Kakšni so gabariti nove sezone SMG? Izredna sezona bo to, v drugem pandemičnem letu. V čem se bo ta "izrednost", ki je politično in zdravstveno zaznamovana, najbolj razgaljala?
Goran Injac: "Osnovni koncept je dovoliti že uprizorjenim predstavam, ki jih zaradi pandemije publika ni videla, novo življenje in spodbuditi nove procese, ki bodo reflektirali stanje, v katerem smo se znašli ta čas. Ne vemo, kako bomo funkcionirali to jesen in zimo. Ne vemo, ali nam bo druženje, na katerem je teater utemeljen, dovoljeno ali ne.
Izredna je, ker zopet obstajamo po sezoni mirovanja, izredna tudi zaradi političnega konteksta, zaradi sprememb in smernic, kamor kot država in družba gremo. Izredna je, ker protestiramo, a nas nihče ne sliši. Izredna je, ker pričakujemo izredne in močne umetniške domete."
Tibor Mihelič Syed: "Strukturno gledano, se že od samega začetka trmasto držimo istega recepta: vsaka sezona je sešita iz niza najmanj treh koprodukcij, ene mednarodne, ene z NVO in ene z JZ, vsako leto podpremo najmanj eno unikatno ustvarjalko ali ustvarjalca mlajše generacije, najmanj tretjina programa je osredotočena na novo slovensko dramatiko, najmanj ena predstava namenjena mladim ali otrokom.
Na vsebinski ravni poskušamo zaobjeti teme, za katere intuitivno verjamemo ali pa vemo, da bo aktualno dogajanje z njimi komuniciralo. Poleg tega, da se znotraj ene sezone predstave pričnejo nanašati druga na drugo, med njimi se skoraj vedno zgodi stik ali pa konflikt, ki smo ga nemara celo predvideli, a nekaj najbolj intrigantnega, kar se lahko zgodi v gledališču, je, da se nenehno pojavljajo novi konteksti (dogodki, afere, spremembe), ki bodisi neposredno vplivajo na možna branja posameznih delov predstave ali pa v procesu študija neposredno vplivajo na samo kreacijo prizorov in sporočilno substanco predstave. Reinterpretacija Cankarjevih Hlapcev, poljske režiserke Maje Kleczewske, gotovo ne bi bila takšna, če ne bi režiserka skoraj leto dni zgrožena opazovala, da se Slovenija z neverjetno hitrostjo premika po istih tirnicah kot Poljska, če ne bi bolj poglobljeno sledila transformaciji političnega diskurza v Sloveniji in protestnim odzivom njenih državljanov, predstava jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, v režiji Jureta Novaka, ne bi pridobila feministične zaostritve, če se ne bi vmes zgodilo gibanje #nisisama.
Takšne kontekste poizkušamo predvideti, pogosto pa celo napovedati, in 66. izredna sezona v tem smislu ne bo prav nič drugačna.
Vročino, predstavo, ki jo v koprodukciji s prestižnim graškim festivalom na oder postavlja Žiga Divjak, obkrožajo eksponentna zgostitev in stalnost ekstremnih vremenskih pojavov in vprašanje kanalizacije jeze h gospodarjem fosilnih imperijev in vojn. Ortonova Norišnica, d.o.o., v režiji Vita Tauferja bo nehote kontekstualizirana, toda zavesno reflektirana tudi spričo koronskega razčlovečenja bolezni, diskurza o mentalnih boleznih celotne družbe, morda bo posredno pomenila tudi humoren komentar aferi Kredarica.
Dalje: boj proti medijem, vedno bolj histeričen senzacionalizem, poizkusi političnih prevzemov medijev kontekstualizirajo predstavo TV-Mreža (po z ničkoliko oskarji nagrajenem filmu Network), ki jo bo na oder postavil Matjaž Pograjc, predstava, ki bo izšla iz enoletnega sobivanja z dvajsetimi mladimi, bo odgovarjala na vprašanje dolžnosti in upanja ter angažiranega vpliva mladih generacij, da prihodnost vendarle postane bistvena politična in civilizacijska kategorija. Svoje usode krojači bo gotovo predstava, skozi katero bo pronical tudi prelom, ki se je zgodil z 'referendumom za pitno vodo', kjer je prav volja mladih generacij, da brezkompromisno vstopijo v javni diskurz, opolnomočila in osmislila možnost vplivanja na spremembe, ki jih starejši nismo več sposobni."
