(INTERVJU) Andrej Rahten: Slovenski duhovnik je bil ustanovni oče Jugoslavije

Ob 150. obletnici rojstva dr. Antona Korošca je profesor za sodobno zgodovino na mariborski univerzi in znanstveni svetnik ZRC SAZU dr. Andrej Rahten izdal biografijo z naslovom Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Cankarjeva založba, 2022).

Kako in kdaj ste se odločili napisati biografijo, ki je doslej še ni bilo?

"Anton Korošec je zelo pomembna zgodovinska osebnost, a smo doslej o njem imeli le eno znanstveno monografijo. Gre za knjigo na Dunaju delujočega zgodovinarja Feliksa J. Bistra, ki govori o Koroščevem delovanju v času habsburške monarhije. Naključje je hotelo, da sem leta 1997 za revijo Österreichische Osthefte napisal recenzijo Bistrovega dela. Že takrat me je zgodba o Korošcu navdihnila in sem razmišljal, da bi nekoč še sam poskusil napisati kak biografski prispevek o njem. Priznam pa, da takrat še nisem razmišljal o celoviti biografiji. Moralo je preteči več kot dve desetletji, v tem času sem napisal tudi več biografij Koroščevih sodobnikov. V vseh je tudi Korošec nastopal kot akter, vendar ne glavni, izjema je knjiga, ki sem jo napisal ob stoti obletnici Majniške deklaracije. Zamisel je medtem dozorela in 150. obletnica rojstva se mi je zdela pravi povod."

Verjetno ste zaradi iskanja virov obiskali arhive v Beogradu, Ljubljani in na Dunaju?

"V Beogradu nisem raziskoval, sem pa skušal najti vse, kar je povezano s Korošcem, na Dunaju, v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu in Splitu. Vsepovsod, kjer sem v zadnjih dveh desetletjih raziskoval, sem naletel na zanimivo gradivo. Nekaj sem ga pridobil celo ob obisku ZDA, kjer sem naletel na Koroščeva pisma v zapuščini kneza Pavla. Moram priznati, da sem imel tudi nekaj sreče, saj sem še v finalni fazi pisanja odkril nekaj zanimivih virov. V mislih imam predvsem zapuščino Franca Ksaverja Lukmana v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani."

Korošca poleg kralja Aleksandra imenujete za ustanovnega očeta Jugoslavije.

"Ko govorimo o nastanku Jugoslavije, vemo marsikaj povedati, ampak se nikoli direktno ne vprašamo, kdo so bili njeni ustanovni očetje v pravem pomenu besede. Bolj ko sem raziskoval Koroščevo delo, bolj sem spoznaval, da brez njega kraljeve Jugoslavije ne bi bilo, vsaj ne v takšni obliki, kot jo poznamo. Bil je vodja južnoslovanskih politikov v habsburški monarhiji, zato je bila njegova vloga pri povezovanju s Kraljevino Srbijo odločilna."

Kam bi potem umestili Jugoslovanski odbor in Anteja Trumbića?

"Jugoslovanski odbor je bil v procesu ustanavljanja nove države nedvomno eden ključnih faktorjev in tudi Trumbiću velja pripisati vlogo ustanovnega očeta Jugoslavije. Jugoslovanski odbor je pokril pomemben del južnoslovanske politike, ko je povezal emigrante iz habsburške monarhije. Bili so prvi, ki so prišli v stik z diplomacijo Kraljevine Srbije. A prvo srečanje, ki je povezalo vse glavne akterje, je bilo v začetku novembra 1918 v Ženevi. Takrat se je Korošec sestal tako s Trumbićem kot Nikolo Pašićem, ki je predstavljal Kraljevino Srbijo."

Kako pomembne se vam zdijo Koroščeve besede "Prepozno, vaše veličanstvo", ko je cesar Karel ob razpadu Avstro-Ogrske končno pristal na idejo trializma?

