(INTERVJU) Dr. Marko Mele, glavni kustos arheolog Joanneuma: Dediščina zahteva družbeni konsenz

Kot glavni kustos arheološkega oddelka Universalmuseum Joanneum v Gradcu ste eden najbolj mednarodno visoko pozicioniranih Slovencev iz kulturne sfere. Kako se je začela vaša zgodba z Joanneumom?

"Pomemben del arheološke dediščine, izkopane v 19. in začetku 20. stoletja na slovenskih tleh, hranijo ustanove v današnji Avstriji. Kot študent arheologije oziroma arheolog, ki se ukvarja s prazgodovino, se tako vedno znova srečuješ z avstrijskimi inštitucijami. Leta 2005 sem začel profesionalno pot v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož. Ob pripravi razstave v Ormožu smo si izposodili predmete iz Joanneuma in takrat sem prvič dobil vpogled v zakulisje te institucije. Pet let kasneje so z razpisom iskali kustosa za prazgodovino in srednji vek. Takrat se kot raziskovalec prazgodovine Štajerske seveda nisem mogel upreti prijavi. Z arheološkim znanjem, pridobljenim pod mentorstvom akad. prof. dr. Bibe Tržan, in izkušnjami s področja upravljanja evropskih sredstev mi je komisijo med približno petdesetimi kandidatkami in kandidati uspelo prepričati, da mi lahko zaupajo skrb za pomemben del njihove zbirke."

Prlek ste, končali ste gimnazijo v Ljutomeru, študij arheologije v Ljubljani in v Berlinu ... Že dvanajsto leto ste v Joanneumu, predtem ste se ukvarjali s kohezijsko politiko v vladi, in kot ste omenili, bili ste kustos v ptujskem muzeju. Kot arheolog se vseskozi trudite kulturno dediščino "spraviti" v turistične agende. Morda omenite kak pomemben uspeh s tega področja, pa tudi kak neuspeli projekt?

"V zadnjem desetletju sem v Joanneumu skupaj s partnerji iz desetih držav Podonavja uspešno vodil pet večjih evropskih projektov, ki so vsi imeli tudi močno turistično noto. Med njimi velja vsekakor omeniti evropski projekt Iron-Age-Danube (Monumentalizirane krajine starejše železne dobe v porečju Donave). Ta projekt je bil leta 2018 izbran za finalista tekmovanja za nagrado Regiostars, ki jo podeljujejo za najbolj navdihujoče in inovativne projekte, financirane iz sredstev kohezijske politike EU. Pomembnejše kot nagrada pa je bilo, da smo po koncu projekta s partnerji vzpostavili mednarodno Železnodobno pot po Podonavju (Iron Age Danube Route), ki je pridobila certifikat Sveta Evrope in tako postala ena izmed zgolj petdesetih kulturnih poti iz vse Evrope, ki nosijo to oznako. Kulturne poti so po mojem mnenju odlična trajnostna priložnost za povezovanje kulturne dediščine z namenom, da postane mednarodno bolj vidna in s tem zanimivejša za turizem. Z združenimi sredstvi in partnerstvi preko meja ustvarimo večjo dodano vrednost, kot jo lahko dosežeš zgolj z lokalnimi viri. Zelo dober pristop smo razvili tudi v evropskem projektu PalaeoDiversiStyria, ki je zgradil čezmejno blagovno znamko Heriterra (www.heriterra.eu). Ta znamka lokalne proizvajalce povezuje z arheološko dediščino, ki jih obdaja, saj njihovi izdelki črpajo svojo identiteto iz nje. Če povežemo visokokakovostne izdelke pod znamko Heriterra s ponudbo Železnodobne poti po Podonavju, dobimo turistični paket, ki lahko ponudi enkratno doživetje.

V vseh letih sem se pa tudi naučil, da varuhi dediščine in turistični delavci govorimo nekoliko različen jezik, ko gre za rabo kulturne dediščine v turistične namene. Uspešno sodelovanje zahteva vsaj osnovno poznavanje potreb in želja obeh sektorjev in obilo komunikacije in vztrajnosti."

Avstrija v primerjavi s Slovenijo najbrž bistveno več vlaga v te programe, hkrati pa je tudi njena kulturna politika zelo drugačna. Kako bi primerjali oba sistema?

