Najprej čestitke k nominaciji za oskarja, kjer ste bili producentka romunskega dokumentarca Kolektiv. Mnogi kritiki so bili enotnega mnenja, da bi moral dobiti oskarja, pa so se odločili za bolj populistični "national geographic" film My Octopus Teacher. Ste bili razočarani?
"Hvala za čestitke. Ta zmaga je bila kar pričakovana, saj je Netflixova družina vložila ogromno truda in denarja v film My Octopus Teacher. Oskarjevska bitka ni samo za kvaliteto filmov, ampak tudi za kampanjo. Mi pri HBO Europe smo se trudili, a nismo imeli toliko izkušenj niti toliko sredstev, kot jih je vložil Netflix. Za nas je bila zmaga že to, da smo dobili dve nominaciji, kar je pred nami uspelo le peščici dokumentarcev. To ostane zapisano v zgodovini. Za nas je zelo važno tudi, da je film odličen v vseh delih filmskega dela: ima odlično kamero, dobro je zmontiran, zgodba je pretresljiva in zelo močna. Mislim, da bo ta film v učbenikih dokumentarnega filma, je že v njih. Tako da nismo bili zelo razočarani, ker smo to nekako pričakovali. Čeprav bi lažje sprejeli, če bi zmagal kateri drug film v konkurenci nominiranih. V konkurenci so bili zelo kvalitetni filmi, My Octopus Theacher pa preveč počlovečuje živali. Sama sem naredila veliko filmov o naravi in filmi, ki prenašajo človeške lastnosti na živali, niso pravi pristop. Če želimo v dokumentarizmu prikazati resnico, je v nagrajenem filmu ni veliko. Zgodba je prirejena s ciljem atakirati na čustva gledalcev. Za nas ostaja dosežek dveh nominacij nekaj fenomenalnega in neverjetnega."
Bili ste dolgo v Sloveniji, več kot četrt stoletja. Kako to, da ste kot filmarka, režiserka, scenaristka, producenta izbrali prav to deželo? Ljubezen je bila kriva, mož Bojan Kastelic, direktor fotografije v vaših mnogih filmih? Priti iz Češke v Slovenijo kot filmarka je bila kar drzna misija … V čem smo si podobni Čehi in Slovenci in v čem različni?
Čehi in Slovenci smo sanjali enake sanje, živeli smo v Avstro-Ogrski, imeli močno voljo po svobodi, po samostojnosti, in to ostaja v naših značajih. Oboji smo dokaj tekmovalni, želimo biti najboljši, biti videni. Vidim pa tudi razlike: Čehi sprva dajejo vtis, da so neprijazni, nedostopni, a ko jih človek malo nagovori, se to hitro spremeni. Pri Slovencih se mi zdi, da je ta stik mnogo lažji, potem pa je vendarle težje ustvariti globlji, zelo oseben odnos."
Ne vem, ali se vsi Slovenci zavedajo ...
Spomnim se vašega filma Prijatelj čebelar iz leta 2003. Igrano-dokumentarni film prikazuje zgodbo o starem čebelarju Lojzu in njegovem vnuku Pavlu in je nekako zelo slovenski. Prejel je nagrado Jožeta Babiča za fotografijo na Festivalu slovenskega filma. Kako se ga spominjate? Tudi diplomski film ste posneli o čebelah - z možem, ki izhaja iz čebelarske družine.
"To, da je bil Bojanov oče eden največjih čebelarjev v nekdanji Jugoslaviji, je bilo za naju vsekakor pomembno. Od otroštva sem bila povezana z naravo. Velik del svojega zgodnjega otroštva sem preživela v Bolgariji pri dedku. Nisem stoodstotna Čehinja, 25 odstotkov bolgarske krvi imam po dedku. Nekaka mešanica severa z jugom sem in pristala sem točno na sredi med svojima dvema domovinama. Pri dedku v Bolgariji smo imeli vrt in bila sem zelo povezana z naravo. Ni bilo čudno, da sva z Bojanom posnela diplomski film o naravi. Zame je bila to neke vrste strast in Slovenija je za tovrstne filme raj. Naravo, kakršna je v Sloveniji, se malokje najde. Zdaj sem že več let v tujini in malo v Sloveniji in jo zelo pogrešam. Ko pridem v Slovenijo, zrak bolj diši, trava je bolj zelena, hrana bolj tekne. Ne vem, ali se vsi Slovenci tega zavedajo, v kako bogati in prelepi državi živijo."
