(INTERVJU) Fotograf Miran Mišo Hochstätter: V Münchnu je bilo boljše, v Mariboru pa lepše. Zato sem se vrnil

Maribor se vam končno oddolžuje z najvišjim kulturnim priznanjem, z Glazerjevo listino. V utemeljitvi poudarjajo vaš minimalistični perfekcionizem in navezanost na glasbo. Dodala bi vašo žlahtno kritičnost do mnogih mestnih zablod, predvsem pa imate to mesto blazno radi, kajne? Končno ste se vanj zavestno vrnili 1989. iz Münchna. Tedaj bi lahko tam tudi ostali?
"Ja, v 80. letih sem kakšnih šest let živel in deloval razpet med Münchnom in Mariborom, razstavljal tu in tam in kreativno, komercialno ustvarjal na obeh straneh. V Münchnu je bilo boljše – v Mariboru pa lepše. Zato sem se vrnil.
Res je, večkrat sem na fin in/ali humoren način, 'visoko kultivirano nesramno', tudi malce trdo, v medijih razgalil kakšno mestno neumnost. Nikoli anonimno in vedno samo zato, ker imam to mesto rad, ker mi je mar, porkamadona!!! Tudi zaradi tega mi je to priznanje še posebno ljubo in sem, resnično, kar malce ponosen sam nase. Sprejeli so me v družbo najboljših."
Študij na visoki šoli za fotodesign v Münchnu vas je najbrž zaznamoval, gre za ugledno šolo z dolgo tradicijo. Ampak kot ste mi priznali v intervjuju pred leti, je bilo za vas v bavarski prestolnici enako pomembna možnost ogleda vrhunskih koncertov tedaj v 80. letih – od Tine Turner, Joeja Cockerja do Milesa Davisa. Nekatere ste srečali tudi od blizu? Tista leta ste delali tudi doma, z Bojano Rudl, režiserko, projekcije z živo muziko?
"Mnogi glasbeni velikani rock in jazz glasbe, katerih plošče in fotografije iz revij sem zbiral desetletja, so tam stali neposredno pred menoj. Z akreditivom agencije Kövesdi Presse Agentur (KPA), usmerjene predvsem v glasbeno sceno, sem imel vstop skoraj povsod. Poleg tega pa sem ogromno časa preživel v likovnih galerijah in muzejih. Tam sem imel vse, od Giotta do sodobne likovne produkcije. Vse to je zapisano v mojem kreativnem spominu in je oblikovalo moja dela. S prijateljico Bojano Rudl sva 1987. in 1988. izvedla tudi velika multimedialna projekta Cvetje sprehajalcev in Hladno nežnost, v okviru Mariborskih poletnih prireditev (praočetu Festivala Lent). Prvo na domačem dvorišču, drugo na Malem odru SNG."
Nostalgično se spominjam nekdanjega kina Partizan in vaših večerov diaprojekcij ob glasbi z Brenetom Rončelom, kasneje pa z Milanom Latinom - Musom. Mnogi, ki smo se tam formirali, danes pogrešamo taka shajališča, prostore, organizatorje, javne refleksije, kajne?
"Avdiovizualni večeri so bili v kinodvoranah ali pa na prostem (Židovski trg, stara mestna dvorišča). Prikazovali so moje zgodbe z diapozitivov, projicirane iz več projektorjev, brez vmesne zatemnitve, v ritmu posnete glasbe, ki jo je montiral in z dobrim ozvočenjem predvajal največkrat Milan Latin – Muso. Danes je to popolnoma enostavno narediti na računalniku, a takrat so bili drugi časi. Nič ni bilo programirano. Jaz sem za projektorji migal in poplesaval, da sem ujel prave trenutke za ročno menjavo slike ob glasbi. Pozneje so mi nekateri ljudje rekli, da jim je bilo bolj zanimivo gledati mene kot projekcijo."

