(INTERVJU) Barbara Rigler: Mladi so natančni in subtilni opazovalci sveta

Sklenili ste festival v jubilejnem letu. Rekli ste, da se v teh nenavadnih časih v bližini mladih piscev počutimo varno in živo. Zakaj, kako se to odraža?

"Lani, ko bi mi morali na JSKD ravno pričeti z regijskimi srečanji za festival Urška, se je ves svet ustavil. Štirinajst dni smo bili v krču, nismo vedeli, kaj se dogaja. Vendar se je nenavadno veliko posameznikov hitro odzvalo, klicali so me, da bi pisali naprej, tako da smo se bili primorani organizatorji - kamor štejem tudi revijo Mentor - hitro prilagoditi novim okoliščinam. Takrat so se vse tehnološke naprave, ki nam omogočajo povezovanje, izkazale za pozitivne. Vsa regijska srečanja smo že mesec kasneje prenesli v virtualno okolje. Vsi, ki želijo sodelovati na festivalu, se po navadi prijavijo do konca januarja, nato pa jih povabimo na šest regijskih srečanj, ki pokrijejo celotno slovenijo. Lani je bilo teh literatov med 15. in 30. letom 92. Strahoma smo potem razmišljali o letošnjem letu, ali bo ta številka obstala, saj smo opazili, da so se ljudje navadili na to virtualno okolje. Ni bilo več želje po druženju, srečanjih v literarnih prostorih. Nato pa se jih je prijavilo samo šest manj, letošnjo Urško smo začeli s 86 mladimi literati. Spet smo jih povabili na druženje, spomladi žal preko spletnih aplikacij. Nato smo čakali, kaj nam bo prinesla jesen, a na srečo, malo z našo trmo, radovednostjo, zagnanostjo (mladih), nam je uspelo to Urško izpeljati v živo. Moj razmislek o občutku varnosti se nanaša na to, da odrasli prehitro vzamemo zunanje okoliščine kot dano dejstvo, mladi pa hočejo iti naprej, so motivirani, iščejo nove poti, unikatne rešitve. To je dalo tudi meni in organizatorjem iz Slovenj Gradca voljo in motivacijo, da smo se še bolj vrgli v izpeljavo letošnjega jubilejnega festivala."

Kako pa je epidemija vplivala na ustvarjanje mladih avtorjev?

"Vsekakor se čas, v katerem živimo, odraža tudi na pisanju. Z gotovostjo lahko trdim, da so najbolj natančni in najbolj subtilni opazovalci sveta in časa, ki se nam dogaja, ravno mladi. Mogoče so ta opazovanja še tipajoča, ampak ta strah in negotovost, ki jo čutimo tudi odrasli, se pri mladih v besedilih zapišeta še toliko bolj intenzivno. Ne na način, da bi bila ta prihodnost temna ali zastrašujoča, mladi s svojim pisanjem in razmišljanjem dejansko izpostavljajo probleme. To delajo na zelo angažiran način - ne izpostavljajo samo sebe kot čuteče posameznike, ampak se postavljajo tudi v neki širši družbeni kontekst. Ob tem branju in spremljanju mladih tudi starejši, odrasli, vsi tisti, ki se ukvarjamo s kulturo, ne moremo ostati indiferentni."

Vse prej kot samoumevno je dandanes poslušanje samega sebe in drugih, a prav to je ključno za mlade literate, to lahko pridobijo na natečajih, izpostavljate.