Posneli ste tudi filme o človeški ribici, risu …
"Snemanje narave me je vedno veselilo. Snemali smo tudi z gospo Jeleno De Belder o parkih, različnih rastlinah. Na nacionalki sem snemala dolgo serijo Sprehodi v naravi, pa o človeški ribici, risu, črnih vdovah in še marsikaj. Ko se spomnim filma Prijatelj čebelar, mi je malo žal, da takrat na začetku 21. stoletja nismo bili bolj povezani z Evropo. Veliko skupnih točk namreč vidim s filmom Dežela medu, ki je bil lani nominiran za oskarja. Včasih z možem gledava, kakšne možnosti imajo danes snemalci z droni, mi smo takrat sanjali, kako bi lažje s kamero pristopili do čebel. Danes tehnologija omogoča mnogo več. Včasih nama je malo žal, da sva to delala tako zgodaj, hkrati pa nama je lepo pri srcu. Osemnajst let je že star tisti film. Še bi kdaj kaj takega počela."
EU v družini in avanturistka od malega
V vaši družini ste razseljeni po Evropi: Bolgarija (v otroštvu ste živeli tam), Francija, Portugalska, Slovenija, Češka. Kot šestletna deklica ste doživeli sovjetske tanke v Pragi?
"V naši družini smo se radi pohecali, da smo si naredili Evropsko unijo pred EU. Moja sestra se je poročila na Portugalsko, moževa v Francijo. Imeli smo bolgarsko, slovensko, češko linijo. Vedno smo doživljali kot bogastvo to različnost kultur, navad, hrane. Živela sem mednarodno življenje. Kot dojenček sem potovala v letalu, kot paket so me poslali k babici in dedku. Šestletna sem 1968. potovala z zadnjim vlakom, ki je prestopil češko mejo, preden so jo zaprli zaradi vdora armad tujih vojsk.
Filmarka je bila v meni že v otroštvu, cele filme ohranjam v sebi, vonje, barve mest. Spomnim se tiste poti, kako sem sama prišla v Prago, na cesti so bili tanki, mojih staršev pa ni bilo na postajo. Bila sem s kovčkom, skoraj večjim od mene. Nagovorila sem prvega taksista, imela sem močan naglas in grobo me je odgnal. Drugemu sem potisnila listek in peljal me je. Na domačem dvorišču sem vpila 'mama, ati, plačajta taksi'. Že majhna sem bila avanturistka in hotela biti režiserka."
Ste izvršna producentka za dokumentarce pri HBO Europe. Lahko poveste kaj več o tem svojem delu? Ste velika borka za dokumentarni film na mednarodnem nivoju.
"BIla sem borka za dokumentarni film in za sodelovanje med državami že, ko sem bila zaposlena na nacionalki. Mogoče zato, ker sem Čehinja in ker so na Češkem festivali dokumentarnega filma in srečanja filmske dokumentaristične industrije. V Sloveniji smo se dokumentaristi želeli vpeti v te tokove. Na nacionalni televiziji tedaj to ni bilo najlažje. Čutila sem, da smo bela lista na zemljevidu Evrope. Ko smo sanjali o dokumentarnem filmu, sem bila povabljena v Južno Korejo na festival, nacionalna televizija mi je to omogočila. Zelo sem si želela delati koprodukcije za širšo evropsko publiko. Ne vem, kako se je zgodilo, da so me nekega dne poklicali in me vprašali, ali bi želela delati na HBO kot producentka. Prva reakcija je bila, kako je to sploh mogoče, kje so našli moje ime ob toliko ljudeh, ki poznajo to industrijo, razumejo ta posel. Bila sem radovedna, radovednost pa je nujna lastnost dokumentaristov. Najprej sem opravila nekaj razgovorov v Budimpešti, kjer je bila centrala HBO. Všeč jim je bil moj pristop pa da govorim veliko jezikov, da sem povsod doma in nikjer, tako da so mi na koncu ponudili selitev v Budimpešto in začela se je nova velika zgodba v mojem življenju. Sem glavna producentka dokumentarnega filma za vseh 22 teritorijev HBO Europe. Hodim po srečanjih filmske industrije, kjer se srečujejo filmarji, predlagajo teme, kažejo trailerje. Ponavadi začnemo z razvojnim obdobjem, in če vse teče po pričakovanjih, gremo v produkcijo. Zelo tesno sodelujem s filmarji, pogovarjamo se, ogledujem si materiale, v bistvu gradim na svoji lastni režiserski izkušnji. Skušamo najti najprimernejši način produkcije, pogosto paralelno snemamo in montiramo. Pred časom korone sem bila vsak teden v drugi državi, stik je bil mnogo lažji, zadnje čase delamo vse preko spleta in je oteženo. Kljub vsemu pa je veliko novih filmov v produkciji, ki se jih veselim. Včasih je še večji izziv, kako rešiti film, ko ne gre vse po pričakovanjih. V dokumentarnem filmu je tveganje ogromno, saj lahko samo predvidevaš, kako se bodo stvari odvijale, in pogosto se kaj zatakne."
