(Intervju) Branka Bezeljak, motor alternativnega ljubiteljstva

V majhni Ulici Tomaža Šalamuna na Ptuju, poslednjič na improviziranem dvorišču Stare steklarske delavnice, smo se prejšnji teden na zadnji reprizi predstave Predstave ne bo zbrali z osmerico entuziastičnih mladih Ptujčank, novo generacijo izmed mnogih, ki jih je gledališke abecede z najširšim kulturnim zamahom, z najvišjimi pedagoškimi standardi in človeško toplino za oder pripravila Branka Bezeljak.
Dramski prvenec Dušana Jovanovića Predstave ne bo, ki ste ga v Teatru III naštudirali v času karantene, je s tem pridobil celo vrsto novih pomenov, hkrati pa je predstava slovo od vaše domicilne Stare steklarske delavnice. Pomembna postaja vašega zagnanega 40-letnega pedagoškega, režijskega, mentorskega dela?
"Jovanovićevo prvo in še neuprizorjeno dramsko delo Predstave ne bo (1962) je z igrivim ironiziranjem napovedalo besedila, ki so v naš prostor vnesla radikalne vsebinske in oblikovne spremembe v dramatiko in gledališko uprizarjanje; grotesknost, ludizem v jeziku in dramskih situacijah. Prav to pa je v teh časih, ko nastaja naša uprizoritev, še bolj aktualno. Vsebinsko se igra dotika gledališkega ustvarjanja, igralskih veščin in razkola med klasičnim in literarnim gledališčem sredi 20. stoletja, katerega eden glavnih protagonistov je Dušan Jovanovič s svojimi besedili in režijami. Besedilo je izšlo v reviji Perspektive (1962/63), našla sem ga na spletni strani Slovenskega gledališkega inštituta, kjer višja bibliotekarka Katarina Kocijančič skrbi za digitalno knjižnico 'starejših' dramskih besedil; mnoga so žal še neuprizorjena. V dneh, ko je nastajala naša uprizoritev, je postajalo besedilo iz dneva v dan bolj aktualno, predvsem njegova družbena kritičnost, saj so se politične in pandemijske situacije pri nas in svetu stopnjevale do absurda."

Iz današnje izkušnje mladih igralk

"Dekleta, ki obiskujejo Gledališki studio DPD Svoboda Ptuj in igrajo v Teatru III od tri do sedem let ter se želijo tudi v bodoče ukvarjati z gledališčem, so me nagovarjale po naših družabnih povezavah, da bi nekaj počeli v Teatru III, ker jim je doma dolgčas. Jovanovićevo mladostno besedilo jim je bilo takoj blizu, saj je igra o igralcu in režiserju, o poslanstvu gledališča, o napisanem in nenapisanem dramskem besedilu, ki nastaja skozi igralčevo in režiserjevo interpretacijo. Ob tem izzivu smo imeli dovolj časa in predznanja, da smo se lahko poglabljali v zgodovino gledališča, umetnosti in literature 20. stoletja ter v teorijo gledališke igre. Praktično smo preizkušali različne zvrsti igre iz različnih obdobij. Skupaj z Miro Mijačević pa smo lahko izvajali osnovne, najbolj zahtevne treninge za izraznost telesa. Interpretacijo smo gradili iz današnje izkušnje mladih igralk. Tako se je pokazalo, da se z uprizoritvijo lahko kritično odzovemo na trenutno družbeno dogajanje in spregovorimo o odnosih med ljudmi, o iskanju svojih poti.
Začeli smo se zbirati na dvorišču Stare steklarske delavnice, vzporedno so potekale tudi vaje Gledališkega studia, ki je bil že v marcu tik pred premiero igrice Mali strah Bav Bav. Najprej smo se nekaj časa dobivali tri- do štirikrat tedensko na socialnih omrežjih po več ur. Ko je bilo možno, smo v maju in juniju vadili na dvorišču Stare steklarske delavnice, saj v dvorani nismo smeli. Zato smo se tudi odločili, da bo uprizoritev igre s pomenljivim naslovom Predstave ne bo najprimernejša kar pred vhodom v naše prostore. Oba naslova sta kar naenkrat dobila še dodatne pomene; čudni strahovi so preplavili svet; najprej so zaprli šole in kulturne ustanove, prireditve so bile odpovedane."
V svojem poklicnem življenju ste bili vseskozi med institucionalnim in alternativnim, ljubiteljskim in profesionalnim gledališkim angažmajem. Kako pa je profesorica slovenščine na ptujski gimnaziji sploh zašla v teater?
"Že v mladosti sem veliko brala in rada sem hodila v gledališče. Ko sem začela poučevati na Gimnaziji Ptuj, so me določili za mentorico literarnega in gledališkega krožka; v Klubu mladih sem tudi vodila kulturno-umetniške programe. Že prvo leto sem ugotovila, da je za takšno delo treba veliko znati, zato sem se začela zelo intenzivno izobraževati doma in v tujini na delavnicah, seminarjih in z individualnim študijem. V času študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem spoznavala vso gledališko ustvarjalnost, še posebno me je pritegnilo dogajanje v alternativnih gledaliških skupinah. Takrat sem si lahko privoščila abonmaje v Operi, Drami, Mestnem gledališču, v kinu itd. Dostopne so nam bile velike jugoslovanske uprizoritve in festivali, pri nas so gostovala gledališča iz tujine. Še danes spremljam sodobno dogajanje v gledališču, filmu, literaturi, likovni umetnosti in še posebno glasbeni."

