(INTERVJU) Jette Ostan Vejrup: Izziv zame je tudi izraz, da je nekdo 'naš'

Dramska igralka Jette Ostan Vejrup, sicer tudi aktualna lanska dobitnica Borštnikovega prstana, bo nagrado Prešernovega sklada prejela za več vlog, ki jih je v zadnjih letih ustvarila v Mestnem gledališču ljubljanskem, med njimi v predstavah Ta nesrečni rod, Sedem dni in 2020. Ob prejetju Borštnikovega prstana je dejala za Večer: "Tudi če sem preživela tukaj več let svojega življenja kot na Danskem, sem Danka, ki sem bila v Sloveniji zelo dolgo in sem prišla tej drugi, slovenski kulturi zelo blizu. V jezikovnem smislu, v mentaliteti jo nosim v srcu. Vzljubila sem jo. Ampak nikoli ne bom mogla reči, da sem Slovenka. Nisem. Sem nekdo, ki je našel svoje mesto tukaj, čutim, da so me ljudje sprejeli. Mogoče sem prinesla v ta prostor neko novo resonanco. In sem bila zato tako dobro sprejeta. Pravijo, da me je publika celo prej sprejela, kot sem sama sebe. Kaj vem. Tudi sama prihajam iz majhnega, petmilijonskega naroda in zato to občutim zelo blizu."

Čestitke za vse nagrade v tej in lanski sezoni. Za vas je ta čas obdobje vrhunskih nagrad. Ste zadnja dobitnica Borštnikovega prstana in zdaj še najvišje nacionalne nagrade Prešernovega sklada.

"Nagrade sem zelo vesela. Izredno hvaležna sem za vse možnosti, ki sem jih dobila in imela. Za dialog s kolegi, režiserji, publiko, svojimi vlogami in v končni fazi s samo seboj."

Kako Danci doživljajo visokogorje

Ta čas se na Danskem ukvarjate s prevajanjem romana Draga Jančarja To noč sem jo videl? Pravite, da združuje vaša dva svetova, danskega in slovenskega.

"Ko greš kot mlad človek nekam v tujino in tam živiš več kot trideset let kot jaz v Sloveniji, v drugačni kulturi, v zelo drugačnem jeziku, postane to seveda velik del tebe, se preseli vate. Povrhu vsega delaš v gledališču, kjer se vedno dotikamo eksistencialnih vprašanj, prideš zelo blizu duše tega naroda. Obenem pa nosiš vedno v sebi to, kar nosiš s sabo od prej. Celo življenje je v tebi ta hecni ples dveh kultur. In zdaj je prevajanje medij, skozi katerega delujem. In kot vsak prevajalec imam tudi jaz nalogo, da dvignem zgodbo iz slovenskega konteksta, političnega, kulturnega in tudi geografskega, v danski kontekst, da bo enako bogat, mamljiv, pa seveda tudi spremenjen, ker vsak jezik nosi svoj svet.

Poseben izziv zame pri Jančarjevi knjigi so besede, ki so vezane na gorsko pokrajino. Danska nima hribov, kaj šele gora, in posledično je manj natančnih, slikovitih izrazov za tako pokrajino. Trenutno berem danska potopisna potovanja iz Himalaje, da sploh ugotovim, kako pišejo o tem svetu, kako doživljajo visokogorstvo. Izziv zame je tudi izraz, da je nekdo 'naš'. To je močan slovenski izraz, ki ga je seveda treba zelo natančno prevesti iz konteksta.

Zame osebno je najbolj zanimiv in celovit lik v romanu Jeranek. V tem kontekstu zame najbolj slovenski lik in predstavnik celotne problematike."

Na mariborskem odru smo pravkar gledali dramo To noč sem jo videl v režiji Janeza Pipana, veliko mednarodno koprodukcijo. Kako čutite dramatski potencial in aktualnost tega teksta danes, ne le v slovenskem kontekstu? V drugih jezikovnih okoljih, kjer je bil preveden, so ga izredno dobro sprejeli. Zgodba deluje tako zelo slovenska, a je tudi univerzalna. Kako jo bodo brali Danci?

