(INTERVJU) Brina Klampfer: Bolj smo se izogibali partljičevstvu, bolj smo bili partljičevski

Čestitke za kar troje nagrad za vašo magistrsko predstavo Paloma na 30. Dnevih komedije v Celju. Velika stvar in sijajen obet za nadaljnjo profesionalno pot - prejeti nagrado že za predstavo, ki ste jo snovali še v okviru študija na AGRFT.

"Res je, prejeti kar tri nagrade na 30. Dnevih komedije je velik uspeh. Sploh za prvo profesionalno režijo. Predvsem vidim to kot potrditev, da sta naše delo in trud bila opažena. S polnimi jadri naprej!"

Režiserji in režiserke najmlajše generacije ste se pogumno lotili zahtevnega komedijskega žanra, ki je bil doslej bodisi obravnavan komercialno bodisi mladih nekako ni zanimal. Vi (pa tudi Juš Zidar, nagrajen za predstavo mariborske Drame Pošta v Celju) ste drzno posodobili žanr, ga postavili na nove temelje. Niste pristajali na popuste všečnosti, banalnosti, ampak ste s tehtnostjo in bogatim uprizoritvenim arzenalom zasnovali dokumentarno, tudi zelo osebno in družbeno angažirano, zrelo predstavo. Simona Semenič je bila pomembna mentorica pri nastajanju teksta, režiser in profesor Tomi Janežič, vaš mentor, pa pri nastajanju predstave, kajne?

"Na sprejemne izpite za magistrski študij sem se prijavila z neko idejo o predstavi o nostalgiji. Profesor Janežič mi je najprej dal orodja, s katerimi sem izčistila idejo, in rodila se je ideja o Palomi. Potem sem se lotila pisanja.

Besedilo za predstavo Paloma sem razvijala v sklopu delavnic dramskega pisanja Vzkrik, ki smo jih z Društvom KUD Krik prirejali vsako leto, zaključili pa s Festivalom dramske pisave Vzkrik. Tam je bila vsakoletna mentorica Simona Semenič. S predstavo Paloma bi se moral namreč otvoriti 4. festival, a nam je korona prekrižala načrte. Šlo je torej za približno deset delavnic v skupini z drugimi mladimi pisci. Seveda sva se s Simono zraven tega dobili še parkrat in besedilo natančneje predebatirali. Tudi profesor Janežič je prebral neko verzijo besedila in jo pokomentiral. V letu, ko je predstava dejansko nastajala, je režiral v tujini, tako da se je na vajah oglasil le enkrat. Definitivno sta mi postavljala prava vprašanja in me gnala naprej, velikokrat pa sem ob tako dobrih mentorjih zapadla v zmedo, saj sem med tako dobro artikuliranimi mislimi težko slišala svoje. Največja šola mi je bila, da imaš samo svojo intuicijo in notranji glas in da ni ničesar drugega, na kar se na koncu lahko zaneseš. Če želiš ugajati, moraš nehati ustvarjati oziroma obratno. Zaupaj vase."

Lotiti se svojega kraja in fabrike, ki ga je zaznamovala in celo postavila na mednarodni zemljevid, in časov, ki jih poznate zgolj iz pripovedi staršev, sokrajanov, je pomenilo temeljito raziskovati, hkrati pa poiskati umetniški potencial in vse skupaj umestiti v institucionalni teater, Slovensko mladinsko gledališče. Spopadali ste se s celo vrsto zahtevnih dejavnikov, a jim bili očitno vsem kos - glede na sijajen izplen predstave.

"Veliko nalogo smo si zadali, a ena izmed šol (eden izmed naukov) Tomija Janežiča je - kdaj, če ne zdaj. In ko smo začeli, so se stvari kar sestavljale. Neverjetno je, kako se stvari začnejo zlagati, ko najdeš tisti pravi drajv. In nič ni težko, stvari kar grejo. Nastalo je toliko materiala in potencialnih zgodb, ki potem niso našle poti na oder. Še zdaj živijo v meni in prepričana sem, da bodo te zgodbe slej kot prej našle pot na oder ali v kak drug medij."

V svoji kritiki predstave sem zapisala, da gre za "partljičevski komad" v marsičem - ne le da je dogajanje postavljeno v njegove kraje, tudi protagonisti spominjajo na tiste iz njegovih Ščuk. Ste se te partljičevske dediščine zavedali in jo "uporabili"?

