(INTERVJU) Anja Zag Golob: Župan je izjavil, naj se imamo radi. Kot da smo v vrtcu

VigeVageKnjige so lani praznovale desetletnico. V kakšni kondiciji je založba po dobrem desetletju?

"Letošnje leto ni najboljše za odgovor na to vprašanje, ker je bilo za našo založbo izredno težko in do avgusta zaradi drastičnega znižanja sofinanciranja Javne agencije ta knjigo (JAK) nismo bili prepričani, ali bo sploh preživela. Založba od ustanovitve ni imela niti enega mirnega leta. Lansko je bilo tozadevno še najboljše, ker smo uspeli s prijavo na razpisu Ustvarjalna Evropa in smo si lahko malo oddahnili, seveda pa nismo pričakovali letošnjega udarca. Naši rezultati prejšnjega štiriletnega obdobja so bili namreč zelo dobri, kar je sicer prepoznala tudi strokovna komisija JAK – le sredstev smo nato prejeli manj. Med drugim smo ustvarili, in obdržali, štiri delovna mesta za deficitarne poklice v založništvu, kjer kader dejansko vzgajamo, saj za precej poklicev znotraj panoge pri nas izobraževanje ne obstaja (na primer literarna agentka, glavna knjigarka oziroma vodja knjigarne in podobno)."

Razpis, o katerem govorite, je krepko pretresel slovenske založbe oziroma vsaj nekatere med njimi. Vidite ob sistemskem zmanjšanju sredstev za založništvo sploh tudi posebno nerazumevanje založništva stripov oziroma risoromanov?

"Prepričani smo, da je v Sloveniji nujno potrebna strategija za razvoj stripa, a vidimo, da je nimata ne ministrstvo za kulturo ne JAK, zato na tem področju poskušamo sami delati, kar bi morali obe inštituciji. Treba je, denimo, za kredibilnost zvrsti ustvariti slovenski stripovski terminološki slovar, za kar sami ne moremo zagotoviti sredstev, potrebne so strokovne delavnice za posamezna področja, ki so podrazvita ali komaj obstajajo, denimo stripovska scenaristika in stripovska kritika – lani smo taki delavnici organizirali, letos smo ju bili zaradi pomanjkanja sredstev prisiljeni odpovedati, upamo, da ju bomo znova lahko organizirali prihodnje leto. Nujno je slovenskim avtoricam in avtorjem zagotoviti profesionalne pogoje dela, kamor spadajo tudi dostojni honorarji, saj trenutno v Sloveniji nihče ne živi samo od stripa, razen če se udinja v komerciali. Nujno potrebno je izobraževanje: letos aprila sem s sredstvi z evropskega razpisa zasnovala, organizirala in izvedla serijo desetih strokovnih stripovskih delavnic za knjižničarke in knjižničarje po vsej državi. Udeležilo se je je okrog 150 oseb in večina jih je izrazila izrazito potrebo po tovrstnem izobraževanju, saj jim ključno pomaga pri delu. Vsaj toliko kot bralna je spričo razvoja sveta ključna vizualna pismenost, o njej bi morali govoriti! Strip je idealno sredstvo za njeno usvajanje, in sicer na vseh starostnih stopnjah, tudi pri odraslih."

Osnovna merska enota sta še zmeraj pola in znak

"Navajam samo nekaj ključnih tem, ki pa jih je več in so takisto pereče. Z vsem tem se naša založba ukvarja – poleg izdajanja knjig in njihove distribucije, poleg promocijskih aktivnosti, organizacije pogovorov, delavnic, produkcije predstav za otroke po otroških stripih in tako dalje. Ministrstvo in JAK sem večkrat pisno pozvala k spremembam. Med drugim sem opozorila, da je razpis JAK-a zastarel, saj je njegova merska enota še vedno izključno pola oziroma število znakov. Kot da strip ne bi bil literarna zvrst! Znotraj teh meril je a priori diskriminiran. Z agenicje so mi odgovorili, da se razpis v štiriletnem ciklu pač ne more spreminjati. Čeprav so spremembe nujne in se tega vsi zavedamo, bo torej zaradi neke uradniške tehnikalije še tri leta enak."

V petek ste po prvi knjigarni Mariborka, ki deluje dobro leto in pol, v Ljubljani odprli še prenovljeno knjigarno Šiškla?

