(INTERVJU) Maja Šorli, dobitnica Grumove nagrade: Tiste s kapitalom nagovarjam, naj poskrbijo za druge

Milje vaše drame je univerzitetno okolje. Fakulteta, ki se imenuje Fakulteta za praktično humanistiko in družboslovje. Doslej je bila del javne Svobodne univerze, zdaj pa bi jo dekanja rada pripojila k nastajajoči privatni Univerzi Ivana Cankarja. Že samo ta poimenovanja so lahko iztočnica za dolgo debato. V drami se postavi vprašanje, kaj bi Cankar, ki je bil socialist, rekel na takšno zlorabo svojega imena za pridobitniško dejavnost, ki je neskončno daleč od dostopnega visokega šolstva, zasnovanega na pluralizmu mišljenja. Ampak začniva pri "praktični humanistiki in družboslovju" – to sploh več ne zveni kot contradictio in adiecto, ne? To najbrž več ni to, kar je bila ali naj bi še bila filozofska fakulteta na primer?

"Danes se povsod poudarja aplikativnost, in to sem želela izpostaviti že z imenom fakultete. Hotela sem nakazati, da to ni univerza, kakršni sta ljubljanska ali mariborska, ki še imata fakultete s klasičnimi nazivi, temveč neka manjša univerza. Gre za fakulteto v sklopu takšnega novega tipa univerze. In zamislila sem si, da bi vsaj v višjih letnikih študija že imeli programe, ki bi bili naravnani k sodelovanju s skupnostjo. Predstavljala sem si, da bi to bili nekakšni praktični predmeti, pri katerih bi sodelovali z nevladnimi organizacijami, domovi starejših občanov … Študentke in študenti bi seveda morali usvojiti bazo, vendar bi se hkrati že tudi usmerjali v skupnost. Ljudje, ki tega niso študirali, s težavo razlikujejo med humanistiko in družboslovjem. V resnici so meje lahko tudi zabrisane. Včasih so pa te razlike zelo pomembne. Umetnost in z njo raziskovalni program na UL AGRFT na primer spadata pod humanistiko, v humanistiki pa je raziskovalnih programov manj kot v družboslovju, zato je morda nekoliko lažje dobiti financiranje. Torej recimo, da v besedilu nastopa fakulteta, ki je presek družboslovja in humanistike in je usmerjena v javno dobro."

In zdaj, se pravi v dramskem trenutku, grozi tej fakulteti privatizacija.

"Glavni motiv dekanje je po mojem resničen strah pred tem, da jim v okviru obstoječe univerze grozi ukinitev. Sprejela je torej ponudbo, ki jo je dobila. Moj glavni cilj pri vseh likih je bil, da je v njih najmanj en dober motiv. In pri dekanji je ta motiv 'rešila bom fakulteto pred razpustitvijo'. Lahko pa si seveda hkrati želi tudi drugačne službe, morda se ne razume s sodelavci, lahko si želi več denarja ali je bolj ambiciozna, kot ji omogoča sistem v javni univerzi. Vsekakor pa verjame, da je njena sedanja pozicija ogrožena."

Eden od argumentov proti privatizaciji in plačljivemu študiju, ki ga izreče starejši profesor, je: "Na zasebnih fakultetah bodo humanistiko in družboslovje študirali samo še bogatuni. In koliko od njih bo zares, ne vem, reševalo revščino, dejansko in mentalno …" Ali ni žal že zdaj tako, da humanistiko in družboslovje v veliki meri študirajo tisti, ki si ta domnevno "nepotrebni luksuz" lahko privoščijo?

"Predvsem je tako, da velja prepričanje, da je to nepotreben luksuz. Kot da smo to študirali, ker nismo imeli početi česa bolj pametnega. V drami najdete misel, da sodobna družba potrebuje dobre družboslovce in humaniste za direktorje. Všeč mi je bilo, da je žirija za Grumovo nagrado prepoznala v drami navezavo na zahteve študentske revolucije. Ob obletnici sem jo znova preučevala in to je replika iz tistega časa, iz začetka sedemdesetih let. Tista družba je razumela, da potrebuje dobre družboslovce in dobre humaniste, da bodo dobri menedžerji. To pa je kapitalistična kategorija oziroma je sprejemljivo tudi s kapitalistične pozicije. Seveda pa formulacija potrebuje dodatek: dobre menedžerje, ki bodo skrbeli za javno dobro. Mislim, da je treba pokazati, da se za to še vedno splača boriti oziroma da nas ne sme biti sram na ta način govoriti."