Zadnja leta je vendarle čutiti premik v odnosu do dokumentarnega filma, kajne?
"V Kolektivu spremljamo film, ki na prvi pogled zgleda podobno kot igrani film, spremljaš posameznike, z montažo so ustvarjene situacije. Ta observacijski način dokumentarca je meni zelo pri srcu. Zgodbe so enako privlačne kot pri igranem filmu, a ta pristop ima eno ogromno prednost, da imamo resnične junake, osebe, ki so navdih. Publika se je že malo prenajedla vseh fantastičnih zgodb. Če pogledamo letošnje oskarje: glavni nagrajeni igrani film Dežela nomadov je napol dokumentarec. Tudi na HBO Europe opažam porast interesa za dokumentarni film in serije, ki smo jih pred kratkim začeli produkcijsko. Na polju dokumentarnega filma se s svojimi povezavami trudim pomagati mnogim kolegom. Dokumentaristi moramo držati skupaj, vesela sem vseh uspehov, tudi naših tekmecev. Zame je HBO sinonim za kakovost in upam, da bo tako ostalo tudi, ko bomo postali čedalje bolj globalna mreža."
Popularnost dokumentarnih filmov narašča
Je Slovenija po svoji dokumentarni produkciji v evropskem merilu pomembna? Imamo odlične režiserje dokumentarcev, kaj pa odnos javnosti, občinstva?
"Slovenska javna televizija kupuje ogromno dokumentarcev. Vedno smo imeli in upam, da je še vedno tako, močno dokumentarno produkcijo. Povezanost Slovenije z Evropo ni bila tako močna v preteklosti, zdaj pa je na forumih po Evropi vse več slovenskih ustvarjalcev. Mednarodni potencial ustvarjalcev iz Slovenije je danes mnogo večji, kot je bil. Vesela sem bila, ko sem pred kratkim videla, da ima slovenski film svetovno premiero na enem največjih evropskih festivalov v Köbenhavnu. Vsakič, ko vidim, kje Slovenca predstavljati kak nov film, sem zelo vesela. Vso mojo podporo imajo. Odnos slovenskega občinstva do dokumentarnih filmov je zelo pozitiven. Mogoče bi bilo dobro slovenski publiki razložiti, koliko dela se skriva v dokumentarnem filmu. Pri igranem filmu veliko pretrpijo, preden napišejo scenarij, ko pa je nared, gresta produkcija in montaža hitreje. Pri dokumentarcu se vržemo na glavo v neznano in se trudimo potegniti najboljše iz neke zgodbe. Končamo z več sto urami materiala, ki samo, da ga pregledamo, zahteva nekaj mesecev dela. Potem se dolgo časa trudimo, da bi zgodbo pripeljali do absolutnega potenciala. Veliko najboljših dokumentarnih filmov je v montaži eno leto ali dve.
Pri produkciji najboljših dokumentarcev je čas najbolj potreben element. Le tako lahko nastanejo največji filmi
Na nacionalki smo imeli zmeraj nizke proračune: deset dni snemanja in deset dni montaže. Ogromno časa smo morali žrtvovati za priprave tudi v svojem prostem času, če smo želeli ustvariti izjemen film. Danes vedno pravim pri produkciji najboljših dokumentarcev, da je čas najbolj potreben element. Le tako lahko nastanejo največji filmi. V dokumentaristiki obstaja ogromno žanrov in načinov pripovedovanja različnih zgodb. Zelo mi je žal, ko sem zasledila napade na javno televizijo. To ni le v Sloveniji, tudi drugod. Ravno javna televizija prinaša take dokumentarne zgodbe in ogromno izobraževalnih vsebin. Koliko dela je treba vložiti, ni enostavna pot, velikokrat je samotna in moraš se boriti za svoj film. Včasih mi je žal, da to delo ni dovolj cenjeno. Počasi popularnost dokumentarnih filmov na festivalih in televizijah narašča. Upam, da nas čaka svetla prihodnost.