"Avstrija je država z zelo močno tradicijo kulturnega turizma, predvsem če pomislimo na Dunaj ali Mozartov Salzburg. Značilnost avstrijskega turizma je, da se ponudniki na ravni države, dežele ali regije zelo hitro povežejo, kar jim omogoča uspešnejši nastop na tujih trgih. Na novih trgih navadno nastopiš z izbrano ponudbo in ne z vsem naenkrat. Na tak način so se v posameznih regijah oblikovali osrednji produkti, na katere je potem možno navezati drugo ponudbo. Podoben pristop se kaže tudi pri kulturni dediščini, kjer so naložbe v nosilce kulturne ponudbe dosti večje, medtem ko drugi programi ponekod težko shajajo.

Sistem upravljanja kulturne dediščine v Avstriji in Sloveniji je nastal v skupni monarhiji v začetku 19. stoletja in se je do razpada monarhije v začetku 20. stoletja podobno razvijal. Predvsem po drugi svetovni vojni pa je prišlo do prenekaterih razlik. V Avstriji imamo na eni strani tako še danes marsikatero institucijo močno zakoreninjeno v sistemu tradicionalne javne uprave, hkrati pa se od številnih kulturnih institucij pričakuje močno tržno delovanje. Dober primer je naš Joanneum, najstarejši muzej v Avstriji, star 211 let. Kot deželni muzej je bil skoraj 200 let del deželne uprave, dokler ni bil leta 2003 izvzet iz nje in preoblikovan v neprofitno podjetje (d.o.o.) v lasti Zvezne dežele Štajerske in mesta Gradec. Ta način upravljanja je instituciji omogočil večjo fleksibilnost v delovanju, a ji ni odvzel osnovnega javnega financiranja in namena delovanja."

Sodelovali ste pri kandidaturi Ptuja za EPK 2025. Spodletela je. Vam je žal?

"Evropska prestolnica kulture je seveda vedno prestižen projekt za mesto oziroma državo. Osebno sicer v pripravo kandidature Ptuja nisem bil vpleten, poskusil sem zgolj prenesti neke izkušnje iz tujine v obliki predavanja in svetovanja, a kljub temu bi bil zelo vesel, če bi bila kandidatura uspešna. S stališča Joanneuma in Gradca je bil projekt EPK leta 2003 v Gradcu tudi trajnostno uspešen, saj takrat zgrajena Kunsthaus sodi med najuspešnejše in najznamenitejše hiše v naši instituciji. Zato velja tudi opozoriti, da upravljanje kulturne dediščine nikoli ni tek na kratke proge, kar običajno EPK je, temveč sta pomembnejša trajnostno načrtovanje in zaveza oziroma odnos ljudi do svoje kulturne dediščine. Kulturna dediščina namreč ne obstaja, če je ljudje ne prepoznajo kot take in so jo pripravljeni ohraniti. Ko obstaja družbeni konsenz o tem, kaj imamo, kako to cenimo in kakšen je potencial, je smiselno iskati priložnosti v prestižnih projektih."

Odnos do arheologije se je skozi čas zelo spremenil, razvile so se marsikatere znanstvene panoge, ki podpirajo vedenje in širijo kontekst. V Joanneumu najbrž lahko udejanjate sodobno doktrino, ki je naši, slovenski muzeji še ne zmorejo. Kaj se vam je zdelo odločilno?

"Arheologija je v zadnjih desetletjih izvedla močan premik iz pretežno humanistične v humanistično-naravoslovno-tehnično disciplino. Tehnološki razvoj omogoča boljše razumevanje sprememb v celotnih krajinah, ne zgolj na samih najdiščih. Kemične in fizikalne analize nam dajejo nove podatke o posameznih predmetih in najdiščih. Vzporedno s tem poskuša naša stroka vključiti nove tehnološke pripomočke pri posredovanju novih spoznanj širši javnosti, kot sta navidezna resničnost in svetovni splet. V stroki prihaja do vedno več specializacij, ki so povezane z drugimi disciplinami, na primer z botaniko, zoologijo, geologijo, kemijo … Hkrati pa ta premik zahteva od kustosa zelo širok pristop in razumevanje družbenih trendov zunaj stroke, saj v današnjem svetu s tradicionalnimi načini posredovanja znanja ne moremo biti uspešni. Prednost Joanneuma je v njegovi širini, saj je v naši instituciji združenih 19 muzejev in živalski vrt, muzeji sežejo od sodobne umetnosti do mineralov, od prazgodovine do zoologije. Ta širina omogoča lažje povezovanje med strokami in skupne investicije v nove tehnologije."