Kako pa premoženjski status študentov vpliva na znanstveno disciplino samo? Ne le, da bogataši najbrž ne bodo reševali revščine, najbrž jim tudi ni mogoče predavati o revščini oziroma o tem, kaj jo pogojuje in kaj lahko naredimo proti njej?

"Pravzaprav imam konkretno izkušnjo. Nekoč sem inštruirala študentko prvega letnika tovrstnega privatnega študija. Pripravljala sem jo za izpit iz predmeta socialna država. Nosilec predmeta je bil neki desni politik, kar pomeni, da je bil to neoliberalen pogled na socialno državo. Takrat sem doumela, kaj se (lahko) zgodi na privatni univerzi. Študentki sem rekla: 'Tako, za izpit moraš znati to in to, ampak to je zelo jasno politično motivirano vedenje. Obstajajo pa tudi druge politične opcije. Samo zato, da vidiš, da je možno razmišljati tudi drugače, si preberi še ta članek.'

Sicer pa mislim, da premoženjski status že vpliva na disciplino. Ali boš šel na doktorat in kaj boš z njim lahko počel, je stvar premoženjskega statusa. Obstajajo ljudje, ki so si sami plačali doktorat in bodo naredili iz tega kariero, vendar so zagotovo v manjšini. Sama sem imela to srečo, da sem bila zaposlena kot mlada raziskovalka in torej plačana za to, da študiram, ampak to ni pomenilo, da bi lahko potem od tega dela živela, tako da bo morala zdaj moja znanstvena kariera počakati. V mojem besedilu sta glavni osebi lahko mlajši od mene zdaj in akademsko uspešni, ampak sta njuni poziciji vseeno ranljivi."

Na "vaši fakulteti" se vsi ne strinjajo z dekanjo. Nekaj študentov oziroma študentk razume, da morata humanist in družboslovec preizpraševati svet in svojo vlogo v njem, zato se priključitvi k novi univerzi uprejo. Pravzaprav, kot je rečeno tudi v drami, se upre bolj profesorica, študenti so izvajalci upora. Je to kritika študentske pasivnosti ali poziv k skupnemu boju?

"Komentar v didaskaliji je res letel na pasivnost študentov. Seveda pa se kdo, ki bi dramo uprizoril, absolutno lahko odloči drugače. Lahko si interpretiramo, da je prva informacija morda res prišla od profesorice, nadaljevali pa so študenti in študentke sami. A tudi če sem nameravala pokazati na pasivnost študentov, so me nedavno študenti demantirali. Mislim na študente mariborske univerze s facebook skupino, ki so povzdignili svoj glas o poziciji študentov v pandemiji. Mogoče jim torej to besedilo na neki točki dela krivico. Recimo, da je hkrati kritika in je poziv. Enkrat smo na eni strani in drugič na drugi, vendar se je treba združiti v ideji."

Med zahtevami v "manifestu", ki je na začetku drame, je tudi urnik študijskih obveznosti. "Zahtevamo, da redni učni proces poteka med tednom ob normalnih urah, od osmih do petih popoldne." Zakaj?

"Prijateljice, ki so brale manifest, so mislile, da je preveč 'srednješolski', da mu manjka visokoletečih levičarskih floskul. Ampak zanalašč je malo čuden. In s tem sem hotela povedati, da hočejo imeti tudi študenti prosti čas, ne pa da se jim študijske obveznosti razpršijo čez cel dan. Zahtevala sem nujo po strukturi, ki da študentki, ki nima urejenega premoženjskega statusa, možnost, da od petih do desetih dela. Kako naj se dogovori za polovični delovni čas, če ima predavanja cel dan? Pa tudi pravico za to, da gre dvakrat na teden na jogo ob petih, ji moramo pustiti."

Drama odpira še eno aktualno problematiko iz univerzitetnega okolja, spolno nadlegovanje. V slovensko literaturo je vstopilo že prej, spomnimo se je iz Skubičevega Grenkega meda, v nedavni dramatiki se je pojavila pri Simoni Semenič v to jabolko, zlato. Ampak uporaba tega motiva v istospolni relaciji je pa pri vas verjetno pionirska, ne?