"Po zaslugi Feliksa J. Bistra je ta Koroščev izrek nekako ponarodel. Seveda je dramatičnost tega trenutka lepo zaobjeta že v Bistrovi knjigi. K temu bi dodal, da je Korošec takrat imel na plečih veliko odgovornost. Moral se je odločiti med zvestobo habsburški monarhiji, ki mu je bila kot katoliškemu duhovniku prirojena, in med dejstvom, da je država razpadala in njene politične elite niso bile sposobne rešiti narodnostnih vprašanj. S tega vidika je moral potegniti nekaj usodnih odločitev. V knjigi omenjam zanimiv intervju, ki ga je imel Korošec z dunajskim novinarjem Eugenom Zrinyjem leta 1928, ko je postal ministrski predsednik Kraljevine SHS. Novinar je Korošca spomnil, kako je ob koncu vojne pravilno napovedal, da se bliža razpad habsburške monarhije. Korošec je odgovoril pritrdilno, dodal je le, da je takrat pričakoval, da bo razpadla šele spomladi 1919."

Korošec na ustanovni slovesnosti ob združitvi Države SHS s Srbijo 1. decembra 1918 ni sodeloval, saj je bil zadržan v tujini. Nekateri so se spraševali, zakaj ga ni bilo. Kaj je temu botrovalo?

"Po neuspehu ženevskih pogajanj, ko je Pašić odstopil od že podpisanega sporazuma o neke vrste dualistični ureditvi Jugoslavije, se je Koroščeva pot v domovino precej zavlekla. Medtem so njegovi politični rivali pod vodstvom Svetozarja Pribićevića pohiteli v Beograd, da bi dosegli čimprejšnjo združitev. Slovenska politična elita je bila glede tega razdeljena, liberalci so želeli s pospešenim tempom vstopiti v novo državo, katoliški narodnjaki pa so bili bolj zadržani. Vsi so čakali prihod Korošca, ki pa je zamujal, tudi zaradi nagajanja srbske in italijanske diplomacije. Čeprav je bil ustanovni oče Jugoslavije, se tako ni udeležil svečanega združitvenega akta 1. decembra 1918. V Beograd je prispel šele 6. decembra, a je treba poudariti, da je takoj našel skupni jezik z regentom Aleksandrom."

V prvi vladi je tudi zasedel podpredsedniško mesto.

"Tako je. Nastopil je zelo konstruktivno, čeprav bi lahko kuhal zamero zaradi razočaranj iz Ženeve. S tem je dokazal, da je privržen jugoslovanski državni ideji. Če je kje vidna stalnica njegove politike naslednji dve desetletji, je to njegova konstruktivna drža. V vladah je njegova prisotnost prinašala stabilnost in predvidljivost."

Opisujete, da mu Hrvati niso bili naklonjeni. Odnosi so se nekoliko otoplili šele, ko je vodenje HSS prevzel Vladko Maček.

"Moramo vedeti, da je Korošec izhajal iz tradicije Vseslovenske ljudske stranke, ki je pred prvo svetovno vojno imela izjemno tesne stike s hrvaškimi politiki, predvsem s pravaši. Po prevratu 1918 so se zgodile velike spremembe in namesto pravašev je ključna osebnost na Hrvaškem postal Stjepan Radić s svojim kmečkim gibanjem – HSS. Med Korošcem in Radićem že od začetka ni bilo posebne kemije. Korošec je bil po prepričanju in dejanjih popolno Radićevo nasprotje. Ta je nenehno menjaval stališča, se zavzemal za republiko, napadal klerikalizem, Korošec pa je bil katoliški narodnjak in prepričan monarhist. Konflikten odnos med Korošcem in Radićem, ključnima liderjema slovenskega in hrvaškega naroda, je nedvomno predstavljal nekakšen mlinski kamen, ki je oteževal reševanje narodnostnih vprašanj v celotni državi."