Slovenija je kulturno dediščino še do nedavnega imela za "mrtvo kulturo" in tako zaprašeno, mrtvo so jo tudi obravnavali. Muzeji danes opravljajo v sodobni Evropi precej drugačno vlogo, kajne?

"Če primerjam položaj kulturne dediščine v Sloveniji in Avstriji, potem ne morem trditi, da je slovenska kulturna dediščina v slabem položaju. Slovenska muzejska mreža je zelo razvejana in raznolika, sistem varstva arheološke dediščine v Sloveniji pa je na marsikaterem področju mnogo naprednejši kot v Avstriji. Seveda pa je vprašanje, kako dediščino vrednotimo proti preostali kulturni ponudbi. Verjemite pa, da tudi dvorcu Schönbrunn ni enostavno konkurirati glasbeni in festivalski ponudbi na Dunaju.

Mogoče premalo poudarjamo, da je kulturna dediščina pravzaprav zelo dober okvir za razvoj marsikaterega drugega področja. V našem arheološkem muzeju se trudimo predstaviti predmete in muzej kot prostor za razvoj kreativnosti in znanja, ki je pravzaprav gonilo evropskega gospodarstva. Ponujamo participativne oblike sodelovanja, ki poskušajo izstopiti iz okvirjev muzejskega delovanja in pritegniti drugačne skupine obiskovalcev. Zato povezave med sodobno ali filmsko umetnostjo in arheološko dediščino niso več nič nenavadnega. Vzajemno delovanje je tisto, ki pri nas običajno ustvarja najvišjo dodano vrednost."

Digitalizacija je tudi v dediščini naredila izjemne korake, VR in AR sta arheologijo neverjetno približali in jo oživili.

"Leta 2020 smo skupaj z več kot dvajsetimi partnerji iz desetih držav Podonavja pričeli izvedbo triletnega evropskega projekta Danube's Archaeological eLandscapes, v katerem se posvečamo prav novim tehnologijam. Razvoj na tem področju je resnično neverjetno hiter in tudi največji muzeji se spopadajo z velikimi težavami pri dohajanju s tehnologijo povezanih družbenih sprememb. Ker so investicije v tehnologijo pogosto drage, smo se odločili, da v okviru omenjenega evropskega projekta najprej temeljito preverimo, katere tehnologije so v muzejih uporabne in na kakšne načine lahko digitalno oživimo preteklost, zapisano v arheoloških virih. Z razstavami, ki bodo hkrati odprte v osmih državah Podonavja, bomo z anketami pridobili primerljive podatke od približno 10.000 obiskovalk in obiskovalcev muzejev v Podonavju. Na ta način bomo lažje začrtali smernice digitalnega razvoja v naših muzejih v prihodnosti."

Povejte kaj o programu Interreg, v katerem sodelujejo avstrijski in slovenski partnerji. Je čezmejna turistična ponudba možna glede na različno pripravljenost in razvitost partnerjev?

"Programi Interreg nam omogočajo drugačen pristop k skupnim izzivom, saj pogosto ugotovimo, da se v različnih državah spopadamo s podobnimi težavami, ki jih z združenimi močmi učinkoviteje rešujemo. Mene spremlja čezmejni program Interreg že celotno profesionalno pot. Prvih pet let sem nabiral izkušnje in znanje o evropskih sredstvih, nadaljnjih deset pa sem v Joanneumu to znanje uporabil za pripravo in izvedbo projektov. Najboljši primer, da je čezmejna turistična ponudba možna, je bil projekt PalaeoDiversiStyria (Paleokrajina Štajerske in njena biodiverziteta od prazgodovine do odkritja novega sveta), ki je bil financiran iz sredstev evropskega programa Interreg SI-AT 2014–2020. Za izhodišče smo izbrali krajino severovzhodne Slovenije in južne avstrijske Štajerske, ki imata podobne naravne značilnosti in zgodovinski razvoj. Z raziskavami tisočletij biotske raznovrstnosti na tem območju smo spodbudili ponovno oživljanje pridelave in predelave arheološko in paleobotanično raziskanih avtohtonih, a pozabljenih kultiviranih starih rastlinskih vrst ter njihovo uporabo v današnji gastronomski ponudbi. Ponudnike na obeh straneh meje smo združili pod skupno znamko Heriterra, ki predstavlja različne izdelke, zgrajene na identiteti arheološke krajine svoje okolice."