"Nisem še brala tako eksplicitnega primera, res je. Besedilo to jabolko, zlato s tem odlično opravi. Poleg tega, da je erotična drama, nov žanr torej, in da odpira vprašanje, kako to uprizarjati, zareže še v ta nivo in problem zaostri ter izvrstno izpelje. Imamo študentko, ki se odloči, da bo nekaj naredila, in pri tem ima prijateljsko podporo. Osnovni model torej že imamo, to je treba samo uprizarjati in o tem govoriti.

Sama nisem hotela napisati zgodbe, v kateri nekdo ne bi zmogel zbrati moči za upor, in pravzaprav se sploh nisem nameravala ukvarjati s pozicijo žrtve spolnega nadlegovanja, zato sem naredila drugačno zgodbo. Gre za istospolno razmerje oziroma niti ne razmerje, ampak za lezbično željo, mogoče prej projekcijo, in za to, da je zloraba moči pervertirana z neko drugo pozicijo. Pravzaprav s premoženjem študentke."

Ja, pokaže se, da gre za lažno obtožbo, maščevanje premožno slabe in posledično slabo ocenjene študentke profesorici (ki je lezbijka in verjetno spodbujevalka protesta). V vaši fikciji je fakultetna komisija prijavo skrbno preučila. Kako pa v realnosti?

"Preden sem spisala ta prizor, sem preučevala pravilnike o spolnem nadlegovanju oziroma tudi pravilnike o izpitnem redu, pa disciplinski odgovornosti ipd. različnih univerz in si zamislila scenarij po členih teh dokumentov. Morda sem zaradi dramskih zahtev malo pohitela, komisija se odloči dokaj hitro, ker sem to potrebovala za zgodbo. Dramo sem pisala, preden so prišle v javnost te obtožbe, ampak vsaj primer Pribac je moral biti v času, ko sem pisala, na fakulteti že obravnavan. Torej je vsaj Filozofska fakulteta v Ljubljani že imela izkušnjo. Ko se bo drama uprizarjala, se bo morda treba pozanimati, kako je to zares videti."

Ob anonimnih prijavah zoper profesorje imamo eno neanonimno, Mia Skrbinac se je javno izpostavila. (Mimogrede, prav Mia Skrbinac je v to jabolko, zlato igrala študentko, ki se odloči za ta korak.) Sebe je žrtvovala tudi za to, da druge študentke več ne bi bile žrtve. Seveda se je zaradi tega nanjo vsul ves anonimni gnoj, ampak zdi se, da je vseeno nekaj premaknila, ne?

"Mimogrede, če smo iskreni, ta uprizoritev ni najbolje izkoristila potenciala, da bi se govor o zlorabah malo bolj okrepil. Ne vem, zakaj ne. Najbrž še ni bil pravi čas, žal so bile vsebine še preveč nevarne. Tudi jaz pa imam občutek, da je zdaj situacija malo boljša. Pogledala sem si pogovor med igralkama Zvezdano Mlakar in Ivo Babić na televiziji in potem sem se Ivi Babić zahvalila. Govorila je jasno in artikulirano, res kot nekdo, ki je podrobno proučil problem. Odgovorila mi je, da to govorimo že dolgo, ampak zdaj nas poslušajo. Mislim, da ima prav. V tem je razlika. Zdaj so nas začeli poslušati. Poleg izjemnega Mijinega poguma je po moje zelo pomembno, da ima podporo neke skupnosti. Ljudi, kot je Iva Babić, ostalih ljudi, ki še naprej govorijo o tej temi. Tudi moja drama govori o tem zato, da žrtvam ne bi bilo treba govoriti o tem, in govori o tem, da potrebujemo skupnost, ki se zaveda problemov in bo ukrepala, da bo zlorab manj."

Je to torej neke vrste community theatre ali community drama?

"V bistvu ne. Skupnostno gledališče je po definiciji prej to, kar sta 'praktična humanistika in družboslovje'. Pomeni, da greš v skupnost, ki ni nujno povezana z umetnostjo, in s prebivalci te skupnosti ustvarjaš neke nove realnosti. Sama sem hotela preprosto poseči v dramsko gledališče. To je dokaj klasičen dramski tekst, ne gre za postdramsko gledališče. Recimo tako: predstava Kralj Ubu je povzročila premike tako, da je provocirala ljubljansko Dramo in z njo vseslovenski gledališki kontekst, sama pa sem želela, da bi v institucionalnem dramskem gledališču uprizorili tekst, ki bo lahko nagovoril publiko takšnega gledališča. To dejansko izhaja iz raziskav gledališkega občinstva: v takšen tip gledališča hodijo bolj izobraženi ljudje in ženske so v večini. Gre za primerjalne mednarodne raziskave, s katerimi sem se ukvarjala tudi sama. Pol leta sem v Angliji proučevala prav takšno občinstvo in se z njim tudi v živo pogovarjala v fokusnih skupinah ob različnih tipih gledališča. V svoji drami tiste s kapitalom torej nagovarjam, naj poskrbijo za druge. Nagovarjam jih z vsebinami, ki jih bodo zanimale, morda se bodo spomnili svojega študentskega časa. Tema spolnega nadlegovanja bo aktualna še vsaj naslednjih deset let, ni se nam treba bati, da bi jo razrešili. To, da gre za lezbično motiviko, pa se nam zgodi tako redko, da je morda že samo po sebi provokacija."