Po atentatu na Radića in poslance HSS v skupščini 1928 je kralj Aleksander Korošcu zaupal vodenje vlade. Vodil jo je do novega leta 1929 in zanimivo bil edini nesrbski premier v zgodovini kraljeve Jugoslavije. Za časa njegovega predsedovanja so se izoblikovala različna mnenja. Slovenski liberalci so mu očitali, da je Slovence pustil na cedilu, medtem ko so mu Hrvati očitali, da je favoriziral Slovence, druge pa zapostavljal. Kako ocenjujete njegovo vlado?

"Tudi v tem primeru je ostal zvest svojim načelom, da je treba državne interese postavljati pred strankarske. Ko ga je kralj povabil k vodenju vlade, je to vzel resno. To je bil čas zelo zaostrenih razmer in velik del hrvaške javnosti je zaradi atentata na Radića in tovariše Koroščevo potezo kritiziral, češ da je naredil uslugo velikosrbski politiki. Na tej točki so se poslabšali že tako napeti odnosov med Korošcem in Radićevim gibanjem. Po drugi strani pa je tudi kralj imel svoja pričakovanja. Z današnje perspektive lahko ugotavljamo, da je kralj Korošca izkoristil za to, da si je kupil čas. To je bila uvertura v diktaturo, ki jo je kralj nato uveljavil 6. januarja 1929."

Ampak Korošec je sodeloval tudi v diktatorski, formalno nestrankarski vladi generala Živkovića. Korošcu in SLS naklonjeni časnik Slovenec je kraljevo diktaturo pozdravil. Tudi prepovedi političnih strank, ki je sledila dobra dva tedna po uvedbi diktature, niso obsodili.

"Skoraj vsa politična elita v Jugoslaviji je pozdravila diktaturo, saj so medstrankarski spopadi, ki so kulminirali z atentatom v skupščini, tako ohromili nadaljnji razvoj države, da je večina politikov kraljevo potezo pričakala z olajšanjem. Korošec je z vstopom v vlado želel doseči, da ima vsaj delen nadzor nad dogajanjem v državi tudi v času diktature. Zavedal se je, da bodo stranke, ker so bile zgrajene na narodnostni osnovi, razpuščene. Kot je dejal enemu od sodelavcev, je upal, da bo tako vseeno imel možnost svetovanja kralju Aleksandru. Bil je edini nekdanji strankarski šef, ki je vstopil v novo vlado. Seveda so mu številni očitali, da je s tem podprl diktaturo in naredil uslugo kralju. Pokazalo pa se je, da dokler je bil v vladi, je bil njen pritisk na organizacije katoliških narodnjakov manjši kot takrat, ko je vlado zapustil."

Po ljubljanskih punktacijah so ga oblasti aretirale in kasneje konfinirale. So bile punktacije edini razlog ali kaplja čez rob?

"Mislim, da je izraz kaplja čez rob kar ustrezen. V času diktature so se okrepile napetosti med kraljem Aleksandrom in Korošcem. Slovenska deklaracija, ki je nastala na prehodu iz leta 1932 v 1933 in so jo nasprotniki označili za 'Koroščeve punktacije', je pri kralju začela vzbujati dvome, ali Korošec še zmeraj vztraja pri stališčih iz leta 1918 ali pa je nemara začel od svoje jugoslovanske linije odstopati in zagovarjati celo slovensko državno samostojnost. Kasneje se je pokazalo, da Korošec ni odstopil od jugoslovanske ideje, je pa bila Slovenska deklaracija vseeno dovolj za kraljevo oceno, da ga je treba vsaj za nekaj časa odstraniti s politične scene."

Enaindvajset mesecev je bil v hišnem priporu oziroma konfinaciji v Vrnjački Banji, Tuzli in na Hvaru.

"Vrnjačko Banjo je poznal, saj je tam že prej obiskoval toplice, ko pa so ga prestavili v Tuzlo, se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Korošec je bil namreč hud sladkorni bolnik. Po posredovanju enega izmed skupnih prijateljev Korošca in kralja so ga premestili na Hvar. Tam si je opomogel. Imel je precej obiskov politikov in bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo vrnil. Je pa bilo vse seveda odvisno od kralja, ki si je tudi želel Koroščeve vrnitve, čeprav pod določenimi pogoji. Te načrte je prekinil atentat na Aleksandra v Marseillu 9. oktobra 1934."

