Petra Vidali
Se s starimi pokrivali na sodobnih dekletih vzpostavlja vez med žensko izkušnjo različnih časov?
"Gre za spraševanje, kdo smo. Ko si star trinajst, štirinajst let, se verjetno ne zavedaš privilegijev, ki jih imaš, ne zavedaš se, da vedno ni bilo tako in da ženske niso imele takšnih pravic. Niso svobodno razpolagale s svojim telesom, niso smele voliti. Ene in druge so v mojih podobah skupaj in tako se sedanjost zaveda preteklosti, jo naslavlja."
Ženske nam kažejo hrbet, so brez obrazov. Je tako zato, da so bolj zgovorni drugi detajli?
"Kombinacija razlogov je. Ne zanima me posamezna ženska, ampak me zanimajo ženske, zanima me vprašanje spola. Ne zanima me posamezna oseba, ampak tisto, kar je večje od nje, človeštvo. In učinkovit način, da to pokažeš, je, da skriješ obraz. Hkrati pa sem hotela postaviti v središče, počastiti ta oblačila. In če pokažem obraz, stopijo oblačila v ozadje. Poleg tega pa nezmožnost vzpostavitve očesnega stika povzroči drugačno naravnanost gledalcev, predrami njihovo radovednost, ženskam pa da pridih skrivnostnosti. Vidite lahko, da ustvarim za ženske njihov lastni prostor. Gre torej tudi za igro med objektom in subjektom, med opazovanim in tistim, ki opazuje. Pa tudi med tem, kar povemo, in tistim, kar ostane neizrečeno. Fotografija je zame pač medij, s katerim povem tisto, česar ne morem povedati na druge načine. Tako da vam zdaj tudi ne morem povedati tega, kar mislim, da je na fotografijah."
Vsak oblačilni kos iz preteklosti je unikatno ročno delo in postavljate ga v kontrast s sodobno masovno produkcijo oblačil na kratek rok. Ampak tudi danes hočejo biti dekleta unikatna, ali ne?
"Ja, mislim, da si vsak želi, da bi bil poseben, ampak to je tudi zelo težko doseči. Težje kot pred 150 leti."
No, ne samo stara oblačila, na vaših fotografijah je unikatno vse, dobesedno vsak las ima lastno prezenco, bi rekla.
"Ja, to je moj namen, da v tišini in zbranosti na fotografiji in v galeriji zaživi vsak delček."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