"To je najet prostor na Runkovi 2, kjer ima sedež tudi naša založba. Iz njega je zdaj, ko nam to prostorske razmere omogočajo, zrasla še knjigarna po vzoru Mariborke, ki ponuja kuriran izbor izdaj več kot 50 slovenskih malih in mikro založb ter periodiko. To pomeni čez 1000 naslovov z vseh področij literarne produkcije: beletristike, humanistike, stripa, poezije, otroške literature, knjig s področja gledališča, filma, plesa, ZF, feministične teorije, vedno pa vključimo tudi dela slovenskih avtoric in avtorjev v prevodih, saj knjigarne obišče tudi precej turistov, ki jih slovenska literatura zanima.

Tako Mariborka kot Šiškla sta knjigarni v klasičnem pomenu, torej ne zgolj prodajalni knjig, marveč tudi javna prostora svobode, dialoga, srečevanj. V Mariborki tedenski program dogodkov že poteka, v Šiškli pa bo začel v letu 2025. Sestavljen bo iz kviza, skupnega branja romana (brala ga bosta dramska igralca), bralnega krožka, skupnih branj poezije, debat in literarnih večerov, sama pa si zelo želim, da bi lahko organizirali tudi tečaj ročnih spretnosti – ni nam še uspelo najti mentorice ali mentorja za, denimo, kvačkanje ali štrikanje. Lokalni skupnosti želimo približati knjigarno kot skupnostni prostor, kakršnih v mestih bolj in bolj primanjkuje. To je prostor, ki ga lahko vzamejo za svojega različne starostne skupine, v katerega se pridejo odrasli in otroci družit in pogovarjat, brat knjige ali delat domače naloge. Pa malinovec imamo, kak keks se vedno najde, in kafemašin."

Upajmo, da vse vseeno ne bo tako kot pri Mariborki. Preden prideva na to, kako je nehomofobni Maribor sprejel Mariborko?

"Maribor se je izkazal za zelo specifično mesto. Veliko ljudi nam je na začetku prišlo tudi kar v obraz povedat, to cenim, da smo povsem čez les, ker odpiramo knjigarno, saj se stoodstotno ne bo prijela, ker da to ljudi v tem mestu ne zanima. Mi smo bili polni elana, a so nas hoteli hitro – sicer dobronamerno – strezniti.

Toda brez nič ni nič. Saj vendar tudi tu, navkljub vsemu nepotizmu, ki na preštevilnih področjih obvladuje mesto in mu jemlje moč, da bi ga lahko jemali resno, še živijo razmišljujoči ljudje, ki želijo biti svobodne posameznice in posamezniki! Knjiga in branje sta za to nujna.

Naivno verjamemo, da je treba vzpostavljati javne prostore, za katere ni treba plačati vstopnine. Če ni takih prostorov, če jih kapital drži zase, tudi potencial za živo demokracijo znotraj volilnega telesa kopni. Živa debata je za ohranjanje in prosperiranje kritične civilne družbe nujna. Knjigarna je po definiciji prostor ravno za to. Seveda je za nas pomembno, da prodajamo knjige, ker pač moramo preživeti, a nikoli nismo videli knjigarne zgolj kot prodajalne, vedno tudi kot prostor svobode, ki podpira različnosti v družbi. Junija smo zato na vrata izobesili mavrično zastavo in knjigarna je doživela serijo napadov, šestkrat je posredovala policija, na koncu smo morali najeti varnostnika, da smo lahko v miru delali. To je bil naslednji streznitveni moment.

A deležni smo bili tudi ogromno podpore ljudi in sorodnih organizacij iz vse države, za katero smo neizmerno hvaležni. Ob tem, ko ni prišel nihče z Mestne občine Maribor (MOM) niti vprašat, ali nam lahko kako pomagajo, kaj šele, da bi se postavil za nas ali dvignil zastavo na občinski zgradbi v simbolno podporo, nam je podpora ljudi še toliko več pomenila.

Morali smo ugotoviti, da je diskrepanca med tem, za kar mi verjamemo, da je dobro in prav za ljudi, in med tem, kar verjame mestna oblast, enormna. Slednja ne poskrbi za mehko tkivo mesta in dopušča, da smo tisti, ki to počnemo namesto nje, sami ter izpostavljeni. A Maribor take vsebine nujno potrebuje, še toliko bolj, ker se nenehno počuti v senci Ljubljane. Nujno je pokazati, da ima mesto kritično maso ljudi, ki jim ni vseeno in se jih to ključno tiče."

Toleranca ni to, kar želimo

Se je po novem, nedavnem vandalskem napadu kaj premaknilo?

