovedati. Ali kot je nedavno izjavil neki filozof: 'Vsi bi radi imeli drug sistem, le cene zanj nismo pripravljeni plačati.'"

Ko sva že pri kapitalizmu: je po izidu Bambija do vas prišlo veliko prošenj slovenskih založnikov, da bi zakupili pravice za slovenski prevod?

"Za tiskanje se je zanimalo kakšnih pet založb. Z urednikom Mladinske knjige sem imela, preden sem sprejela Bambija, drug dogovor, a sem ga potem morala preložiti. Urednik Andrej Ilc je tako že prej vedel, da delam to knjigo in da bodo pravice zanjo odkupili. Tako bo izvirni Bambi kmalu izšel tudi pri nas, pri Mladinski knjigi.

Seveda bi zdaj marsikdo rad sodeloval z menoj. Več je klicev, vprašanj, prevajanja v angleščino in dopisovanja. Ker so moje ilustracije ob izidu knjige The original Bambi objavili številni svetovni časopisi kot New York Times, Wall Street Yournal, angleški The Spectator in drugi, sem tudi iz Amerike dobila kar nekaj pisem in celo nekaj novih članov mojega kluba. A glejte, stara bom 64 let in že čisto fizično gledano ne morem toliko časa prebiti za delovno mizo. Sama sebi sem postala ozko grlo. Dobra stran tega pa je, da bodo moja dela zato bolj redka in dragocena. Ko eno naročilo sprejmem - trenutno se pripravljam na slikanico z Anjo Štefan, v celoti bo ilustrirana s prstnimi odtisi -, je to za leto ali več več kot dovolj."

Navdihujoče se mi zdi to, da tudi pri vas ni vedno vse teklo gladko, a ste nadaljevali po svoji hitrosti in poti. Od kod vendar motivacija, da takrat, ko si zavrnjen in odbit, poskusiš še enkrat in še enkrat in ponovno?

"Zdaj ste me presenetili. Izgleda, da je pri meni to mešanica različnih stvari. Imela sem eno misijo: kot prvo sem želela dokazati, da se s poštenim delom lahko nekam pride. V moji družini se je nekako naselilo malodušje, češ da nima smisla, ker bo šla družba itak po svoje. Tako pristajanje na malodušje mi ni bilo všeč in še iz najstniških let je v meni ostal in tlel upor. Kot drugo pa je moj oče vedno rekel: 'Alenka, ti moraš iti ven, tu se ne boš mogla realizirati. Treba je iti v tujino.' Oče tudi ni hotel, da študiram umetnost, ker se mu je zdel to zelo težak poklic. Ker ko dobiš enkrat spričevalo, da si inženir, si od tedaj za vse čase inženir. Umetnik pa, ko doštudira, še ni nihče in morda čaka celo življenje, da se mu to prizna, je vedno govoril.

Zelo mi je bila všeč knjiga Kariera iz strasti judovske psihologinje Orenie Yaffe-Yanai. V njej opisuje, kako mi vsi v življenju popravljamo tiste stvari, ki so v družini ostale odprte in problematične. To nas pravzaprav motivira. Hkrati pa kot posameznik rešuješ problematične stvari v širši okolici, v državi in na koncu tudi v svetu. Se pravi, da motivacija izhaja iz tega, da skušaš tiste stvari, ki se ti zdijo postavljene nepravilno, narediti prav, jih razčistiti, razsvetlili ali jih demantirati. Jaz nisem šla nikamor, pa vendarle sem šla po celem svetu in s tem pokazala, da ti ni treba iti ne vem kam, pa vendarle lahko greš po celem svetu."

In poti so se počasi odpirale.

"Počasi so prišla tudi priznanja. Svoje stvari sem vedno pošiljala tudi ven, v tujino, čeprav je bilo to precej drago. Vedela sem, da moraš pokazati svoje delo. Tudi iz očetove kiparske izkušnje sem se naučila, da moraš vedno sporočiti o tem, kaj delaš. Še posebno pa ženske umetnice v veliko primerih le upajo, da bo kdo drug ugotovil, da so dobre. Priznanje moramo najprej dati sami sebi."

Ne sme nam torej biti nerodno govoriti o sebi?

"Prepričana sem, da moraš izpostaviti svoje dosežke. Posebno takrat, ko meniš, da je to upravičeno. To namreč pomeni tudi, da se postaviš zase."

Kako ste vedeli, da so ilustracije dovolj dobre, da jih lahko pošljete v svet in o njih spregovorite s ponosom?

"Slike sem vedno delala z mislijo, da bodo šle ven. Vedno sem želela preseči lokalne standarde in doseči kvalitetno ilustracijo, ki bo svetovno primerljiva ali celo boljša. Osebno menim, da imam izumiteljsko žilico, ki jo posebno dobro 'berejo' Američani. Rada se pomerim z najboljšimi avtorji, ker drugače ne bi bilo izziva. In izziv mora biti! Da lahko tudi ob pogledu na moje ilustracije govorimo samo o dobri ilustraciji in ne več o tem, iz katere države prihaja, hkrati pa je še kako naša."

Ste se kdaj srečali s cehovsko zavistjo?

