(INTERVJU) Andrée Luck Gaye: Niste premalo prodorni, sploh niste prodorni

Andrée Luck Gaye je Francozinja prekmurskih korenin in najplodovitejša prevajalka slovenskih romanov v francoščino. V zadnjih štirih desetletjih je na francoski literarni trg pomagala prodreti mnogim slovenskim pisateljem - od Borisa Pahorja, Draga Jančarja, Lojzeta Kovačiča, Vladimirja Bartola do Florjana Lipuša, Miška Kranjca, Andreja Blatnika, tudi pesmi Aleša Debeljaka je prevedla in drugo. Njen osrednji slovenski avtor pa je Drago Jančar. Kar sedem njegovih romanov je že prevedla.

V Tednu frankofonije je bila letos ključna osebnost, pripadla ji je čast botrstva globalnega dogodka v Sloveniji. Je prejemnica Lavrinove nagrade za življenjsko delo in mnogih uglednih priznanj, denimo Prix de l'Inaperçu za prevod Jančarjevega Zvenenja v glavi in drugih. Njene življenjske postaje so bile razpete med Parizom in Senegalom, zdaj je v Sloveniji.

Pogovarjava se prav v Tednu frankofonije, kjer imate posebno, častno misijo. Kako vidite to globalno prireditev?

"Res sem bila botra Tedna frankofonije v Sloveniji. Trenutna ekipa v francoskem inštitutu je zelo dinamična in sem z veseljem sodelovala pri nareku in izboru najboljšega v slam poeziji kot članica žirije. Kljub sedanjim koronaokoliščinam so bili ti dogodki zelo uspešni."

Po dedku imate slovenske korenine. Pred prvo svetovno vojno se je preselil iz Prekmurja v Francijo, bil je rudar in poročil se je s Francozinjo. Slovenščina se v družini sicer ni ohranila, a vi ste prvi navezali stik s prekmurskimi sorodniki, kajne? S Cankove so se vam oglasili.

"V Prekmurju sem res našla nečakinjo svojega dedka, na katero sem bila zelo navezana. Zdaj je žal že dve leti pokojna in nimam več bližnjih sorodnikov. Imam pa dobre prijatelje.

Dedek nikoli ni govoril v maternem jeziku, sicer bi zdaj govorila prekmurščino. Ko sem našla svojo 'jugoslovansko' družino, si nikoli nisem mislila, da me bo to pripeljalo do študija slovenščine, do prevajanja in do preselitve v Slovenijo."

Slovenija - vrata na Vzhod ali na Balkan?

V zrelih letih že ste se odločili za študij slovenščine na pariškem INALCO (Institut National des Langues et Civilisations Orientales). Malce bizarno, da Francozi slovenščino uvrščajo med orientalske jezike?

"Res je nenavadno, da smatrajo Slovenijo za vrata na Vzhod, ko je kvečjemu vrata na Balkan. Vendar ne smemo pozabiti, da je bila ta visoka šola ustanovljena leta 1795 samo za orientalske jezike in da se njeno ime ni spremenilo, tudi ko so bili mnogo kasneje tam uvedeni evropski jeziki; slovenščina je bila uvedena leta 1969. Danes je INALCO del univerze Sorbonne. Kakorkoli že, v francoski univerzitetni pokrajini je edina ustanova, v kateri lahko študiraš slovenščino, medtem ko se lahko na primer v Belgiji študira slovenščina v Bruslju in Gentu. Tam je študentov neprimerljivo več."

Za vaše prevajalstvo so zaslužni moja novinarska kolegica Marjeta Novak Kajzer in (tudi moja profesorica francoske fonetike na ljubljanski filozofski fakulteti) Elza Jereb, pa profesor in prevajalec Claude Vincenot. Od leta 1980 ste prevedli v francoščino na desetine slovenskih pisateljev, Borisa Pahorja, Draga Jančarja, Lojzeta Kovačiča, Vladimirja Bartola, Florjana Lipuša, Miška Kranjca ... Kako izbirate? Ferija Lainščka, rojaka, letošnjega Prešernovega nagrajenca, niste prevajali? Liza Japelj Carone je prevedla Namesto koga roža cveti - Halgato. Ga imate v načrtu?

"Res je, da brez posredovanja Marjete Novak Kajzer, Elze Jereb in Clauda Vincenota ne bi postala prevajalka. Elza je lektorirala moj prvi prevod in mi še naprej daje modre nasvete. Z Marjeto sva prevedli neobjavljenega Zupanovega Levitana in Boštjanov let Florjana Lipuša, ki bo izdan avgusta v Franciji. Bila je lektorica na INALCO, ko je bil profesor g. Vincenot, in ker sem študirala ob delu, sem lahko obiskovala predavanja in vaje v večernih urah, ki sta jih onadva omogočila. Če bi ta praksa še obstajala, bi bilo morda več študentov slovenščine.

Kako izbiram? Dolga leta sem prevajala po naročilu avtorjev ali društev in drugih ustanov. Zadnjih deset let pa založbi Phébus predlagam romane Draga Jančarja. Upam tudi, da bom kmalu uresničila uredniški projekt, katerega pobudnica sem. Na zadnjem pariškem knjižnem sejmu sem kupila zbirko Kratke zgodbe iz Senegala v založbi Magellan & Cie. Pri pregledu kataloga sem opazila, da Slovenije ni med petdesetimi razpoložljivimi naslovi. Povezala sem se z založnikom, ki je sprejel moj predlog za zbirko Kratke zgodbe iz Slovenije, vendar je objava, ki je bila predvidena za leto 2021, trenutno preložena. Za Boštjanov let Florjana Lipuša je bila Marjeta Novak Kajzer tista, ki je predlagala, da ga skupaj prevedeva.