Glavno prevrednotenje, ki ste ga skozi svoje delo naredili, je pogled od najdišča v krajino. Kako posodobiti odnos do arheologije tudi pri nas in kako sploh od borbe za varovanje preiti še k čemu bolj vsebinskemu? Medtem nam sicer propada dediščina, Borl, Viltuž ... Imate kako rešitev za vse to, kar naš odnos do dediščine v Sloveniji bremeni?

"Arheološka dediščina oziroma dediščina na splošno zahteva družbeni konsenz, kaj je vredno in treba zaščititi. Pri iskanju konsenza o potrebah varstva in obnove pa je treba hkrati oblikovati vsebine in vizijo za posamezne enote dediščine. Imamo številne primere obnovljenih dediščinskih objektov, ki jim ne uspe vzpostaviti ustreznih vsebin. So pa tudi propadajoči objekti z mnogo večjim potencialom od nekaterih obstoječih reprezentančnih objektov. Pri tem pogosto ne manjka idej, celo sredstev je lahko dovolj, ampak mogoče lokacija oziroma infrastruktura ne dopušča takega razvoja. Tako v Sloveniji kot v Avstriji imamo kraje, kjer je dediščina večja od zmožnosti njene okolice. Prav tako pa imamo tudi kraje, kjer je premalo kvalitetne dediščine za uveljavitev v že obstoječi turistični ponudbi kraja. Primer je kraj Großklein na južnem avstrijskem Štajerskem. V okolici kraja je železnodobna naselbina z gomilnim grobiščem, kjer je mogoče še danes videti več kot 600 gomil, torej doživeti krajino, kot je izgledala pred 2700 leti. Najdišče ima skupaj s podobnimi najdišči v Franciji, Nemčiji, Sloveniji, Hrvaški itd. potencial Unescove kulturne dediščine. Breme oživljanja tega dragocenega arheološkega spomenika pa je pretežno na občini, ki ima zgolj 2300 prebivalcev. Torej je jasno, da lokalno okolje, kljub razvitemu turizmu, ne more zagotoviti potrebne infrastrukture in znanja za uspešno upravljanje te dediščine, kljub temu da se zavedajo pomena spomenikov. Takšna dejstva je torej treba vključiti v razmišljanja v začetni fazi načrtovanja obnove oziroma predstavljanja spomenikov."

Zakaj je pri kadrovanju v kulturi v Avstriji mogoče iti v mednarodne razpise, pri nas pa nikakor ne? Andreja Hribernik prihaja z 2023. na vrh Kunsthausa Graz. Ne predstavljam si, da bi kak Avstrijec prišel na vrh katerekoli institucije pri nas.

"Mednarodni razpisi so z mojega vidika vedno smiselni, saj se je treba zavedati, da kulturna ponudba kraja oziroma regije nikoli ni izolirana, temveč jo je treba gledati v širšem evropskem kontekstu. Hkrati pa je dediščina kreativen sektor, kjer so nove ideje vedno dobrodošle. V primeru Joanneuma oblikujeta lastnika, torej dežela Štajerska in mesto Gradec, svojo vizijo in cilje razvoja za institucijo. Šele potem se gre v iskanje kandidatov in vsebin, ki bodo privedle do zadanih ciljev. Kandidatom, ki se v razpisnem postopku izkažejo z ustreznim znanjem in programom, se lahko vedno ponudi tudi razgovor oziroma predstavitev, saj ta pogosto obogati tudi vizijo institucije. Največkrat se v teh razgovorih oblikuje dokončna odločitev. Tudi neizbrani, a uspešni kandidati pogosto ostanejo 'na radarju' institucije, saj se različne priložnosti na zelo razgibanem trgu dela v Avstriji pogosteje pojavljajo."