"Ja, župan je izjavil, naj se imamo radi. Kot da smo v vrtcu. Tovrstna pišmevuhovska, neinformirana, prepotentna in vase zagledana drža mestnih oblasti je izrazito povedna, je pa tako obnašanje skrajno nevarno, saj legitimira agresijo. Če mestna oblast ne razume, da smo prebivalke in prebivalci mesta vsi, tudi pripadnice in pripadniki manjšin, in če ne uvidi, da je njena ključna, osnova naloga, da poskrbi za mehko tkivo v družbi ter da se enoznačno postavi za žrtve napadov in ne le absolutno obsodi napad, namreč javno, takoj in brez fige v žepu, naj odstopi. To so resnično osnove in Maribor si – jaz tu nisem rojena, pa se tega jasno zavedam – zasluži boljše.

To mesto je ravno praznovalo Maistra, generala in pesnika, in v njem vidi svojega idola. To mesto se ponaša z Boršnikovim srečanjem, kjer smo letos v do zadnjega kotička napolnjeni dvorani gledali predstavo Pohorski bataljon. To je predstava, ki med drugim rekonstruira bataljonovo zadnjo bitko, v kateri so Nemci pobili vse do zadnjega. To mesto, vsaj, kakor ga doživljam in imam rada jaz, nosi v sebi svojstven karakter in solidarnost, sočutje, skrb za skupnost. Želela bi si, da bi se to videlo tudi v praksi.

Morda se zdi komu napad na neko malo knjigarno minoren, nepomemben, a (ne)odziv vodstva MOM je toliko bolj simptomatski. Tega si ne znam razložiti drugače kot z očitnim strahom pred izgubo glasov dela volilnega telesa. Vsak otrok vendar ve, da je nasilje potrebno obsoditi, MOM pa ima s tem očitno prehud problem. Leta 2024 se mi zdi v demokratični družbi to resnično nezamisljivo. Oblast, ki tega ne razume, ne more vladati, posebej v tem kočljivem trenutku zgodovine, v katerem živimo. Ob tem posebej opozarjam, da so besede eno, dejanska dejanja in prevzemanje odgovornosti zanja pa drugo – in da toleranca ni to, kar želimo. Toleranca je frustracija. No, res pa je, da bi bilo za razumevanje tega dejstva kdaj treba prebrati tudi kako knjigo in kaj globlje premisliti. Kar le še enkrat več dokazuje nujnost obstoja knjigarne, kakršna je Mariborka, v tem mestu. MOM bi moral pri nas odpreti naročilnico, majke mi."

Več knjižnega in manj sejma

Po kar nekaj letih, ko so bile VigeVageKnjige zelo opazen, zavzet in zelo kritičen subjekt na Slovenskem knjižnem sejmu, vas letos tam ni bilo. Zakaj?

"To je bila težka odločitev, a smo bili vanjo prisiljeni. Nismo želeli pristati na pogoje in na način delovanja organizatorjev knjižnega sejma. Založništvo kot panoga in knjiga kot rezultat njenega delovanja se nahajata v vmesnem prostoru med gospodarstvom in umetnostjo. Prepričani smo, da bi bilo knjižni sejem nujno razvijati v luči tega dejstva. Torej več 'knjižnega', manj 'sejma'. No, v vmesnem času smo bili tako založba kot jaz osebno zato, ker smo se izpostavili, deležni blatenja, laži in poskusov diskreditacije, katerih vir je tako očiten in prosojen, da so dejansko smešni, izkazalo pa se je v polemikah, ki so SKS spremljale, vendarle tudi zelo pomembno dejstvo, iz katerega bi po moje morali izhajati v prihodnji debati: da to ni slovenski knjižni sejem, kot se narobe imenuje, marveč sejem Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev (ZKZK), kar je javno izjavil tudi njen vodja. ZKZK spada pod Gospodarsko zbornico Slovenije. Pri organizaciji sejma državne inštitucije ne sodelujejo, to je, skratka, dogodek, ki ga organizira gospodarski subjekt.

Raba pridevnika 'slovenski' je posledično zavajajoča, saj tako pri publiki kot pri založbah zbuja vtis, da gre za celotno produkcijo, da so dobrodošli vsi. Niso – dobrodošli so ti, ki imajo denar, in pogoji udeležbe so seveda v izključni pristojnosti organizatorjev. Oni določajo vse, razpored stojnic, ceno za kvadratni meter, število obiskovalcev.

