(INTERVJU) Martina Batič: Kdaj je tišina primerna in pomembna?

Že drugo sezono v Parizu vodi prestižni zbor francoskega nacionalnega radia (Chœur de Radio France). To je ena najvišjih pozicij kakega Slovenca v uglednih tujih kulturnih institucijah. Morda je primerljivo z Martinom Kušejem, ki je lani septembra postal intendant dunajskega Burgtheatra. Vodenje 90-članskega poklicnega zbora v svetovni kulturni prestolnici je prevzela, potem ko je uspešno delala z uglednimi korpusi, kot so Komorni zbor RIAS v Berlinu, Zbor srednjenemškega radia iz Leipziga, Zbor švedskega radia, Zbor danskega radia, Stuttgartski vokalni ansambel, pa tudi z zborom Slovenske filharmonije, katerega umetniška vodja je bila, prav tako pomočnica direktorja Slovenske filharmonije osem let, predtem je pet let vodila zbor Opere SNG Ljubljana. Delovala je na Švedskem, Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji.

Martina Batič je po diplomi na oddelku za glasbeno pedagogiko Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani na münchenski Visoki glasbeni šoli končala podiplomski študij zborovskega dirigiranja. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih doma in v tujini. Pomemben prelom na njeni karierni poti je bil leta 2006 z osvojitvijo ugledne nagrade Eric Ericson. To je najprestižnejše tekmovanje zborovskih dirigentov na svetu. Lani je prejela nagrado Prešernovega sklada.

Mandat v Parizu je trileten, z možnostjo obnove pogodbe. Radio France ima sicer še dva orkestra in otroški zbor. Slovenka vodi mešani zbor, ki je največji po številu zaposlenih v Evropi, morda tudi na svetu. Ujeli smo jo na začetku sezone - med Parizom in Ljubljano ter rodno Ajdovščino.

Kako je vaše delo v Parizu zaznamoval covid-19?

"12. marca letos smo imeli v Parizu zadnji a cappella koncert, tik pred lockdownom. Nato smo vsi ostali doma. Naslednji koncert je bil na prostem brez publike ob praznovanju francoskega državnega praznika, 14. julija, ki ga doma poznamo pod naslovom Concert de Paris. Lanskega je predvajala tudi naša RTV Slovenija. Tisti koncert je bil čustven, posebno zato, ker je bil prvi po zapori javnega življenja, ker je bil le polovično zasedbeno zaseden in ker je bil brez publike, ki se ponavadi meri v stotisočih. Od tam smo nadaljevali z odpovedanimi koncerti in kolektivnim dopustom, ki je za našo hišo v mesecu avgustu."

Kakšna bo vaša koncertna sezona letos? Kdaj in pod kakimi pogoji se je spet začelo v "novi normalnosti"?

"Pod posebnimi in strogimi sanitarnimi pogoji smo sezono začeli 1. septembra. Določila, kako in pod kakšnimi pogoji se delo sme nadaljevati, prihajajo iz vladnih institucij, laboratorijev, strokovnih služb. Tako delo določajo stroga pravila. Na vajah zbora lahko sodeluje največ 48 članov zbora na odru, največ 52 članov zbora, če pojemo na balkonu, skupaj z orkestrom. Vsak pevec poje na razdalji poldrugega metra levo in desno od soseda, pred seboj pa mora imeti dvometrsko razdaljo. Na prostem kot tudi v zaprtih prostorih so obvezne maske. Tako pevec pride do svojega stola in pulta z masko, ko se usede na točno določeno mesto, si masko sname in začnemo glasbeno vajo. Vsak premik z mesta je možen samo z masko. Tako kot za fizično distanco nujno skrbimo za razkuževanje in dobro prezračevanje ter jasne poti, kje sta vhod in kje izhod."

V drugih umetniških formacijah katastrofalno

Kot glasbena direktorica prestižnega Zbora Francoskega radia že drugo sezono ste najbrž soočeni s celo vrsto novih težavnih situacij. Kako pa je z upadom občinstva? In kako država skrbi za kulturne institucije, kakršna je Choeur Radio France?

"Odkar sem v Parizu na Francoskem radiu, je delo polno izzivov. Hud šok in velika sprememba sta se zgodila že v jeseni 2019, ko sta država in vodstvo radia napovedala zmanjšanje zbora od 90 na 60 članov. Sindikati, predstavniki in pevci to dejstvo zelo težko sprejemajo in se z njim pravzaprav še vedno težko sprijaznijo. Občudujem njihovo vztrajnost, nepopuščanje in moč. Vodstvo v tem ostaja v nezavidljivem položaju.

Na to eksistencialno krizo se je spomladi letos spustil še oblak covida-19, ki je Francijo precej prizadel. Zbor ima lahko ne samo 60 pevcev na odru, temveč največ 40 do 52. Ta negotovost, strah, pri nekaterih celo obup, povzročajo nemalo težav pri delu, programiranju in seveda izvedbah koncertov.