"Tone Partljič je bil vseskozi med našim ustvarjanjem prisoten. Najprej kot lik, ki je v šestdesetih živel v Sladkem Vrhu in močno zaznamoval dogajanje - kulturno-družbeno in politično - in seveda kot umetnik, pisatelj, ki je izvrstno upodobil naše kraje. Njegovo Vdovstvo Karoline Žašler je imeniten film, ki je vzbudil marsikaterega duha pri nas. Predvsem partijskega. Nikoli pa si nismo rekli, dajmo narediti komedijo po partljičevskem principu. Pravzaprav smo se materiala lotevali zelo resno in ta resnost je izpadla vedno bolj komično. Bolj ko smo se želeli izogniti partljičevstvu, bolj smo postali komedija, točno takšna partljičevska. Zanimivo."

Predstava Paloma razgali do obisti, kaj pomeni sproletarizirati ruralce, jim s tovarno vzeti njihovo kmetsko avtohtonost in jih globalizirati s toaletnim papirjem, ki so ga iz Sladkega Vrha prodajali po vsej Jugoslaviji, tudi po svetu. Kako ste se spoprijeli s to mitologijo kraja in časa ter prostora? Nostalgija in pogled nove generacije na ta fenomen sta v ospredju vašega dela in marsikaj ste razkrili, izbezali iz pozabe, denimo zgodba o imenu Paloma ali kako je padla ideja za prvo rolico ...

"Ko sem enkrat 'odkrila' zgodbo o Palomi, so se vse zgodbe in metafore začele pisati same. Zanimivo je, da tisto, kar imamo pred nosom, opazimo zadnje. Morala sem dobesedno odpotovati v Črno goro in Beograd, da sem na koncu pisala o domačem kraju. Iztočnica je potem bila knjiga Konrada Raka Samotni jezdec - pravljica o tovarni papirja v sedemdesetih, kjer so vse te anekdote zabeležene, pa tudi pogovor z bivšim direktorjem tovarne, ki je govoril iste zgodbe, kot so zapisane v knjigi, celo z istimi besedami. In seveda pogovor s Partljičem in preverjanje zgodb pri moji mami Branki Nikl. Zanimiv krog. Zanimiva pot. Zanimivi pogledi na iste dogodke. Dramaturginja Kaja Blazinšek pa je v arhivu v knjižnicah pregledala vse Sladkogorčane - časopise od prve številke do 90. Še ogromno materiala čaka ..."

Krasna metafora, pa tudi nevarna in spolzka, ker hitro zapade v banalnost in vulgarnost, je zgodba o toaletnem papirju skozi čas. Neverjetno se na tem dobesednem ozadju spleta zgodba o socializmu in kapitalizmu, ki je pljusnil v Sladki Vrh mnogo prej kot drugam, kajne?

"Res je. Novi stroj, ki je v socializem prinesel nov 'kapitalistični' izdelek za brisanje zadnjice - rolo papirja, je bil jugoslovanskemu trgu popolnoma tuj. Zaradi kulture se rolice niso prodajale. Pionirji so bili v iskanju marketinških potez, kako prodreti na domači in tuji trg. Omislili so si trgovske potnike. Eni prvih na Vzhodu. Naenkrat je bilo pomembno, kako izgleda embalaža. Naredili so natečaj za novo ime, da bi se prodajalo. Izbrali so Palomo in nastal je nov logo - znameniti trije golobi, ki pa so leta 2013 odleteli iz podobe. Počasi se je ne bomo več spominjali. Skratka, kup stvari za marketing, ki se nam danes zdijo samoumevne."

Res nenavadni kraji so to, od koder izhajate, če pomisliva na Trate, prvo pankovsko gibanje, pa Marijo Snežno kot enega najbolj literarno upodabljanih krajev. Komad Plava država lokalne grupe Delaware imate tudi v predstavi. Kako kot nova generacija gledate na ta nenavadna kulturna vrenja v vaših krajih, ki danes najbrž niso in ne morejo biti več taka potentna kulturna žarišča?

"Sama sem v devetdesetih še okusila kanček tega gibanja. Hodili smo na koncerte, še danes v Sladkem Vrhu igrata dva benda, ki imata redne koncerte. Ne vem pa, koliko to dejansko mlade še zanima. Ampak če nasploh pogledam te kraje - vsaka vas ima svoj bend in pred korono so še vedno bili koncerti. To je nek hobi, neka kultura, ki še ni izumrla, in vprašanje, kdaj bo. Res pa je, da je centralizacija danes tako močna, da do tega ne more več priti."

Odločitev za štajerščino je bila konceptualna, drzna, zahtevna. Uspel vam je veliki met, da ne deluje niti karikirano niti na prvo žogo. S štajerščino je hudič - na odru, filmu, TV, kajne?