Ferija Lainščka ne bom prevajala, ne zaradi nezanimanja za njegovo delo, ampak je to vprašanje etike: Liza Japelj se je 'borila' za objavo, zato bo ona nadaljevala, če bo urednika zanimal še kakšen Lainščkov roman."

Cela družina povezana z Vladimirjem Bartolom

Bartolov Alamut, ki je bil prvič preveden v francoščino 1988 in je izšel pri založbi Phébus, je bil do Jančarjevega uspeha pri tej založbi, ki traja do danes, prvi prodor slovenske literature na francoski knjižni trg. Zgodba je kompleksna: sami ste se lotili novega prevoda, ker prvi ni bil ustrezen. Morda poveste kaj več?

"Cela moja družina je pravzaprav povezana s prevodom Bartola v francoščino. Leta 1987, ko sem bila na dopustu v Ljubljani, sva se z možem sprehajala po Čopovi, ko je g. Jean-Didier Castagnou, Francoz, ki je živel v Ljubljani, pristopil k nama, ker je domneval, da je moj mož Senegalec in se je želel z njim pogovarjati o Senghorju. Na koncu pogovora sem mu rekla, da je Alamut že mnogo let preveden v francoščino. G. Castagnou ni mogel verjeti, zato sem mu svetovala, naj obišče Barbaro Šubert v Društvu slovenskih pisateljev. Nekaj mesecev kasneje mi je g. Castagnou sporočil, da bo Phébus objavil Bartola! Žal je takratni direktor Phébusa presodil, da prevod g. Vincenota ni ustrezen, po mojem pa je bil zvest Bartolovemu besedilu. Neki lektor ga je popolnoma preoblikoval: tu in tam je spustil nekaj stavkov, dodal druge, kar ima za posledico spremembo značaja nekaterih likov kakor tudi stila iz preprostega Bartolovega sloga v orientalistični, nabuhli, kičasti slog. Precej kasneje, po strokovnem branju prevoda, so pravni nasledniki Bartola zahtevali na sodišču ponovni prevod Alamuta. Medtem se je spremenilo vodstvo Phébusa in nova ekipa me je prosila, da ponovno prevedem Bartola. Ponudbo sem sprejela in to je bila priložnost za srečanje z Danielom Arsandom, prejšnjim urednikom tujega sektorja, ki sem mu malo kasneje predlagala Jančarjev roman To noč sem jo videl."

Založba Phébus je torej prva poskrbela za prevod kakšne slovenske leposlovne knjige v francoščino - to je bil Alamut 1985. In nadaljuje izdajanje Slovencev, zlasti Jančarja. Njegov roman To noč sem jo videl, ki je izšla je 2014, je prejel prestižno Prix du Meilleur livre étranger, kar je bil tudi za vas velik uspeh, Phebus pa je odkupil še druge Jančarjeve naslove, zvečine ste jih vi prevedli v francoščino, Six mois dans la vie de Ciril (Maj, november), Katarina, pav in jezuit (Antonija Bernard ga je prevedla), Severni sij, Joyceov učenec in Zvenenje v glavi. Glavni urednik založbe Nils Ahl mi je leta 2017 v intervjuju za Večer dejal, da ima založba izrazit interes za književnosti manjših držav. Tudi vi sodelujete z njimi?

"Mislim, da ste že sami odgovorili: odkar sem predlagala roman To noč sem jo videl, mi založnik Phébusa vsaki dve leti objavi prevod novega Jančarjevega romana. In upam, da se bo nadaljevalo s tem tempom. Phébus je odkupil tudi pravice do prevodov, ki so jih objavili drugi založniki, tako da je sedem od mojih osmih prevodov Jančarja zdaj pri Phébusu."

Lahko rečemo, da je Jančar zelo znan pisatelj v Franciji, glede na vse izdaje, naklade, nagrade in tudi že žepnice?

"Ja, Drago Jančar je zelo znan v literarnih krogih, založbah, pri novinarjih, kritikih ... In zdaj ima zelo ugledno bralstvo. Njegove knjige se dobro prodajajo, roman To noč sem jo videl je bil že večkrat ponatisnjen in ima veliko občudovalcev v literarnih blogih, ki jih vodijo bralci iz široke publike."

Z Nekropolo izvedeli za koncentracijsko taborišče na lastnih tleh

Kako pa ocenjujete fenomen in mednarodni uspeh Borisa Pahorja, ki ste ga tudi prevajali?

Kakšne so poti manjših literatur na velike trge? Smo Slovenci premalo prodorni, žal tudi nimamo kulturnih centrov v tujini kot Čehi, Poljaki ...

"Slovenci niso 'premalo prodorni', sploh niso prodorni. Kot sem že povedala pred kratkim nekje, razen kratkih zgodb Agate Tomažič, ki jih je francoski urednici predlagala založba Goga, so vsi prevodi zadnjih dvajsetih let objavljeni zahvaljujoč avtorjem ali njihovim prijateljem (v primeru Borisa Pahorja) ali prevajalkam Lizi Japelj, Zdenki Štimac in meni. Še naprej me preseneča dejstvo, da se slovenske literarne ustanove (založniki, različna društva, agencije itd.) tako malo zanimajo, da bi slovensko literaturo objavljali v francoščini. Slovenija sicer finančno podporo dodeli francoskim založnikom, a najtežje je najti te založnike."

Po možu ste povezani tudi s Senegalom, res globalna družina - a pred leti ste izrazili željo, da bi prišli živet v Slovenijo, v Prekmurje. Si to še vedno želite, zdaj, ko nas je koronačas izoliral od vsega?

"Ni najboljši čas za selitev, vendar se prilagajam. In prav zdaj iščem stanovanje v Ljubljani."