V velikem slogu se je 1935. vrnil v vlado Milana Stojadinović. K sodelovanju ga je povabil knez Pavle. V knjigi pišete, da je ta vlada bila v bistvu triumvirat.

"Taka kombinacija je bila Korošcu pisana na kožo. Že v dvajsetih letih se je povezoval s srbskimi radikalci, skupina okrog Milana Stojadinovića je dobila podporo kneza Pavla. Drugi veliki zaveznik je bil Mehmed Spaho s svojimi muslimanskimi privrženci, ki so nato skupaj s srbskimi radikalci in slovenskimi katoliškimi narodnjaki tvorili Jugoslovansko radikalno zajednico. Celo marsikateremu Koroščevemu pristašu se je ta koalicija zdela nenaravna. Ampak Korošec je ocenil, da je to prava formula, kako okrepiti vpliv na državni ravni in hkrati ohraniti precejšno mero avtonomije v luči interesov katoliških narodnjakov v Dravski banovini."

Več let je bil notranji minister. Ni to svojevrstni paradoks, da je duhovnik vodil tak resor? Koliko je bil vpet v boj proti kriminalu, na primer proti trgovini z opijati, ki je bila takrat sploh v Beogradu zelo močna, kar je zelo nazorno prikazano v televizijski seriji Sence nad Balkanom?

"Tudi sam sem gledal to serijo, ki je zanimiva in je popularizirala dogajanje v kraljevi Jugoslaviji. Seveda pa je v njej tudi veliko fikcije, kar velja tudi za predstavitev Koroščeve vloge na sceni. Korošec je sicer funkcijo notranjega ministra sprejel zelo odgovorno. Moramo se zavedati, da je bil v tridesetih letih že drugič notranji minister. Ta resor je nekako posvojil, čeprav se na prvi pogled zdi, da kot duhovnik za to ni bil primeren. A s tem nikdar ni imel težav, vedno je znal ločiti državne zadeve od duhovniškega poslanstva, čeprav so mu očitali drugače, da je nekakšen agent Vatikana. Funkcija notranjega ministra je bila zanj zlasti pomembna, ker je prek nje nadzoroval represivni aparat za boj proti komunizmu. Če berete njegove govore, je to bila njegova prioriteta. Objektivno odgovoren je bil tudi za 'sistem glavnjače', poimenovan po zloglasni ječi, kamor so zapirali državne sovražnike. Je pa seveda pretirano trditi, kot piše v spominih njegov politični nasprotnik Ivan Ribar, da je Korošec celo razvil neko mučilno metodo za jetnike."

Proti koncu življenja je bil odkrit zagovornik antisemitizma. Kakšen je bil njegov pogled na tretji rajh in nacizem? Umrl je decembra 1940, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna.