Ko smo film Kolektiv predvajali v Romuniji, so si mnogi želeli priti do novinarjev, ki nastopajo v filmu. Tudi to je pomemben vidik kvalitetnega dokumentarca."
Zelo pomembno je, da gojimo neodvisno novinarstvo v državah jugovzhodne Evrope
Bili ste dolgo zaposleni na RTV Slovenija, tudi v izobraževalnem centru. Ta čas je nenehno izpostavljena politični kritiki?
"Ko sem delala na nacionalki, so se že pojavljale občasne kritike, ne le politike, tudi od gledalcev. Zmeraj so me bolele. Priznavali so, da ima nacionalka dober otroški, dokumentarni, izobraževalni program ... Veliko bi za boljšo promocijo kvalitetnega dela lahko naredila nacionalka sama. Kar se tiče politične kritike, živimo v težkih časih. Naš film Kolektiv je zelo dober primer, kako pomembno je imeti v družbi kvalitetne, neodvisne novinarje. Ko so v Romuniji videli ta film, smo zasledili neverjeten porast različnih informatorjev, ki so bili o nepravilnostih pripravljeni pričati zaupanja vrednim novinarjem. Zelo pomembno je, da gojimo neodvisno novinarstvo v naših državah jugovzhodne Evrope. Na Madžarskem, na Poljskem je to novinarstvo zelo ogroženo. Sledim tudi temu, kar se dogaja v Sloveniji, in žalostno je, da politika na tak način napada nacionalne medije. Sama sem bila na Češkem zelo šokirana, ko je pred kratkim češki predsednik rekel o novinarjih 'spustite not hijene'. To je nespoštljivo ravnanje in edini način je izvoliti nove predstavnike ljudstva. Ne živimo v lahkem času.
Čeprav delam za komercialno televizijo, zelo spoštujem javne televizije in mislim, da imajo pomembno vlogo v naši družbi."
Kolektiv junija v LGM na Dokudoc
Hanka Kastelicova je pomagala letos organizatorjem jubilejnega, 10. mariborskega festivala Dokudoc, pri katerem je bila programska selektorica 2013., tri leta kasneje pa članica mednarodne žirije: 11. junija si bomo v Lutkovnem gledališču Maribor ogledali romunski dokumentarni film Kolektiv, nominiran za oskarja.
Film prikazuje sesedanje romunskega zdravstvenega sistema zaradi postavljanja profita pred človeška življenja. 30. oktobra 2015 je v nočnem klubu Kolektiv v Bukarešti zagorelo. Klub brez zasilnih izhodov so skozi edina vrata poskušali obiskovalci panično zapustiti. 27 ljudi je umrlo na kraju dogodka, 180 je bilo poškodovanih. Med hospitalizacijo je življenje izgubilo še 37 ljudi z nekritičnimi opeklinami. Romunija je protestirala, premier je moral odstopiti. Sumljive dodatne smrti so začeli raziskovati novinarji časopisa Sports Gazette. Ugotovili so, da romunske bolnišnice niso primerne za zdravljenje opeklin ...
Kakšna je Praga ta čas v pandemiji, lockdownu?
"Prvi val je šel dobro mimo in Čehi so bili veliki propagatorji mask. Iz strahu se je vse hitro zaprlo, potem je prišlo lansko poletje, vsi so imeli občutek, da je konec. Na Karlovem mostu je bila proslava ob koncu korone. Bile so volitve in vlada je nenehno mirila, kako je vse v redu. Oktobra so bile številke okuženih že tako visoke in jesenski val je bil izjemno močan. Potem se je ob božiču spet vse sprostilo in tretji val v januarju je bil katastrofalen. Češka ima sicer močno zdravstvo in politiki so mislili, da mu bo uspelo prebroditi najtežjo krizo. Spomladi je Češka zabeležila največ smrtnih žrtev na prebivalca v Evropi. Zdaj gredo številke navzdol in upam, da bo vse v redu in da bo cepljenje omogočilo vrnitev k prejšnjemu življenju. Vedno pravim, da je v vsakem slabem nekaj dobrega. Človeštvo se bo nekaj naučilo iz te pandemije in nekatere dobre stvari bomo ohranili za naprej."