"Sama vsebina je klicala po tem. Ko smo poskusili pogovorno ali kako drugače, je material zazvenel popolnoma tuje in netočno. Tu gre za veliko delo fenomenalne lektorice Metke Damjan, ki je najprej iznašla jezik, ki je razumljiv vsem Slovencem, nato pa še z igralci veliko delala in vadila. Zdaj jim je štajerščina popolnoma domača in tudi Štajerci so prepričani, da so vsi igralci Štajerci. To je lepo. Je pa, kar se tiče jezika, pri nas tako, da narečja še zmeraj nosijo neke predpostavke, stereotipe. Primorsko in štajersko je smešno, dolenjsko in gorenjsko holdrasto, prekmurščina ima nek misteriozen pridih ... A več bi se morali ukvarjati s to našo dediščino in jo sprejemati ter konec koncev tudi uprizarjati. Ne se je sramovati."

Je že kaj bliže gostovanje v Sladkem Vrhu s Palomo?

"Nobenega zanimanja ni bilo iz naših krajev, kjer tudi denarja za kulturo ni. Zato sem lani poleti nagovorila Občino Šentilj in župana Štefana Žvaba, da organiziramo gostovanje. Takoj so bili za, a zaradi korone in sanacije dvorane se je vse prestavilo na leto 2023. Upam, da se zgodi. Res bi bilo škoda oziroma meni totalno nesprejemljivo, da predstava ne bi gostovala v naših krajih ali vsaj kje bližje. Vsaj malo bolj mirno spim, ker je predstava bila prenašana preko streama in si jo je ogledalo vsaj nekaj domačinov. Ti so bili navdušeni in vsi komaj čakajo, da jo vidijo v živo. Iz tega bi radi naredili dogodek, pogovor z bivšim direktorjem Maksom Kocbekom in Tonetom Partljičem, za posladek pa še koncert z lokalnimi punk bendi. To bi bilo res krasno."

Zdaj ste delali v Mini teatru kultni komad Marka Ravenhilla Shopping and Fucking. Vnovič zahtevna režijska partitura? Spomnim se, kako je v 90-ih dvigovala prah povsod po Evropi - Jovanović je na gostovanju Thomasa Ostermayerja v Cankarjevem domu zapustil dvorano, glasno rekoč 'Tega sranja ne bom gledal'. Ste se kaj ukvarjali s to dediščino?

"Ta tekst je v 90-ih šokiral. Danes to ni več mogoče. Nismo želeli šokirati. Zanimalo me je predvsem, kje in kako ta tekst odzvanja danes. Mislim, da nam je bližje kot nekoč, saj je ultrakapitalizem pri nas na pohodu šele danes, v Angliji je pustošil že prej. Oni nimajo za sabo socializma in, ja, vse je potrošnja. Tekst je res dober. In igralci so ustvarili fenomenalne vloge. Res lep proces je za nami in mislim, da bo predstava zdaj vsak mesec enkrat na sporedu."

Vnovič segate tri desetletja nazaj, v čase prvega pobesnelega potrošništva, zlorab mamil. Kako ste se spoprijeli z zahtevnim tekstom, teatrom u fris in njegovimi tabuji? Kako neverjetno se je Ravenhillov tekst po 25 letih še radikaliziral. Osupljivo.

"Danes to niso več tabuji. Z ekipo smo odkrito spregovorili, kaj hočemo, in izkazalo se je, da nihče nima težav z uprizarjanjem tem, ki jih nagovarja tekst. Konec koncev je na primer golota na odru včasih šokirala, danes pa je že tako rekoč standardizirana. In tukaj v tem tekstu je vsekakor nujna. Sam proces nas je prignal v totalni naturalizem."

Nisem vas še nič vprašala o možnostih mlade ustvarjalke danes. Je svoboda zahtevna in sploh mogoča, ob družini in bivanju zunaj prestolnice?

"Živim v Ljubljani. Če ne bi živela v središču kulturnega dogajanja, si predstavljam, bi bila izbrisana. Paloma in gostovanje v Sladkem Vrhu govorita tudi o tem. O centralizaciji kulture. Zato se mi zdi še toliko pomembneje predstavo pripeljati v naše kraje in vsaj en vikend okusiti v naših krajih tisto, kar so naši predniki imeli v izobilju. Ja, časi so peklenski, kriza korone je pustošila povsod, ne vem, kako se bomo svobodnjaki pobrali. Na institucijah je, da poskrbijo za nas, a kot lahko vidimo, tudi njim manjšajo sredstva, pričakuje pa se še večja produktivnost. Ultrakapitalizem. Kvaliteta pa pada. Tako da upam, da bodo časi bolj naklonjeni ustvarjanju in da mladi preživimo. Ob majhnih otrocih misli o prihodnosti, kar se preživetja tiče, toliko bolj zarežejo."