Meni se je zdelo dobro, da problema niste zvedli na - predvidljivo – homofobijo. Komisija v vaši drami se s spolno orientacijo ovadene profesorice pravzaprav sploh ne ukvarja, kot da bi že živeli v družbi, kjer so različne orientacije pač neproblematično dejstvo. Kako pogosta je res homoseksualnost v slovenski dramatiki?

"Pred leti sem objavila znanstveni članek O lezbičnem gledališču v Sloveniji. Nisem pregledala vzorca, pregledala sem praktično vse, našla pa nisem prav dosti. Tu in tam je kak delček. Pozneje izstopa ravno to jabolko, zlato, v njem se s protagonistkami seksualno zapleta figura Sanje. Ostalo je pa res mimobežno.

Presenetilo pa me je, da spraševalci v pogovorih, ki so sledili razglasitvi Grumove nagrade, doslej sploh niso omenili istospolne tematike. Ko se je to prvič zgodilo, sploh nisem ugotovila, da so tematiko ignorirali. Ampak potem sem pri vsakem novem pogovoru ugotavljala, da ni bila niti omenjena. In sem se vprašala, zakaj ne. A se bojijo, a bi bil to neki kvarnik? Mislim, da ni tako, da pa je tematika vseeno po sebi razumljena kot neugodna. Sama sem zadovoljna s tem, koliko sem jo izpostavila, in tudi s tem, da ne pade protagonistka v vlogo žrtve ali zmagovalke. Hotela sem, da to ostane na 'meščanski ravni'. Želela sem tekst, v katerem ne bo nihče umrl. Zanimalo me je, ali se da napisati zanimivo stvar tudi tako, da se nikomur ne zgodi nič hudega."

V didaskalijah, ki bi jih bilo škoda ne slišati, ker niso le napotek za uprizoritelje, ampak tudi način, kako sam medij razložite bralcem/gledalcem, govorite na izviren način o položaju gledališča v družbi – kako se po navadi kaj uprizori v gledališču in kako na filmu, kako se zaradi pomanjkanja sredstev česa ne uprizori … - in implicitno vlečete vzporednice s položajem humanistike in družboslovja.

"Res vlečem to linijo, ki se mi zdi nujna za branje in razumevanje besedila, ni pa nujno, da bi bila uprizorjena. To je stvar odločitve. Tudi v samem tekstu se govori o gledališču in na ta način sklepam zavezništvo z občinstvom, ki se z gledališčem poklicno ukvarja. Starejši lik govori o tem, da hodi rad v gledališče, in mlajši lik mu odgovarja, da temu gledališču ne zaupa. Na drugi strani študentka dobro pozna terminologijo sodobnega gledališča. Didaskalije sem potrebovala tudi sama, da upravičim, zakaj pišem na tak način, in da spomnim, da smo v tem času, kadar gre za tak tip zgodbe, vsi bolj navajeni na serije in filme kot na gledališče. In prav imate, res so vzporednice s položajem humanistike in družboslovja, v katerem bi se dalo še marsikaj postoriti, pa je treba zaradi sodobnih realnosti ves čas delati kompromise."

Predstavljam si, da je študij humanistike v tem času še bolj pod udarom kot gledališče oziroma fakulteta, ki vzgaja kader zanj?

"Seveda. Ljudje vidijo igralko v seriji, filmu ali reklami in rečejo 'aha, ta je študirala na akademiji', za druge ljudi, s katerimi imajo morda vsak dan opraviti, pa ne vedo, da so diplomirali na filozofski fakulteti. Po drugi strani pa je morda živeti od umetnosti danes težje kot diplomantom družboslovja ali humanistike, ki imajo s svojim znanjem več možnosti za poklic, ki bo dostojno plačan. Morda. Upam."