"Ko sem se preselila v Slovenijo, sem se prvič srečala z družbo, ki je bila še zmeraj vpletena v dogodke iz druge svetovne vojne. Doma, na Danskem, sem sicer imela nekaj družinskih zgodb iz tega obdobja osvobodilnega gibanja med drugo svetovno vojno in akcij proti okupatorju. A rane so bile v glavnem zaceljene. V Sloveniji pa sem bila presunjena, ko sem ugotovila, da ima tako rekoč vsaka družina svojo osebno, zelo bolečo zgodbo o izgubi na eni ali drugi strani. To je bila zelo velika razlika med tem, od koder sem prišla, in okoljem, kamor sem prišla. Odprte rane, potlačena jeza, boleče nepredelane travme. Tako sem to doživela. A Jančarjev roman je seveda veliko več kot to, predvsem so to odlični, med sabo prepleteni profili ljudi in vabljiva forma, rašomonska struktura romana. Ko vidiš iste dogodke iz različnih perspektiv. Gre za postopno razkrivanje osrednje zgodbe skozi pet poglavij s petimi protagonisti pripovedovalci. Kako bo to sprejeto med Danci, v bistvu ne vem, upam, da nam bo uspelo roman približati danskim bralcem. Naredila bom vse, kar je v moji moči."

Je bil to predlog založnika ali ste roman sami predlagali?

"V času korone sem prevedla roman Odpusti Aleša Štegra o mariborski sceni za dansko založbo Jensen & Daalgard. Zdaj pa prevajam zanjo Jančarjevo mednarodno uspešnico To noč sem jo videl. To bo že moja tretja knjiga, prva je bila Nebesa v robidah Nataše Kramberger, ki je izšla pri založbi Turbineforlaget. Sama sem predlagala založbi roman Draga Jančarja, ki je bil že tudi kandidat za Nobelovo nagrado.

Lani sem tudi prevedla Zdravljico - skupaj z danskim prijateljem, ki je pesnik. NUK je izdal prestižno publikacijo prevodov v vse evropske jezike - kot protokolarno darilo v okviru slovenskega predsedovanja Sveta EU. Moja velika želja pa je, da bi v bližnji prihodnosti lahko prevedla knjigo(e) mlajše generacije in spravila njihov glas onkraj slovenskih mejah – to bi bilo zame lepo delo."

Ko nas nekdo, ki ni "naš", reflektira

Za Slovence je silno pomembno, da imamo vas, individualne žlahtne ambasadorje, ker nimamo velikih kulturnih centrov kot veliki narodi. Samo preko teh kanalov slovenska literatura pride na tuje trge. In izkaže se praviloma, da ni nič slabša kot literature velikih narodov.

"Absolutno, in založba, za katero zdaj prevajam, se zanima za slovenske avtorje in je zelo hvaležna, da smo vzpostavili to vez preko mene. V glavnem ne izdajajo del angleške, nemške ali francoske književnosti, ampak zavestno literaturo iz manjših jezikovnih okolij. imajo recimo sijajno prevajalko za bolgarščino, ki ji je vsekakor uspelo bolgarsko književnost približati danskim bralcem."

Ko vi razmišljate o jeziku, je to čisto poseben, zelo originalen, pronicljiv pogled. Mi sami svojega jezika ne doživljamo tako globinsko, kot ste ga vi začutili preko težavnega usvajanja jezika, ki ste ga za na oder morali zares izmojstriti v vseh pogledih, tudi fonetično.

"Za vsako kulturo bi bilo verjetno koristno, recimo zdravo, da nas nekdo, ki ni 'naš', pozna in vidi od blizu - in reflektira o nas. A seveda mora izhajati iz iskrenega zanimanja in ljubezni. Če bi šlo za sramotenje ali ponižujoče gledanje zviška, seveda nima nobene vrednosti. Samo bogatejši smo vsi zaradi tega."

Podelitev osrednje nacionalne nagrade vam kot tujki v tem prostoru ima danes v teh ksenofobnih, razklanih časih pomembno sporočilo. Zanimivo, kako imamo probleme pri slovenskih nagradah že s tem, če nekdo napiše pri nas roman najprej v tujem jeziku. Gre recimo za Erico Johnson Debeljak in njeno delo Devica, kraljica, vdova, prasica ali primer Angela pozabe Maje Haderlap, ki je bil najprej napisan v nemščini. Zato je tem bolj dragoceno, pomembno sporočilo ta dvojna nagrada za vas lani in letos?

"Mi imamo za te vpoglede tujcev zanimivo žensko iz Turčije na Danskem, ki je ustanovila pomembno gibanje Brobyggerne – Graditelji mostov. Njegova vizija je, da je vsak državljan osebno odgovoren za dialog. Seveda ni cilj, da se vsi strinjamo, a da poslušamo in slišimo, kaj ima človek vis a vis za povedati – da gradimo mostove v času, v katerem so se meje sprejemljivega javnega izražanja močno premaknile. Posledica je sramotenje posameznih ljudi ali skupin, trenutno gre za tiste, ki se nočejo cepiti, ali tiste, ki se hočejo. Povabijo na kavo ljudi, ki verbalno pljuvajo na njih, in vsakič nastanejo iz teh srečanj izjemno dragocene reči. Neke vrste mediacija. Izredno pogumno in zrelo delovanje. In sodelujejo tudi predstavniki vseh verstev. Spoštljivo nastavljajo družbeno ogledalo vsem nam. Zelo pomemben dialog za vse nas."