Drugačno programiranje bi bilo zgrešeno
Ostajate pri vašem programskem podpiranju mladih režiserskih imen, kako je s sklopom Nova pošta itd.? Kako z mednarodnim sodelovanjem?
G. I.: "Ena od naših misij je promocija mladih umetnikov, omogočanje razvoja in vztrajanje na Mladinskem kot progresivnem mestu. Naš program je interdisciplinaren in raznolik, ker je tak tudi svet, v katerem živimo. Vsako drugačno programiranje bi bilo zgrešeno."
T. M. S.: "V tem trenutku se naša dramaturginja nahaja na relaciji Švica-Nemčija, Goran pa na Poljskem, kjer poskušata ponovno vzpostaviti v tem letu zamrle mednarodne vezi, poiskati nova zanimiva imena, zanimive projekte, prodati kakšno našo predstavo ...
Nova pošta, ki je hkrati prostor in programski modul, ostaja in mora obstati kot eno izmed osišč znotraj našega programa, kajti pomeni tisti odmik od klasičnih gledaliških paradigem in hierarhičnih struktur, ki so še vedno neverjetno trdožive. Opažam, da jih celo ustvarjalci, ki nad njimi bentijo in jih poizkušajo spreminjati, v svojem delovanju podzavestno reafirmirajo.
Nova pošta je izjemno prožen produkcijski kontekst, ki omogoča ustvarjanje lastnih predstav, ki omogoča ustvarjanje intermedijskim umetnikom, zagotavlja prostor za izvedbo predstav drugih NVO, producentov in festivalov, omogoča ad hoc aktivistične akcije, seminarje in nišne izobraževalne programe, poizkuša pomagati diskriminiranim subkulturam, da lahko izvedejo del svojih programov ...
Težko je verjeti, da vse našteto na finančni tehtnici ustreza budžetu povprečno velike gledališke produkcije kateregakoli nacionalnega gledališča, vse to pa je možno predvsem zaradi sodelovanja in odprtosti."
Tudi spoštljiv poklon zgodovini
Tibor Mihelič Syed: "Kdo pri zdravi pameti in z minimalnim znanjem zgodovine umetnosti bi sploh problematiziral ekscesnost umetnosti? Pa saj to je vendar njena inherentna lastnost, tudi prakse in umetniški podvigi, ki jih danes zaplankani v svojo paradigmo 'zgolj lepih umetnosti' malikujejo tradicionalisti, so bili nekoč pojmovani kot ekscesni odklon, avantgarda, zareza v času in prostoru, ki pa se je kasneje lahko tudi kanonizirala in postala sestavni del muzejske paradigme.
In kot da se predstave Mladinskega ne ozirajo na stoletja stare, jih komentirajo in poskušajo razumeti v kontekstu družbenih sprememb in analogij s preteklostjo. Skoraj vsaka predstava Mladinskega je poklon zgodovini, pogosto tudi tradiciji, ki je gotovo bolj spoštljiv in iskren, seveda tudi subverziven, kot pa kičaste in estetsko defektne kulturne točke na državnih proslavah, nad katerimi bdi aktualna oblast.
Če se še tako trudim, pri oblasti, ki trenutno kreira (oziroma razdira) kulturno politiko, preprosto ne vidim želje in motiva po izboljšanju razmer za vse, želje po sodelovanju, poslušanju. Modus operandi (če ne celo vivendi) aktualne garniture vznika na temeljih revanšizma, želje po maščevanju in nastavljanju 'naših' na karseda veliko število vodstvenih pozicij, ne glede na njihove kompetence."
Ali še vse predstave iz prejšnjih sezon živijo?