Tudi v gledališču kot v športu

Začeli ste z gledališkim studiem na Ptuju in ves čas dokazovali, da je tudi v neprestolniškem okolju mogoče delati na najvišjih strokovnih obratih. Verjetno ste pedagoginja, ki se lahko pohvali z največjo množico danes sijajnih umetnikov, ne le gledaliških? Očitno dokaz vrhunskega dela?
"Na prvem mestu je zame še vedno režija. Študij literature in jezika je seveda odlična podlaga za to. Še posebej sem se veliko poglabljala v dramaturgijo in teorijo igre. Ker sem delala na Ptuju, sem morala, če sem hotela režirati predstavo ali proslavo ali kakšno drugo obliko uprizarjanja, čemur danes pravimo performans, mlade najprej naučiti osnovnih veščin. Tako sem se začela poglabljati v gledališko pedagogiko. Vsi me seveda najbolj poznajo po tem, saj sem kot predavateljica in mentorica sodelovala v številnih izobraževalnih oblikah za mentorje, učitelje in mlade gledališčnike; najprej v organizaciji ZKD Slovenije, pozneje z JSKD. Sodelovala sem pri uvajanju obveznih umetniških vsebin v usmerjenem izobraževanju; pozneje tudi za učitelje izbirnega gledališkega predmeta v osnovni šoli. Ko sem se leta 1982 zaposlila v ptujskem gledališču, sem ta znanja še poglabljala. Preko ZKO sem vodila vso kulturno, gledališko in koncertno ponudbo na Ptuju. Pozneje sem bila direktorica Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, kjer sem takoj uvedla izobraževanje igralcev in studio za pridobivanje novih mladih članov. Sodelovala sem s Slovenskim mladinskim gledališčem in Gledališčem za otroke pri uvajanju pedagoških programov. Torej je to, da je iz moje šole izšlo toliko vidnih umetnikov in ustvarjalcev, plod sistematičnega strokovnega dela z mladimi. Menim, da je potrebno, tako kot v športu in šolskih predmetih ali v glasbenih šolah, imeti tudi za gledališke skupine strokovno izobražene mentorje."
O bogati in žlahtni tradiciji alternativnega najsodobnejšega teatra na Ptuju vemo danes premalo. Spomnimo: Fran Žižek nekoč in Marjan Kovač, ki ste mu asistirali na začetku vaše poti, pa do vaše gledališke šole skozi čas - in zaslug za sicer težavno profesionalizacijo ptujskega gledališča. O Ptuju lahko govorimo kot potentnem kulturnem središču, četudi je večina vaših učencev oziroma sodelujočih odšla v Ljubljano in druge kraje, v institucionalna gledališča in druge sfere umetnosti?
"Seveda odhajajo svojim željam in ciljem naproti. Pomembno je, da imajo v mladosti možnost odkriti in spoznati sebe in svoje zmožnosti, da ne rečem talente. Žal je Ptuj premajhen in ne dovolj bogat, da bi se lahko vrnili; pogosto pa imam občutek, da jih niti ne zna privabiti ali pa se ne zaveda njihove veličine. Koliko poklicnih kulturnih ustanov vodijo, so vrhunski ustvarjalci: glasbeniki, igralci, režiserji, pisatelji, pesniki, likovniki, profesorji na univerzah doma in v tujini. Imen ne bom naštevala, ker jih je preveč. Z večino še vedno prijateljujem."
Tudi z brezposelnimi ste se ukvarjali oziroma se še vedno? Orali ste ledino?
"Takrat je bila brezposelnost med diplomanti največja. V sodelovanju z javnim skladom za kulturne dejavnosti in zavodom za zaposlovanje smo jih povabili na delavnice. Bilo je več kot šestdeset udeležencev. Osemnajst se jih je pridružilo Teatru III. Uprizorili smo Jesihove Grenke sadeže pravice. Nastala je tudi lutkovna skupina, ki je delovala skoraj tri leta. Ko mladi dobijo zaposlitev in si ustvarijo družino, pa nimajo več časa za ljubiteljsko delo, ki zahteva veliko ur vaj. Zato tudi tovrstne skupine hitro prenehajo delovati, če nimajo močne in stalne skupine mentorjev, ki vsako leto znova izobražuje podmladek. Tudi jaz večino projektov pripravim s svojo stalno ekipo sodelavcev: Mira Mijačević, Dušan Fišer, Andrej Gabron, občasno se nam pridružijo še številni drugi, večinoma naši nekdanji učenci."

