(INTERVJU) Boris Mihalj: Zdaj smo pred vrati pekla

Ste univerzitetni diplomirani igralec, akademski slikar in kipar. Končana AGRFT, Beneška akademija lepih umetnosti, podiplomski študij na ISH in ljubljanska filozofska fakulteta, pa doktorat umetnostne zgodovine in zgodovinske antropologije so "vse vaše univerze". Ta čas končujete tretji doktorat na Podiplomski šoli ZRC SAZU, hkrati pa ste član ansambla SNG Drama Ljubljana. Zakaj vsa ta "hiperizobrazba" vas moram nujno najprej vprašati, skorajšnjega trojnega doktorja - dddr.?
"Svoj vlek v smeri nenehnega izobraževanja razumem kot pot, potrebno za uravnavanje lastne čustvene potrebe po duševnem uravnovešanju in razumevanju okolja, v katerem živim in delujem. Poleg nuje po kompenzaciji, ki izhaja iz nezadovoljstva s splošnim stvarnim in duhovnim svetom, ki me obdaja in ga pogosto doživljam kot usmerjenega nazaj namesto naprej in ki temelji na načelu osebne koristi in prisvajanja, me vznemirjajo in nagovarjajo vprašanja, povezana z doživljanjem življenja, najraje njegove lepote, na ustvarjalnost vezani problemi in njihove rešitve, izboljšave. Vero v možnost spremembe na bolje mi pri tem čvrstijo ključni dosežki človeštva preteklih in sedanjih civilizacij, ki so postali izhodišča moje ustvarjalnosti. Nič novega ne počnem, trudim se povezovati področja znanosti in umetnosti, iščem njune skupne lastnosti in razlike, pri čemer se učim in skozi učenje igram, sproščam in tudi mojstrim. Znanje ali bolje vedenje skušam predstaviti skupnosti, jo navdušiti za te vrste odpiranja vrat v boljšo, tudi udobnejšo skupno prihodnost. Radovednost in zanimanja o meni še neznanem so me od domišljijske ustvarjalnosti v otroški igri vodila do malce bolj poglobljenega spoznavanja narave in njenih zakonitosti. To je bilo obdobje, ki sem ga posvetil veterinarstvu, nato sem se razočaran nad krutostjo življenja odločil za umetnost, ki sem jo želel spoznati širše. Sedaj skušam izrisati svoj krog, svoj obseg. Čezmernost pridobljenih strokovnih nazivov je pri tem posledični pojav, ne ciljni. Slednji je spoznati sebe in delovati v dobrem. In svet je lahko kljub njemu imanentni krutosti dober, če v to smer ravnamo svoja početja."
Kot predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) ste neutruden borec za pravice umetnikov, ne le igralcev. Ste prvoborec v bitki za socialne, zdravstvene pravice umetnikov z ustanovitvijo dispanzerja za kulturnike, samozaposlene … Kako daleč je ob menjavi ministra projekt? Zoran Poznič nam je na lanskem Borštniku razlagal, da je tik pred odprtjem. In zdaj?
"Predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije sem postal zato, ker nihče drug ni želel sprejeti tega položaja in dela, ki ga terja. Ki je povrh, čeprav je v službi javnega dobrega in predvideva izpolnjevanje nalog, ki jih dodeljuje vlada oziroma ministrstvo za kulturo, neplačano. In s tem kot delo na črno, ki ga ministrstvo s tem ustvarja, nezakonito. Kar je gledano od daleč lahko zabavno, v resnici pa poleg tega, da izraža enega od simptomov napačnega vodenja družbe, tudi škodljivo. Strokovno delo in razvoj področja, ki ga določeno poklicno združenje zastopa, je namreč povsem prepuščeno ljubiteljstvu in tako onemogočeno. Zakaj? To vprašanje je le majcen del v naboru nenehno ponavljajočih se opozarjanj vlade, državnega zbora, ministrstev. Zgolj v obdobju epidemije sem naslovil nanje vsaj deset daljših dopisov, na katere nisem prejel odgovora. Celo varuh je skupini samozaposlenih in kulturnikom odrekel pomoč.
Težav je veliko in za vse je bila ponujena rešitev. Nekaj njih tudi predčasno, z vpogledom v verjetno prihodnost in naslonjenih na logiko sklepanj o posledicah, ki jih prinaša dolgoročno zanemarjanje temeljnega dela družbe, ki ga predstavljajo ljudje, ki se ukvarjajo z ustvarjanjem. Znanstvenim in umetniškim. Težave samozaposlenih na področju kulture, ki so kronične, bi lahko odpravili že davno. Nekdanja minister Poznič, kipar, in prvi minister, Šarec, sta v ta namen prejela predloge o možnostih, ki se ponujajo v tem pogledu, pred dvema letoma. Nič. Sestanki, pisanja, dopisovanja, odstopi pisem. Premeščanje s kupa na kup, križev pot od Poncija do Pilata. Morda je minister Poznič prišel prepozno, v duhu svojega imena, nomen est omen. Projekt ustanovitve specialistične zdravstvene enote za zaposlene v kulturi se je zaustavil tik pred uresničitvijo.