Mi smo se, skratka, motili, zavedel pa nas je pridevnik, ker se slednji pač tiče nas vseh in se praviloma ter po SSKJ uporablja za opis občega mesta. Dodatno je sporno, da gre za edini dogodek s to vsebino in take velikosti v državi.

Rešitev je po moje v tem, da 'slovenski' knjižni sejem organizirajo za slovenski knjižni trg in literaturo pristojne inštitucije državnega značaja, ki bodo pojem dejansko razumele in ga ne bodo izrabljale za partikularne interese, marveč za splošno dobro, ker je dejanska dobrobit slovenske knjige vpisana v njihovo definicijo. V zdajšnjem organizacijskem aranžmaju očitno ni tako, kar se med drugim kaže v načinu obravnave malih in mikro založb in samozaložb, katerih status je precej podoben statusu kulturnih strani v časopisih v zasebni lasti."

Če kdo zna prodajati knjige, jih znate vi. Dokazali ste celo, da je mogoče prodati samozaložniško poezijo. Ampak če bi jo vsi prodajali tako kot vi, če bi se vsi pesniki tako maksimalno angažirali za svoje knjige, ali ne bi potem prišlo do zasičenja in bi bil rezultat na koncu enak?

"Te teze ne razumem povsem, po moje pa ima opraviti z izobraževanjem in dvigom števila bralk in bralcev. V Sloveniji tistih znamenitih sedem odstotkov prebivalstva, ki še bere, pomeni med 100.000 in 140.000 ljudi. Če bi samo desetina teh ljudi kupila letno samo eno knjigo, ki je izšla v samozaložbi, bi pri povprečni nakladi 500 to pomenilo 20 do 28 razprodanih knjig. Mislim, da je torej prostora še dovolj, tudi če bi se podobno angažiralo več samozaložnic in samozaložnikov, po drugi strani pa je tak založniški model izrazito naporen, povezan je z poznavanjem specifičnih založniških in knjigotrških veščin, zahteva izkušnje in poznavanje knjižnega trga. Morda bolje deluje pri poflu za samopomoč, težje čtivo pa ima tu še manj možnosti. Poleg tega se veliko ljudem ne ljubi ukvarjati s tem, prenašati škatel, izvajati distribucije, izdajati računov, voditi zaloge, delati inventur, komunicirati s prodajnimi mesti, istočasno pa nadzorovati priprave knjige za tisk, se dogovarjati s tiskarji, opravljati korektur, pregledovati ozalidov. To niti ni naloga piscev in pisk. Bralci in bralke večinoma ne vedo, koliko dela je za eno samozaložbo, če je seveda profesionalno izvedena. Dvomim, da bo torej do problema, o katerem sprašujete, kdaj zares prišlo, mislim pa tudi, da bodo v tem primeru ljudje iznašli nove kreativne načine za prodajo in distribucijo knjig in si za svoje knjige izkrčili prostor znotraj knjižnega trga."

Do poezije in stripa največ predsodkov

Kot založnica in kot samozaložnica imate zelo neposreden stik z bralci oziroma kupci, se pravi kot založnica z bralci stripov, kot samozaložnica pa z bralci poezije in zdaj tudi esejev. Sta to dve ločeni množici ali pa se (vsaj delno) tudi prekrivata?

"Eden od mojih ciljev je, da bi se. To poskušamo početi tudi v Mariborki: obiskovalce in obiskovalce opozarjamo tudi na knjige, ki so na prvi pogled morda zunaj njihovega bralskega horizonta, skušamo jih presenetiti z dobrimi knjigami, na katere sami ne bi pomislili. Večkrat se izkaže, da na tak način pozitivno presenetimo njih, sebe pa tudi.

Vedno sicer obstaja presečna množica, ki bere vse žanre, to so Bralke in Bralci. Njih ne zanima zvrst, temveč izključno kakovost knjige. Res pa je prav do obeh 'mojih' zvrsti, stripa in poezije, največ predsodkov, ki so v ljudeh precej globoko zakoreninjeni. Dober primer za to je zadnji del trilogije Gašperja Krajnca, Zimske ptice – risoroman se začne in konča s poezijo. Knjiga se odpira skozi Rilkeja, prostor in človeka v prostoru zaznavaš skozi njegovo pesem, za katero se šele pozneje pokaže, da jo protagonist bere svojemu psu. S poezijo se knjiga tudi konča in tako dokazuje, da je možno združiti žanra celo znotraj žanra.