Kunst je ena sama, je rekel Kavčič

Zdaj pa končno k fotografiji: vaši resni ustvarjalni začetki segajo v daljno leto 1972 in prvo razstavo v tedanjem malem Rotovžu. Se je še spomnite?
"Seveda se je spomnim, prve razstave; bila je tam, kjer je sedaj čitalnica knjižnice. In pazi zdaj; tudi moji zadnji dve razstavi sta bili v tej zgradbi rotovža, samo v prostorih, ki imajo vhod od spredaj in jih sedaj upravlja Kibla!"
Mnogi veliki mariborski in slovenski slikarji so bili vaši profesorji - od osnovne šole (Gabrijel Kolbič), srednje šole (Marjan Remec) do Pedagoške akademije (Ludvik Pandur, Maks Kavčič, Slavko Kores, Bojan Golija, Vlasta Zorko - Tihec). Vaši zgodnejši cikli so bili kolaži, mešane tehnike – cikli kot Zgodba o Ani Mariji, Nature morte, Težka nočna glasba … Močna likovnost je prisotna v vašem delu, se zdi …
"Že od malega sem živel in rasel v domu, polnem lepih fotografij, knjižnih monografij in biografij vélikih slikarjev, pesnikov in skladateljev, pa LP-jev starega jazza. Potem pa táko skozi vsa leta šolanja - res sem imel najboljše učitelje. Moj dobri stari profesor Maks Kavčič je stalno govoril, da je 'kunst ena sama, le orodja in tehnike so različni'. V večini mojih del, ne samo v kolažih, se čuti poznavanje meni dragih starih mojstrov. Likovnikov, glasbenikov in literatov. Ponekod prav močno in namerno, a ne kot plagiat, temveč kot poklon, hômmáge. Take mešane tehnike niso nič novega (dada, kubizem, pop art …)."

Da bom segret, ko bo šlo zares

Leta 1994 ste prevzeli očetov fotografski atelje. Tudi čisto fotografskega dela, fotografiranja za potne liste itd., se niste nikoli izogibali. Tudi v tem ste našli neki smisel. Ste pa morali zapustiti Naskov dvorec oziroma Vetrinjski dvor z obljubo sicer, da se boste lahko vrnili. A se niste mogli. Ste težko preboleli tiste prostore?
"Ko oče ni več zmogel, sem prevzel njegov, brez lažne skromnosti, legendarni foto studio na dnu starega mestnega dvorišča. Imenu Foto studio sem dodal še Kreativna fotografija in portretiral znane in manj znane meščane. Ampak takšen kreativni portret za plakat, knjižno monografijo, družinski portret ... pride samo vsake toliko. Dnevno, drobno drkanje na osebnih dokumentih pa je izvrstna vaja za stalno pripravljenost, da bom segret, ko bo šlo zares. Tudi glasbeniki morajo vaditi vsak dan, čeprav je koncert le tu pa tam. Uredil sem tudi lepo malo Galerijo mojstrov ...
Seveda so mi obljubili, da se bom po prenovi vrnil. Rokovali smo se, mahali so z načrti in s šampanjcem, mi gledali v oči in zatrjevali, da se po obnovi vrnem ... Hja, tam smo bili 55 let!"
V bistvu je oče kriv, da sta se z bratom Zoranom posvetila fotografiji oziroma filmu. In znani fotograf Jože Kološa, kajne ? Kakšni so bili tisti družinski začetki ?
"Seveda, stari maestro Jožef je osebno kriv in odgovoren, da sem postal in ostal fotograf - umetnik iz ljubezni in prepričanja! V rodni Murski Soboti se je oče učil fotografije pri mami in očimu kakih pet let starejšega prijatelja, Jožeta Kološe. Doma smo vedno govorili 'stric Kološ'. Meni, Zoranu in očetu je bil vedno vzornik in poosebljenje kreativnega fotografa, umetnika.
Družinski začetki? Oče je imel črno-beli laboratorij tudi doma in z Zoranom sva že od malega bila poleg in 'pomagala'. Niso naju silili ali pričakovali, da bova nadaljevala očetovo delo, to se je zgodilo samo po sebi."

95 odstotkov dela opravil v studiu

Cikel Pokrajine, ki ga navajajo v utemeljitvi, ima za vas najbrž posebno genezo? Vaš opus ni dokumentaren niti verističen. Za vas je značilen "režijski prijem", tudi družili ste se od nekdaj raje z literati, glasbeniki, filmarji kot fotografi. In tudi v studiu ste več in raje delali kot na terenu?
"Moj zadnji cikel Pokrajine je pravzaprav serija sedmih aktov, ki po videzu, osvetlitvi in z dodatki spominjajo na krajine. V vseh mojih delih se skriva neka prispodoba, metafora, ki jih osmišlja in prikazuje drugače, kot je videti.
V svojih delih nisem nikoli ničesar dokumentiral, vedno sem vse več ali manj interpretiral. Si izmišljal, potvarjal, pretiraval, sanjaril ... Čeprav sem delal zelo klasične teme, ki jih umetniki obdelujejo že stoletja: krajino, tihožitje, portret in akt.
Ja, v svoji karieri sem 95 odstotkov dela opravil v studiu, tudi Pokrajine."