Na intervjuju ob prejetju Borštnikovega prstana ste mi rekli, da je treba biti v teatru potrpežljiv in biti pripravljen delati. Predvsem pa "biti zelo odprt". Ranljiv, kajne? Ranljivost je gledališka lepota za vas, ste rekli.

"Potrpežljivost je bila zame v zvezi z jezikom, ki sem se ga morala naučiti, da sem lahko sploh stopila na oder. Za mlado igralko/mladega igralca je zelo pomembno, da dela z različnimi ljudmi, z različnimi formami, da se razvija, spoznava samega sebe. Da se uči delati s svojo ranljivostjo, jo nežno držati, po svoje preoblikovati v vlogo in potem deliti. A zato rabiš čas, možnosti in prave ljudi okrog sebe."

Le živ človek pred živo publiko je zame gledališče

Zdaj živimo okoliščine, ko smo najranljivejši, tudi fizično, zaradi nenehne grožnje korone. Bojimo se, da se bodo ljudje odvadili hoditi v gledališče.

"Verjamem, da je umetnost sestavni del naše eksistence, brez tega nas ni. In vedno bomo, ne glede na okoliščine, iskali, ustvarili načine, kako se povezati preko besed, slik, giba, glasbe, podob. O tem sem prepričana. Vprašanje pa je, v katere oblike, to pa je naloga in izziv za zdajšnje in naslednje generacije. Zame osebno je gledališče živ človek pred živo publiko. Težko že gledam neka predavanja na netu, kaj šele gledališko predstavo. Potem rajši gledam film ali berem knjigo. Najbrž je stvar navade, verjetno je. Generaciji naših otrok je laže."

Včasih pa kaj vendarle z odra na spletu funkcionira. Spomnim se lanskega Cementa v ljubljanski Drami, ki je deloval zelo filmsko, s close upi odličnih igralcev ...

"Spomnim se Čarobne piščali, Mozartove opere, ki jo je posnel Ingmar Bergman in je bil super posnetek operne predstave. Vrhunsko je bilo."

Vse svoje gledališko življenje ste se borili za ženske na odru. In zdi se, da ste jim izborili veliko prostora, jim dali novo moč. Nekaj se ta čas premika tudi pri nas. Izšla je med drugim knjiga Katje Mihurko Poniž Od lastnega glasu do lastne sobe, kjer predstavlja izjemne pisateljice od Mezopotamije do danes. Do nedavnega smo imeli v pregledih svetovne književnosti le dve avtorici: Sapfo in Murasaki Šikibu.

"Živimo v zelo zanimivem času, ko se mlajše razmišljajoče ženske oglašajo vsepovsod. Seveda so vmes tudi ekstremni glasovi, a v glavnem je tako v politiki kot umetnosti in v medijih ogromno sijajnih žensk, ki sem jim izjemno hvaležna, da zelo pogumno govorijo o bolni strukturi moči, ki kroji našo vsakdanjost in prihodnost. Trenutno ni najlažje za moške srednjih in starejših generacij iti v dialog z mlajšo generacijo, jo poslušati in slišati – a za to moraš biti zrel, morda ponižen človek, ki se je pripravljen učiti nove stvari v življenju. To nikoli ni bilo enostavno. Izjemno pomembno se mi zdi, da bomo kmalu začeli slišati glasove moških mlajše generacije. Nujni so, zelo."

Vaše odrske ženske so bile zmeraj izjemno močne, četudi niste imeli glavne vloge. Zmeraj ste posrkali močno esenco lika, ustvarili močno prezenco. Bili ste osupljiva Hera v Lorencijevi Iliadi, Hipolita v Snu kresne noči, Fjokla v Nevihti, v samih nagrajenih predstavah. Hitro, ampak dostojanstveno in silovito ste šli v zrele vloge. Od kod ta moč, ki je redka pri igralkah?

"Ko delam stvari, ki so zame pomembne, gorim in grem do konca. Tako zasebno kot profesionalno. In v gledališču sem vedno hotela točno vedeti, zakaj je 'moja' ženska na odru, kdo je ta ženska v družbi danes. In nisem pristala na to, da je bila Hipolita v Snu kresna noči ali Hera v Illiadi zgolj privesek svojih mož, ki so krojili svet. Kako stati ob teh glasnih moških likih in kot ženska najti svoj lasten glas, da te svet sliši? Mlade ženske danes v družbi prevzemajo besedo in gredo v akcijo. Moramo jim prisluhniti. Igralska pot od Ofelije in Julije gre danes v neke druge glasove. A tudi Hamlet bo tam. Zanima me jih slišati. Bom tam."