In verjamem, da je tako tudi pri bralcih. Tisti namreč, ki sploh še berejo, v sebi po nujnosti gojijo vedoželjnost in radovednost. Lahko se jim približaš, če jim pokažeš pravo stvar. In če vzgojiš zaupanje. Kar pa traja, posebej v Mariboru. Zdi se mi, da je mesto po naravi nezaupljivo. Nočem mu delati krivice, a tako sem ga izkusila. Sicer pa se tudi prijateljstva gradijo počasi in dolgo. Knjige so pa darila znotraj nekega prijateljstva. Odnos knjigarne s svojo publiko je tudi neke vrste prijateljski odnos. Mi meje, predsodke mehčamo in podiramo. Za to so potrebni čas, potrpežljivost in občutek, da veš, komu boš kdaj kaj ponudila."

Popreproščena teza bi bila, da so stripi nastali prav za tiste, ki se jim ne ljubi brati. (Tekstov sploh in poezije posebno.) Ampak stripi, ki jih izdajate vi, ob bralca-gledalca prav tako zahtevajo trud.

"Bom ostala pri prejšnjem primeru. To, da slovenski avtor šest let dela tri risoromane  in da projekt izpelje do konca, je ontološki podvig. In naša naloga je, da to magistralno delo približamo publiki. A pri tem so vseeno neke meje. Tako kot pri poljubu: lahko opraviš devet desetin poti, z eno pa ti mora drugi priti naproti. Mi imamo knjige, izbiramo jih, lahko svetujemo in se o njih pogovarjamo, tu smo šest dni na teden. Organiziramo branja pesnic in pesnikov – ne pogovore o poeziji, branja poezije. Ljudje lahko pridejo v stik s poezijo zastonj. Več pač ne moremo narediti. A mislim, da so začeli dojemati, zakaj smo tu in kaj želimo, da se odzivajo, kar nas res iskreno veseli.

Risoroman pa, kot pravite, res zahteva drugačno branje, kot so ga morda vajene starejše generacije. Nekateri nočejo povedati, da ga ne znajo brati, ker jim je nerodno, in zavrnejo celo zvrst. Tu smo, da pomagamo! Zato načrtujemo po delavnicah za knjižničarje in knjižničarke najprej delavnice za šolnike, potem pa za splošno javnost. Ljudem, ki so že bralci, bomo poskušali približati prav to literarno zvrst.  Vključiti želimo torej različne populacije, da bi jim postal strip nekaj bolj vsakdanjega. Ne nekaj, kar je namenjeno posvečenemu krožku, temveč je kar najbolj običajno čtivo, enako kot druge zvrsti. Radi bi razbili ta predsodek, ga približali vsem publikam.  To je temelj delovanja naše založbe."

Ko omenjate diskrepanco - v enem od esejev, ki so pravkar izšli v zbirki Poskus vsakdanjosti,  opisujete vožnjo z vlakom v Švici. Ne, ne gre za kako znamenito švicarsko železnico, temveč za to, da ste trije od štirih ljudi brali knjigo, tiskano ali elektronsko. V Sloveniji takega prizora ni mogoče videti. A torej beremo manj?

"Občutek imam, da ja. Za Avstrijo, Švico, Nemčijo in Belgijo, kjer sem večkrat, to lahko rečem. Povsod je v javnih prostorih, prevoznih sredstvih, parkih, kavarnah, knjiga veliko bolj prisotna kot v Sloveniji. Mislim, da je to posledica umanjkanja jasne državne politike. Upam, da se bo z dvigom sredstev za knjigo v državnem proračunu to prihodnje leto vendarle začelo spreminjati. Tozadevne strategije pri nas niso jasne, predvsem pa niso učinkovite. Mesec branja, bralna pismenost, spletne strani za promocijo branja – super, ampak nima zares učinka na splošno javnost, ne? Pa premalo mladih ljudje se pripusti k načrtovanju teh politik. Desetletja in desetletja pri odločevalskem koritu vedrijo in oblačijo isti ljudje, a njihovo delo ne daje želenih rezultatov, ne doseže splošne javnosti, nič se ne premakne zares. Treba je dovoliti, da se to področje odpre. Ministrstvo in JAK bi morala razumeti, da je to ključnega pomena, ker če se ne bo zgodilo, se bo zavozilo še več generacij. Vsaka izgubljena priložnost se eksponentno pozna. Področje knjige iz prve roke poznam z več vidikov, ker delam v več svojstvih – sem založnica, urednica, prevajalka, pesnica in samozaložnica. Posledično vidim rezultate strategije oziroma njihovo umanjkanje. In niti slučajno nisem zadovoljna.