Pred četrt stoletja najmočnejša generacija

Odkrili ste Staro steklarsko delavnico kot prizorišče, tedaj ste iskali "oder" za predstavo Psiho Filipčiča? Treba se je spomniti, da ste bili skvoterji pred Metelkovo? Z Jovanovićem se poslavljate od stare steklarske, v pričakovanju nove?
"Tako je. Pred petindvajsetimi leti so se na Ptuju odločili, da bodo ustanovili poklicno gledališče. To je bila najmočnejša generacija, ki je izšla iz Teatra III; iz treh generacij jih je končalo AGRFT devet. Večina je dobila zaposlitev v narodnih gledališčih. Nekateri pa so se vrnili domov. To je bilo čudno obdobje. V glavnem, vso tedanjo dejavnost so izselili iz gledališke hiše. S Teatrom III smo se zatekli v zapuščeno staro steklarsko delavnico. Uprizorili smo Filipčičevo Psiho, imeli nekaj odmevnih literarnih in likovnih večerov (na primer prva skupna instalacija slikarja Dušana Fišerja in pesnika Aleša Štegra). Postala je središče neodvisnega, alternativnega, ljubiteljskega ustvarjanja in vsak mesec po več dogodkov in koncertov. Zato ta prostor zdaj nosi ime Stara steklarska delavnica. Ob smrti Tomaža Šalamuna smo se vključili v svetovno spletno spominsko slovesnost in dali pobudo občini, da se po njem poimenuje najkrajša ulica ob naši zgradbi, ki do takrat še ni imela imena.
Po toliko letih smo pustili pomembne sledi v ptujskem kulturnem življenju. Sosednja zgradba, ki se drži naših prostorov, je enako dolgo zapuščena in se je lani sesula vase. Sredi mestnega jedra je seveda treba to obnoviti. Želje, kaj naj bi bilo na tem območju, so različne. Očitno je naše delovanje vplivalo na odločitev, da bo Stara steklarska delavnica še naprej središče za mlado, alternativno, medgeneracijsko in ljubiteljsko dejavnost. Postopek z natečaji in izbiro že teče."
Vaš poseben odnos do sodobne slovenske dramatike, uprizarjanje zahtevnih tekstov Daneta Zajca (Otroka reke), Petra Božiča (Mravlje so še na zvezdah, Človek v šipi ...) Jovanović nazadnje ..., so vaš zaščitni znak. Opravljate poslanstvo, ki ga šola danes malce zanemarja, profesorji se zvečine bojijo sodobne literature. Danes, v času snovalnega gledališča in prevlade performansa, se vi še vedno trudite za kvaliteten dramski tekst, sodoben, slovenski. Unikum v današnjem teatru.
"Že kot srednješolko me je zelo zanimalo, kaj se tisti trenutek dogaja v svetu. Veliko sem brala časopise in revije, ker smo stanovali blizu študijske knjižnice; na policah so bile tudi nove knjižne izdaje, poezijo sem rada brala, ker sem lahko hitro preletela celo knjigo. Likovno umetnost nas je poučeval slikar Albin Lugarič, ki me je navdušil za sodobno in abstraktno umetnost. Tako sem spoznavala, da je pomembno, kaj umetnina govori meni, kako jo občutim in se ji prepustim. To poskušam naučiti moje mlade soustvarjalce pri nastajanju uprizoritve ali interpretaciji poeziji. Prav zato se najraje odločam za 'sodobna' besedila, če je 20. stoletje še sodobnost. Še vedno ugotavljam, da se pri pouku še vedno ne poglabljajo v branje sodobne književnosti, kaj šele dramatike in spoznavanje filmske umetnosti. Zato se mi zdi pomembno, da je prva uprizoritev sledi besedilu. Redko kaj črtam. Izziv so mi krstne izvedbe zelo zahtevnih besedil, ki so ob branju morda prezrta. Dramsko besedilo lahko zaživi samo na odru z vsemi gledališkimi izraznimi sredstvi in seveda v živo z igralcem, ki živi in pričara neko drugo življenje tisti trenutek, ko stoji pred gledalcem. To je med drugim ena od tem v Jovanovićevi igri Predstave ne bo."