T. M. S.: "Poudarek bo na novih produkcijah, ki pa jih bo toliko, da se omogoči dovolj prostora tudi predstavam, ki v živo niso doživele niti premierne uprizoritve. Seveda na repertoarju ne moremo obdržati vseh predstav, že samo prostora v skladiščih bi nam kaj hitro zmanjkalo, kaj šele prostora v pomnilnikih naših glav, a med živimi ostajajo tudi po več kot deset let stare predstave, ki - ne boste verjeli - še vedno sem ter tja dobijo kakšno vabilo na gostovanje. Že konec septembra doma ponovno igramo Frljićevo Nasilje, ki potem odpotuje na festival v Vilno, in takšnih primerov je kar nekaj."
G. I.: "Med lockdownom, pa tudi v sezoni predtem, so nastale izjemno dobre, nagrajevane in uspešne predstave, ki jih je publika videla le nekajkrat. Važno jim je torej omogočiti, da zaživijo in se razvijajo naprej s publiko. Odpovedi projektov, brisanje tistega, kar smo naredili, in vztrajanje samo na novih produkcijah bi bili kompletno v nasprotju s samo naravo teatra kot medija."
Ni jasno, kaj država želi s kulturo
Kako je z vašim financiranjem? Še vedno je najbrž velika sreča, da je vaša ustanoviteljica MOL. S komisijami na MzK imate že leta težave, kajne? Delati angažirani, politični teater danes je pod to vlado precej ekscesno ...
T. M. S.: "Večinski financer SMG je že od nekdaj ministrstvo za kulturo, ki - če pustimo ob strani, da se financiranje slovenskega gledališča še vedno ni vrnilo na raven pred gospodarsko krizo (2013) - naše gledališče financira zgledno, izkušeno uradništvo našemu početju izraža celo skromno razumevanje. Dejstvo pa je, da brez finančne in moralne podpore ter razumevanja ustanoviteljice ne bi uspeli izvajati nekaterih izjemno pomembnih programov, na primer festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, Nove pošte, pa tudi nekaterih mednarodnih sodelovanj, da ne govorimo o tem, da bi bilo naše gledališče infrastrukturno in tehnično brez podpore Mestne občine Ljubljana, tehnično gledano, v katastrofalnem stanju.
Bi bili kot zgolj nacionalna institucija zaradi bolj tveganega in provokativnega programa bolj ogroženi, če bi o vsem odločalo le ministrstvo za kulturo? Nedavne izkušnje kažejo, da je to popolnoma mogoče. Odločevalci, pogosto nenaklonjeni in sumničavi do specifik našega profila in drznejšega komuniciranja z javnostmi, se premalokrat zavedajo, da šteje slovenska gledališka mreža dvanajst gledališč in da je heterogenost slovenske gledališke krajine ključna norma javnega interesa. Če bi - hipotetično - izginilo Mladinsko, bi z njim izginila cela plejada praks, estetik in priložnosti za včasih nerazumljene ustvarjalce. Izginilo bi gledališče, ki nenehno preizprašuje samozadostnost in inertnost, ki prepogosto prežemata institucionalno okolje."
G. I.: "Slovenija že dolgo nima jasno artikulirane kulturne politike in ni jasno, kaj država sploh želi s kulturo. Zdaj pod nacionalistično vlado se prvič pojavlja nekakšna kulturna agenda, ki pa je na žalost izjemno primitivna in nazadnjaška. Postajamo ena od črnih lukenj na karti Evrope. Družba, ki v 21. stoletju vidi kulturo kot prikazovanje narodnih folklornih noš po svetu in promocijo nacionalističnih konservativnih vsebin.
Z MzK smo imeli probleme tudi pred tem ministrom, načelno situacija zgleda tako, da bolj kot ste uspešni, bolj ko skačete iz povprečja, če resno, dobro in natančno delate svoje delo, več napadom ste podvrženi in vse manj podpore imate. Važnejše je zaposlovanje otrok od nekoga ali strankarskih kolegov kot umetnost, s katero se ukvarjate.
Mesto Ljubljana nas izjemno podpira in za to podporo smo v teh težkih političnih časih izredno hvaležni."
Že tretji grand prix na Borštniku
Začenjate z odmevno koprodukcijo na sloviti Štajerski jeseni z Divjakom. Kako je delati predstavo v kontekstu velikega festivala s tradicijo?