V okviru projekta Pesniki sodobnosti – glasovi prihodnosti, katerega cilj je bil, da bi pesnike in pesnice pripeljali v razrede srednjih šol, smo denimo prišli do osupljivega rezultata: ko sem v razredu dijakinjam in dijakom brala svoje pesmi, so me večkrat, pravzaprav bolj praviloma kot izjemoma, vprašali, zakaj to imenujem poezija, če pa se ne rima. Tu smo. Šolski sistem je v tem oziru zavožen do mere, kjer se ne moremo čuditi, da odrasli ljudje potem ne berejo poezije. In po moji vednosti tega nihče ne nagovarja, kar je, če se zavedamo pomena poezije za vzgojo kritičnih državljank in državljanov, čista katastrofa. Kdor ne razume metafore, ni sposoben tvoriti argumenta. Posledica? Ovce. Komu to odgovarja? Nedvomno poznate odgovor. Za oblast je sedatirana, anemična množica državljank in državljanov pač najbolj zaželen objekt za manipuliranje."

Podobna izjavljalna pozicija, samo način je drug

Bi se vrnila k vašim esejem. Poskus vsakdanjosti je po petih pesniških zbirkah (V roki, Vesa v zgibi, Didaskalije k dihanju, da ne in watson) vaše prvo prozno delo. Kako ste prišli od poezije do spisov o rečeh, ki jih imate radi: o filmih Krzysztofa Kieslowskega, o Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, o črnem japonskem čaju in restani rpici, o pismih, vlakih in seveda poeziji?

"Zdelo se mi je, da je morda čas, da tudi formalno razširim področje boja. Zanimalo me je, ali lahko pišem prozo in če, katero zvrst. Prosti spisi so bili pravzaprav logično nadaljevanje poezije, ker gre za podobno izjavljalno pozicijo, samo način je drug. Še vedno pišem, se mi zdi, poetično, verjetno se vidi, da sem jih pisala jaz, morda pa je bralkam in bralcem prebiranje proze bolj domače, ker so metafore podane razvezano, dogodkovno. Mogoče se zdi posledično zadnja knjiga lažje pristopna, ne vem, zame je bilo pisanje enako naporno, pa tudi enako nagrajujoče, kot je običajno pisanje poezije.

Sam vsebinski vzgib za te eseje pa je bil pravzaprav dokaj preprost: v času epidemije sem občutila, da se moj osebni svet maje, in stvari, ki so občrtavale njegove gabarite, naenkrat niso več tako samoumevne, kot so se zdele pred njo. Začutila sem posledično potrebno pisati o njih ter jih na tak način znova 'priklicati' v realnost, jih obuditi in ohraniti. Obenem sem se jim tako želela čim bolj približati, jih znova občutiti živo in pristno. Izkazuje se, da se v tem najde kar precej bralk in bralcev, da to gesto prepoznajo."

Tudi eseje ste izdali v samozaložbi. Kaj pravijo prvi bralci/kupci? So odzivi drugačni kot ob pesniških zbirkah? In spet: gre za isti krog?

"Ta čas je prodana slaba petina naklade (naklada je 1000 izvodov, op. p.), kar je za 14 dni, kolikor je od izida knjige, presenetljivo tudi zame, sprva je kazalo slabše. Prvi odzivi pa so, ker sem navajena odzivov na pesniške zbirke, v bistvu šokantni. Ne spomnim se, kdaj sem v tako kratkem času dobila toliko tako pozitivnih, celo navdušenih reakcij na karkoli, kar sem objavila. Prej se mi je redko zgodilo, da bi mi je kaka bralka napisala, da knjige ni mogla odložiti ali da si jo hrani, da strani ne bi prehitro zmanjkalo. Zame zvenijo take izjave, iskreno, nerealno. Res zadovoljna pa sem, da bralke in bralci, sodeč po odzivih, iz pisanja lahko razberejo, kar sem z njim želela povedati, da se z njim lahko poistovetijo in da jih, in to je ključno, napelje k razmišljanju, premlevanju lastnih realnosti. Za eseje se zdi to, če se zgodi, nagrada že samo po sebi. Zelo sem zadovoljna, hvaležna sem za tak odziv. V Mariboru sem takoj po izidu začela predstavitveno turnejo knjige, ki se je izjemno veselim in v kateri bom v treh mesecih gostovala po celi državi – potem bom lahko na to vprašanje še bolje odgovorila."