"Ilustratorski ceh je kar v redu. Nisem čutila, da ne bi imela podpore, prav nasprotno. Kako sem kot začetnica uživala, ko je tedanji urednik Niko Grafenauer ob koncu leta povabil celo mizo avtorjev v klet restavracije Maxi market. Mlajši ilustratorji smo bili enakovredno povabljeni zraven in smo lahko klepetali, poslušali in se spoznavali s tistimi, ki so bili že slavni in pomembni. In to, da so vsi vključeni, se mi zdi še danes izjemno pomembno.

Tudi dobrih nasvetov ni manjkalo. Tako na primer sem oklevala, ali naj sprejmem v ilustriranje veliko slikanico Pepelka. Ta pravljica je namreč za ilustriranje izjemno zahtevna. Zaupala sem svoje dvome Jelki Reichman in mi je svetovala: 'Alenka, Pepelke ne smeš zavrniti.' Še danes sem ji hvaležna za tiste besede. Kajti kasneje se je izkazala za zame prelomno knjigo - zanjo sem dobila zlato jabolko v Bratislavi -, ki me je potrdila kot kvalitetno umetnico v mednarodnem merilu."

Ilustriranje je bilo nekoč ženski poklic, moški pa so se raje odločili za slikarstvo, saj so bili v njem možni večji zaslužki, če si bil uspešen. Je ilustratorski poklic še vedno dojet kot "ženski"?

"Težko rečem, mnogo odličnih ilustratorjev se je zadnje čase priključilo temu cehu, morda tudi zaradi težke situacije na področju slikarstva. Je pa tudi res, da v družbi ilustratorke sprejemamo bolj samoumevno kot slikarke. Pa tudi slikarjem prej zaupamo kot slikarkam.

Sama osebno sicer mislim, da je treba pozornost usmeriti z različnih statusov na človeka, kaj razmišlja in kaj posreduje skozi besede, slike, zvoke. Kako daleč gre s postavljanjem vprašanj in iskanjem odgovorov nanje. Posameznice in posameznike, ki gredo v tem najdlje, imenujemo umetnike."

A vendar umetnosti vsak ni sposoben ustvarjati.

"Jaz sem pa kar prepričana, da je! V vsakem človeku je hrepenenje po celostnosti, po rasti in izpolnitvi. Koliko ovir na poti do tega pa je v človeku samem in v njegovem socialnem okolju, je seveda drugo vprašanje. Nisem pristaš tega, da naj bi bili umetniki nek poseben sloj razsvetljencev. Nekateri pač umetnost najdejo na drugih področjih - v vinogradništvu, izdelavi inštrumentov in drugje. Priti mora do še velikih sprememb v tem, kaj mi razumemo kot umetnost."

A na drugi strani ni vseeno, kakšno umetnost denimo ponudimo otrokom, je to torej kakovostna slikanica ali pa nekaj trivialnega.

"Ja, gotovo. Če si kot človek zanimiv, to poveš tudi v svojem vizualnem jeziku in otroci to čutijo in razumejo bolj kot odrasli. Skozi opazovanje ilustracij ali likovnih del se pogovarjajo z njihovimi ustvarjalci, četudi ti niso prisotni. In tu otroci nimajo predsodkov, lastnih odraslim, z zaupanjem v življenje se prepustijo vsemu, kar jih zanima in gradi. Ko zaslišijo glasbo, se začnejo zibati, ko vidijo lepo sliko, jo želijo motriti. Ne sprašujejo se, ali jih kdo gleda in ali je to drugim všeč, kaj bodo drugi menili o njih in podobno. Vsi si želimo, da bi otroci odrasli v polne srečne osebnosti, in v slikovnih zapisih je skrit ta moto. Boljše ko so ilustracije (manj ko so v njej skriti drugi nameni, kot so zaslužkarstvo, koketiranje s šablonami, iskanje všečnosti za vsako ceno), bolj spodbujajo otrokov občutek za sebe in sposobnost sebi reči ja, torej presoditi po lastni pameti in občutkih. V ustvarjalnosti pa je to, da sebi rečeš ja, bistveno! V naši družbi je zelo malo samostojnih sodb. Dokler se od nekod ne pojavi zunanja ocena, ni veliko junakov, ki bi tvegali iskreno in izrazili svoje mnenje.

Sama sem si ves čas prizadevala, da sem prišla do svojega likovnega stališča. Izluščiti sem morala vrednote, izoblikovati prepričanja, ki jih cenim in zagovarjam, ter jih vgraditi v ilustracijo. Na akademiji je bilo v mojih časih vse posvečeno ploskovitemu slikarstvu, jaz pa sem videla, da je zame, kot hčerko kiparja, volumen izjemno pomemben, in ga nisem opustila. Iskala sem torej stvari, ki so mi osebno dragocene in lastne, da bi bila vse manj podobna drugim in vedno bolj sebi. V nasprotju z nekaterimi, ki so želeli biti zelo podobni zunanjemu svetu v Parizu in New Yorku, sem sama želela biti najprej podobna nam samim! To, kar se nam zdi samoumevno, se drugemu zdi avtentično. S tem ko malikujemo drugo in sebe ne postavljamo v ospredje, včasih delamo napako. V tem smislu sem lokalni patriot - vedno sem spoštovala delo, ki so ga naredili naši umetniki pred menoj. Prepričana sem, da je treba to negovati in ne trgati korenin."