G. I.: "Koprodukcija s Štajersko jesenjo je izjemno pomembna, ker je po lockdownu in dolgem času, ko nam je bila tujina odvzeta. Seveda, ugled tega festivala govori o tem, da smo relevanten partner tudi na mednarodni sceni. Smo eno od redkih institucionalnih gledališč v Sloveniji, ki že leta kontinuirano sodelujemo z najprestižnejšimi festivali in gledališči v Evropi, ki kot mi vztrajajo pri sodobni kulturi in kritični analizi družbenega in političnega konteksta. Dodatno želimo Žigo Divjaka, mladega režiserja, ki smo ga promovirali v Sloveniji, predstaviti tudi mednarodno."
Heterogenost slovenske gledališke krajine je ključna norma javnega interesa
Zadnja leta obvladujete Borštnika, ne mine festival, da ne bi vi odnesli glavne nagrade z Žigo Divjakom. Po dolgi suši in neudeležbi zdaj totalna dominacija. Nenavadno?
G. I.: "Zadnjih šest let smo na vsakem Borštniku z dvema ali tremi predstavami in dobivamo nagrade. Letos smo dobili že tretjič grand prix, predstava Gejm pa sedem nagrad. Ne vem, ali so druga gledališča imela tak uspeh. Mislim, da gre za nekaj edinstvenega v slovenskem prostoru. To pomeni, da je umetniški program SMG dobro in natančno zasnovan, da prinašamo v umetniškem in političnem smislu tisto, kar že dolgo v našem kulturnem prostoru manjka. Smo mali teater z znatno manjšim budžetom od velikih nacionalnih hiš, naredimo pa letno šest do sedem produkcij, od katerih polovica konča na festivalu, kar pomeni, da skoraj 50 odstotkov našega programa prepoznajo kot izjemno umetniško relevantnega. To je velika stvar. Treba je še dodati, da so bile vse produkcije, ki so jih delali tuji režiserji iz Poljske, Švice in tako dalje, na Borštniku, s čimer je tudi poskus internacionalizacije programa in novih pogledov ter gledaliških jezikov prepoznan kot pomemben.
Na žalost se vse te nagrade in uspehi ne odražajo na financiranju ali izboljšanju finančne ali politične podpore Mladinskemu in ljudem, ki ga vodijo. Razlog za to je, da je že od nekdaj v našem kulturnem prostoru, z neresno in nejasno kulturno politiko, ukinjen kriterij kvalitete; obstaja le kriterij osebnih zvez in koristi."
T. M. S.: "Zgodovina Mladinskega v odnosu do Borštnika je zgodovina ekstremov: od bojkota in vzpostavitve protestnega paralelnega festivala do tega, čemur pravite totalna dominacija.
Nekoč smo poslušali, kako ga obvladuje konservativna literarna struja gledališčnikov, zadnja leta poslušamo, da imajo pri selekciji in nagradah preveliko težo 'mladi' kritiki in teatrologi, ki 'nimajo pojma o teatru'. V tem smislu je BS zanimiv fenomen: pogosto se pridušamo, kako nesmiselna, celo žaljiva je logika tekmovanja na področju umetnosti, a v njej - tudi zato, ker prinaša pomembne točke pri napredovanju javnih uslužbencev - z nemajhno mero sprenevedanja vsi sodelujemo. S tem je seveda vse narobe: zakaj osvojitev igralske nagrade prinaša sistemsko determinirane koristi le javnemu uslužbencu, ne pa - v okviru enakih možnosti - tudi nekomu, ki bo do konca kariere ostal svobodnjak? Tudi to je le še en simptom nepravične distribucije sredstev in pravic, ki izrisujejo defektnost našega kulturnega modela.
Dejstvo je, da je BS izjemno pomemben festival in da goji do njega slovenska gledališka srenja izjemno čustven, pogosto prekomerno afektiran odnos. Zanimiv, a precej žalosten pokazatelj tega je, da so pohvale in iskrene čestitke ob velikih nagradah izjemno redka dobrina. Kaj ni nenavadno, da nam vsako leto s posebnim pismom čestitajo župan in kolegi z oddelka za kulturo MOL, ne pa tudi kolegi iz gledaliških krogov in predstavniki ministrstva, ki je ustanovitelj Borštnikovega srečanja?"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
