(INTERVJU) Marko Letonja: Uslužbenci ministrstva za kulturo javni interes zamenjujejo z lastnim okusom

Mednarodno najbolj uveljavljeni slovenski dirigent je. Odkar je po dvanajstletnem vodenju odšel iz Slovenske filharmonije, je umetniško vodil mnoge ugledne orkestrske institucije po Evropi, pa tudi v Avstraliji. Od sezone 2018/19 je šef dirigent in umetniški vodja filharmonije v nemškem Bremnu.
Kje vas je zatekla koronakriza in kje ste preživljali čase samoizolacije?
"Tik pred začetkom epidemije sem bil v Bremnu, kjer smo pripravljali premiero opere Falstaff. Prišli smo do generalke, potem pa smo projekt ustavili, saj je bilo tveganje za orkester in zbor preveliko. Nato sem se odpravil domov v Ljubljano, že v 14-dnevni samoizolaciji počasi začel pospravljati predale, urejati partiture, gospodariti po hiši, s čimer sem napravil več škode kot koristi, potem sem se odpravil nadaljevati gospodarsko škodo še k mami v Mariboru in bil za svoje početje nagrajen z njeno odlično kuho."
Za vas se je za dolge tedne – od sredine marca – prekinilo vse delo. Najbrž je padlo v vodo in je še pod vprašajem cela vrsta angažmajev, projektov?
"Res je, v tem času sem imel predvidenih precej pomembnih projektov: premiero Hoffmanovih pripovedk v Tokiu, turnejo po Južni Koreji s filharmoničnim orkestrom iz Strasbourga, ciklus petih Beethovnovih klavirskih koncertov s Krystianom Zimermanom in direkten prenos koncerta za televizijo Arte v okviru praznovanja Beethovnove obletnice. Vse to je splavalo po vodi in mogoče nam bo uspelo nekatere projekte izvesti v naslednjih sezonah - Beethovnovo osmo simfonijo pred strasbourško katedralo pa smo verjetno izgubili za zmeraj."
Tudi prihodnost najbrž glede na moteno mobilnost in nedosegljivost nekaterih držav, zapletenosti, povezane s karanteno idr., za vas ne bo lahka? Nemški akademiki so že na začetku pandemije napovedovali, da bodo koncertne dvorane zaprte osemnajst mesecev.
"Nisem ne virolog ne politik, prav tako ne znam napovedovati prihodnosti iz kristalne krogle. Moja naloga kot umetniškega vodja dveh orkestrov pa je pripraviti tri scenarije za prihodnost; plan A, sezono v septembru začnemo, kot je bila planirana; plan B, sezono izvedemo z upoštevanjem vseh navodil o preprečevanju širitve bolezni, torej z distanco med glasbeniki na odru in seveda tudi med poslušalci, ter plan C, sezono izvedemo samo na družbenih omrežjih, brez publike in s prilagojenim programom."

V Bremnu zaradi državne pomoči ni bilo težav

Poznate in najbrž še vedno spremljate razmere v vseh deželah, kjer ste delali kot šef dirigent ali umetniški vodja filharmonij – od Slovenije, Švice, Francije, Avstralije/Tasmanije do Nemčije. Najbrž ste spremljali, kako so se ta okolja odzivala na pandemijo? V mislih imam predvsem kulturo in položaj umetnosti.
"Različne države pazijo na položaj umetnosti v skladu z njihovo kulturno politiko. Tam, kjer so stvari urejene, so bili tudi ukrepi vlad teh držav takojšnji in so omogočili preživetje ne samo državnih institucij, ampak tudi vseh samozaposlenih. Druge države, predvsem tiste, kjer je umetnost postala stvar trženja, pa so na ta problem reagirale bistveno kasneje in precej kaotično. Tako se je v veliki krizi znašel na primer simfonični orkester iz Melbourna, zadnje novice so sicer, da je bil razpad orkestra v zadnjem trenutku preprečen, vendar pa je njihova prihodnost precej negotova."

Privatne bolnišnice se niso ukvarjale s pandemijo

V vaši domovini se tačas dogaja nevaren razkol v kulturi. Nekatere vladajoče garniture, tudi evropski poslanci oziroma poslanke, pošiljajo v javnost nevarna sporočila, v katerih so Modrijani in polne dvorane nov kriterij in mera za tukajšnjo kulturo. Nevarno, kajne?
"Zdelo se nam je, da so tovrstni nazori že davno preseženi, danes pa poslušamo o umetnikih parazitih, o Prešernovih nagrajencih, ki žalijo in sramotijo državo … Država, v kateri živimo, se spreminja. Taka, kot sem je navajen sam, je pazila na to, da so bili njeni državljani socialno zaščiteni, da so imeli enako pravico do izobrazbe in da so bili enaki pred zakonom. Vse to se zdaj menja in tendenca, ki jo spremljamo v zadnjih dvajsetih, zelo pospešeno pa v zadnjih desetih letih tudi v Evropi, torej mnenje, da je javni sektor predrag in da ga je treba privatizirati, ker deluje slabo, je zmeraj bolj prisotna. Vendar pa bi se morali predvsem pri pojavu zadnje pandemije naučiti, da ni tako, saj se na primer privatne bolnišnice ne ukvarjajo z njo.
To, kar je privatno, se ukvarja predvsem ali skorajda izključno z dobičkom, medtem ko bi morale javne državne institucije braniti javni interes. V kulturi širše horizonte, kot so prireditve, ki se tudi tržno splačajo, v šolstvu dostop do izobrazbe ne glede na ekonomski status otrok ..., a v državi, kjer ne pazimo niti na vodne vire, je o tem najbrž nesmiselno govoriti."
Klasična, umetnostna glasba, ki ji pripadate, je v tej "novi delitvi" in novem vrednotenju med najbolj "ogroženimi". Pa saj je zaradi nekakšnega elitizma, sicer na drugi ravni, bila vedno v težavnem položaju. Spomnim se kritike Gregorja Tomca, ki se mu je zdel največji problem slovenske kulture Mendelsohn na Kongresnem trgu in (pre)drage opere …