"Vsakomur, ki se prijavi na natečaj - po Sloveniji jih imamo na srečo veliko -, povemo, da literarni natečaji niso tekmovanja, temveč samo možnosti, prostori, kjer se ustvarjajo skupnosti enako mislečih, ustvarjalnih mladih ljudi, ki želijo svoja razmišljanja deliti tudi z drugimi. V vsakem primeru so tu najbolj pomembni vrstniki, po drugi strani pa imamo tudi medgeneracijski prostor, kjer mentorji, ki so uveljavljeni pesniki, pisatelji, esejisti, uredniki, lektorji in profesorji, skušajo iz svojih izkušenj pisanja ta entuziazem, zagnanost, predati na mlajše. In vsakomur, ki se prijavi, malodane čestitam za pogum. To, da z neznanim okoljem deliš svoje občutke, misli, ni lahko naloga. Vsak, ki se prijavi, stoji za svojim besedilom in ve, kaj je napisal. Za svoje pisanje skuša dobiti neko potrditev ali dobronamerne komentarje naših mentorjev. To so državni ali strokovni opazovalci, ki opozarjajo na stereotipne zapise, klišejske fraze, mogoče kakšne teme, ki so že znane, pa niso zapisane z očmi današnjega mladega opazovalca. Ves čas jih spodbujamo k zavedanju, da je njihovo pisanje zelo pomembno. Prav tako, da morajo pisati iz lastnega avtentičnega glasu in se zavedati, da je to namenjeno današnjemu bralcu. S kvaliteto, presežnimi temami, aktualnostjo in unikatnim pristopom pa bodo ta besedila ostala zapisana tudi za naše zanamce."

Število vsakoletnih prijav torej potrjuje, da je v Sloveniji dovolj samozavestnih mladih posameznikov.

"Mogoče se s številko ne moremo hvaliti v smislu tisoči, ampak to je sto pogumnih samozavestnih ustvarjalnih posameznikov, ki del sebe na zelo subtilen in artikuliran način delijo z javnostjo. Ne gre za upor v smislu opazite me, ne me spregledati, ampak želijo postati del konkretne skupnosti, s katero se želijo pogovarjati in biti tudi slišani. Med petimi finalisti, ki jih izbere državni selektor - letos je bila to pisateljica Nataša Kramberger -, bi lahko za vsakega rekli, da si že zasluži knjigo. Gre namreč že za zelo kvalitetne zapise, a sredstva so pač žal taka, da lahko knjigo izdamo samo enemu. Tudi mentor, državni selektor, lahko v enem letu, ki hitro mine, pomaga pri mentoriranju zgolj ene knjige, ob svojem ustvarjalnem delu za preživetje.

Ena od finalistk je ob zadnji delavnici, ki jo je Nataša Kramberger naslovila To bi bilo treba prečrtati, a zakaj!, dejala, da ne želi samo, da jo ljudje slišijo, ampak želi ostati v glavah bralcev, z njimi komunicirati na daljši rok. Pomembno se mi zdi izpostaviti, da to niso zvezde oziroma muhe enodnevnice, ampak ljudje, o katerih bomo še slišali v prihodnosti. Marsikdo od dosedanjih dvajsetih zmagovalcev - uršljank in uršljanov - je postal prepoznano slovensko literarno ime, veliko jih piše naprej, ostajajo v tem prostoru, posegajo po najvišjih literarnih nagradah v Sloveniji. Na JSKD skušamo ohranjati stik z njimi kot mentorji, vabimo jih kot selektorje, oni namreč najbolje vedo in čutijo, kaj to pomeni, če imaš na začetku dobrega mentorja."

V vseh teh letih ohranjate regijski koncept festivala, potenciale pa prepoznavate tudi na obrobjih Slovenije.

"To je nujno. Res izhajamo iz dolgoletnih srečanj, ki so imela dober koncept. Vsi dobijo mentorski komentar, najboljša besedila objavimo v reviji Mentor, ki izhaja že 42 let in je namenjena še ne uveljavljenim avtorjem. Bi pa opozorila, da res poskušamo pokriti tudi obrobje in gremo še čez. Tako kot mora biti literatura drzna, angažirana in iti čez rob, tako gremo tudi mi čez rob Slovenije. Zelo vesela sem, da se zadnje čase ponovno prijavljajo zamejski mladi literati. Zelo močni so v tržaškem zaledju, zelo veseli pa smo tudi vseh koroških. Najpomembnejša je kontinuiteta prijav. Kar nekaj zadnjih let so mladi zamejski ustvarjalci uvrščeni in nominirani za državni nivo. Letošnji zmagovalec Alex Kamo Devetaki prihaja iz Gorice. Gre za mladega prozaista, ki je že tudi sam mentor drugim literatom. Študiral je slavistiko in primerjalno književnost in je tudi sam profesor slovenščine na eni izmed tržaških srednjih šol. Preplet njegove izobrazbe, njegovega ustvarjalnega talenta in pa že njegove mentorske vloge se kaže tudi v njegovih besedilih. Kot je sam rekel, je prišel na Urško preverit, ali je njegovo pisanje vredno deliti s širšo literarno publiko. Vesela sem zanj."