"Moramo se zavedati, da je bil Korošec že od pariške mirovne konference naprej odločen zagovornik versajskega sistema. Ampak ko je leta 1933 nacizem prevzel oblast v Nemčiji, je tudi Korošec z bojaznijo opazoval, kako se razmerja sil v Evropi spreminjajo in kako posamezne države podlegajo Hitlerjevi agresiji. Zelo ga je skrbela usoda Avstrije, čeprav so katoliški narodnjaki v dvajsetih letih celo zagovarjali 'anšlus', saj so mislili, da bodo s tem nevtralizirali izid koroškega plebiscita. Po vzponu nacizma je spremenil stališče in zagovarjal ohranitev Avstrije. Skrbel ga je tudi razpad Češkoslovaške, enega od temeljev versajskega sistema. Ni si želel ponovitve češkoslovaškega scenarija, in dokler je obstajala najmanjša možnost, da se versajski sistem obdrži in da se Francija lahko sooča z agresivnim nacizmom, je Korošec še verjel v ta sistem. Ko pa je poleti 1940 padel Pariz, je Korošec naredil vse, da je politiko prilagodil 'novemu redu' v Evropi. Močno si je prizadeval, da bi v Berlinu ohranjal vtis, da je Kraljevina Jugoslavija zaveznica Nemčije. Želel je počakati, da se na zahodu organizira antinacistična koalicija. Dejstvo pa je, da je svojo politiko prilagajal tretjemu rajhu. Sem štejemo tudi uredbo 5. oktobra 1940 glede omejitve vpisa judovskih študentov na srednje, visoke in strokovne šole ter univerze. A čeprav je bil zanjo pristojen Korošec kot prosvetni minister, jo je vendarle sprejela celotna vlada Dragiše Cvetkovića. Druga antisemitska uredba, ki govori o zmanjšanju vpliva judovskega kapitala v trgovini, pa niti ni bila v pristojnosti njegovega ministrstva. Zelo jasno je treba poudariti, da ni bil rasni antisemit nacističnega kova, kakor je tudi res, da ni bil nobena izjema v dolgi tradiciji slovenskih politikov, ki so bili antisemitsko usmerjeni v smislu nasprotovanja moči judovskega kapitala. Na ravni osebnih odnosov z judovskimi predstavniki v Jugoslaviji je slika povsem drugačna, zadnji soboški rabin Lazar Roth je Korošca štel celo za prijatelja. Tudi nemška diplomacija je bila do njegove antisemitske politike skeptična. Britanski diplomati so ugotavljali, da so bili v Jugoslaviji sicer sprejeti določeni antisemitski ukrepi, ki pa se v praksi sploh ne izvajajo."

Čeprav se zgodovinarji izogibamo vprašanjem, kaj bi bilo, če bi bilo, bi vas vseeno vprašal, ali bi Slovenija s Koroščem na čelu ob napadu sil osi na Jugoslavijo lahko dobila status podoben NDH?

"V knjigi sem zapisal, da si takšnih trditev kot znanstveniki ne moremo privoščiti. Lahko si pa dovolimo nekaj vprašanj, kot je vaše in je zelo zanimivo. Osnovna dilema je, kako bi reagirale okupacijske oblasti, če bi bil Korošec še zmeraj med živimi. Glede na njegov vpliv je delno možno potegniti vzporednice z dogajanji v zvezi s takratnim hrvaškim narodnim voditeljem Vladkom Mačkom, ki je aprila 1941 priznal oblast NDH, ni pa se kljub pritiskom nacističnih predstavnikov želel odpovedati statusu voditelja naroda. Maček je prav to zavrnil, zaradi česar ga je čakala konfinacija, bil je celo nekaj časa v Jasenovcu. Možno bi si bilo predstavljati, da bi tudi Korošca doletela konfinacija, statusu narodnega voditelja se ne bi želel odreči. A to so seveda samo spekulacije."

Kaj bi rekli, kakšna je zapuščina Antona Korošca v slovenski zgodovini?

"O tem se lahko prepričamo, če beremo starejše preglede slovenske zgodovine med obema vojnama: ali je njegova vloga premalo izpostavljena ali pa ovrednotena večinoma z negativne perspektive. Samo izjemoma so si avtorji privoščili tudi bolj afirmativna mnenja. To se je začelo spreminjati po letu 1991, ko je slovenska historiografija pričela iskati nove teme raziskovanja. Takrat je bil organiziran o njem tudi prvi simpozij in danes skoraj ni slovenskega zgodovinarja, ki se ukvarja z obdobjem kraljeve Jugoslavije, ki ne bi napisal vsaj ene razprave o Korošcu. Kljub temu pa se v kolektivno zavest naroda ni usidral. Že dejstvo, da je danes po njem imenovana zgolj ulica v njegovem rojstnem kraju, Sv. Juriju ob Ščavnici, pove vse. Nekoč pa jo je imel tudi v Mariboru in Murski Soboti."