Kakšno je vaše sodelovanje s šolami? Mlade literate verjetno pridobivate tudi z njihovo pomočjo.

"Zelo rada bi poudarila, da imajo tisti, ki se ukvarjajo s pisanjem, mogoče na prvem mestu vzpodbudo v šolah. Če je srednješolski profesor prepoznal tvojo ustvarjalnost, te bo gotovo spodbudil tudi k prijavi na natečaj, mogoče celo k pisanju knjige. Brez tega ne gre. Je pa treba narediti tudi samostojen korak naprej. Vsak, ki dobi potrditev znotraj šolskega sistema, se bo nato začel prijavljati še na natečaje. Pa tukaj ne govorim o ocenah, absolutno ne, ni pet tista ocena, ki govori, da je nekdo ustvarjalen, ampak predvsem njegovo besedilo, ki je včasih lahko tudi s kakšno lektorsko, pravopisno napako. Pomembno je, da imaš občutek za opazovanje, da veliko bereš, si razgledan in pišeš. Med regijskimi srečanji, kjer je to sodelovanje s šolami dobro in ta kontinuiteta daljša, je zagotovo Slovenj Gradec. Šolski center v Slovenj Gradcu poskrbi tudi za to, da dijaki pripravijo interpretacijo literarnih besedil finalistov, na II. gimnaziji v Mariboru pa mentorski krožek vodi naša uršljanka 2019 Nina Medved, ki spodbuja mlade literate, da se prijavljajo na natečaje. Tudi v Škofji Loki, Kranju, Novem mestu, Kopru ... so močne srednje šole z odličnimi profesorji, mentorji, ki ne delujejo zgolj znotraj kurikuluma, ampak delajo veliko več. Ta njihov čas, ki je prostovoljen, neplačan, je zelo dragocen, brez njih tudi festival Urška ne bi imel tako dolge zgodovine. V prihodnje si želimo mentorje bolj izpostaviti, ker vemo, da delajo iz ozadja, ampak vsaka takšna vzpodbudna beseda posamezniku lahko potem prinese več tudi slovenski literaturi, navsezadnje vsem Slovencem."

Za ljubiteljske dejavnosti je v Sloveniji sicer vedno manj denarja, kako pa je s proračunom pri vas? Letos ste dobili nekaj več podpore.

"Za letos se ne smemo nič pritoževati. Čeprav se je v zadnjem letu svet ustavil, smo v okviru literarne dejavnosti izpeljali ves državni program. Glede na to, da so bile druge bolj množične kulturne dejavnosti ustavljene, je literatura dobila dodatno podporo, za katero se bojim, da drugo leto ne bo več takšna in bomo spet podhranjeni, kot vsa leta doslej. A ne glede na to, koliko sredstev je, mi za vsakim posameznikom stojimo, skušamo mu izdati knjigo, tako kot bi jo izdala vsaka profesionalna založba. Poskrbimo za kvalitetne mentorje, ki so neke vrste uredniki pri pisanju, za najboljše ilustratorje, oblikovalce knjig, za lektorje, poskrbimo, da so knjige izdelki, na katere so avtorji res ponosni. Tu se naša naloga še ne ustavi, saj poskrbimo tudi za to, da so te knjige predstavljene širši javnosti. Tega ne bi mogli narediti, če ne bi bilo v naši skupnosti toliko srčnih, zagnanih in nenadomestljivih, dragocenih mentorjev."