Država sicer skrbi za javno institucijo, kot je nacionalna radijski hiša, kljub odpovedim koncertov so zaposleni prejemali plačo. To pomirjajoče dejstvo ne sme biti spregledano. Drugod je stanje bistveno slabše. Upam le, da se scenariji drugih radijskih hiš ne prenesejo na Francijo, čeprav je to realna možnost. V drugih francoskih umetniških formacijah je stanje bistveno slabše, če ne katastrofalno."

Z delovnimi in vodstvenimi izkušnjam, ki ste jih pridobivali z delom v ljubljanski Operi in Slovenski filharmoniji, ter izkušnjami s podobnimi ansambli drugih evropskih radijskih hiš ste se najbrž lažje spoprijeli z izzivi v kulturno drugačnem prostoru in delovnem okolju. Kako bi po dveh najbrž zelo nenavadnih letih ocenili delo v Parizu? Kaj vas je najbolj obogatilo, kaj je drugače, kot bi bilo v domovini?

"Bogatejša sem za novo kulturo, nov jezik, novo miselnost na vseh področjih. Tudi glasbene estetike. Je pa številčnost vrhunskih umetniških dogajanj enostavno neprimerljiva, kar je za tako prestolnico, kot je Pariz, normalno. Zgodi se, da je v enem večeru možnost izbire med več vrhunskimi klasičnimi in umetniškimi dogodki, in večkrat se zgodi, da se človek s težavo odloči, v katero preddverje bo zavil. Na radiu sem počaščena ob spoznavanju, sodelovanju in umetniškem skupnem muziciranju z največjimi dirigentskimi imeni. Samo za primer: prihodnji teden pripravljam zbor siru Johnu Eliotu Gardinerju."

Ste ohranili stike z domovino? Najbrž zaradi korone marsičesa niste mogli izpeljati, čemu vsemu ste se morali odpovedati?

"Slovenija ostaja moj dom. Slovenija zame ostaja zakladnica neprecenljivih spominov."

Spomnim se s facebooka ganljivega posnetka prvega nastopa Pariške filharmonije, ko je bil aplavz ob prihodu na oder huronski, dolg, ganljiv, ljudje so bili res že željni umetnosti, kajne?

"Drži. Ljudje potrebujejo umetnost. Ljudje potrebujejo duševno hrano, potrebujejo priložnost, da se lahko ob umetnosti sprostijo, izkričijo, zjokajo, zaljubijo ali pa pozabijo na stvari. Ljudje potrebujemo čas in prostor za pogled navznoter. Za pogled k sebi. To omogoča le umetnost."

Ste se udomačili v Parizu? Vaš rojak, slikar Veno Pilon letos praznuje jubilej, se zavedate svojih slavnih predhodnikov - Slovencev v Parizu? Obstaja še kaka sled njihovega dela tudi tam, ne le doma?

"Pariz zame ostaja eksotika. Po eni strani obvladljiv, po drugi popolnoma preobilen, poln vsega. Vsaka hiša, vsaka ulica, vsako okno je muzej.

Če se zavedam svojih predhodnikov v Parizu, v polnosti gotovo ne. Veličina posameznika je tudi v njegovih kamenčkih velikih mozaikov. In ja, sploh rojak, gospod Veno Pilon me navdaja ne le z nostalgijo, ampak tudi z velikanskim ponosom. V Franciji so slovenska društva, posamezniki, kot tudi slovenska ambasada, ki skrbijo za odkrivanje slovenskih 'mozaikov'. Tega pa zagotovo nikoli ni premalo. Trenutno bi si želela, da bi bil Srečko Kosovel tukaj preveden v večjem obsegu, v večjem številu in predvsem v zadnjem času ..."

Rešitve bodo v vsakem primeru kompromisne

Spremljate težko situacijo kulturnikov, zlasti samostojnih, v Sloveniji?

"Spremljam in mi je težko. Človek ostane brez besed. Sem pa globoko prepričana, da se lahko s komunikacijo, znanjem, vedenjem in zavedanjem spremeni marsikaj. Rešitve bodo v vsakem primeru zgolj kompromisne, če ne simbolične, ampak že samo priznanje problema je prvi in najpomembnejši korak. Za določitev, kdaj je tišina primerna in pomembna, potrebujemo modrost."

Ste lahko, kakor je vaša navada, ko ste delali s svetovno znanimi mednarodnimi zbori, tudi kaj slovenskega repertoarja vnesli v repertoar Zbora Francoskega radia? In če kaj, katere skladbe, katerega skladatelja? Kak je bil sprejem?

"Vključevanje slovenske zborovske stvaritve v sporede tujih profesionalnih ansamblov ostaja moja želja. Včasih se to da in sem zaradi tega še ponosnejša, včasih je to težje. Počasi me začenja prevevati občutek, da se v tujini krepi občutek nacionalizma, kar se odraža v krčenju sprejemanja drugačnosti. Ne želim posploševati, zato, če le gre, v sporede dodajam kamenčke slovenskega zborovskega mozaika. Francozi so tako slišali nekaj skladb Gallusa, Močnika, Čopija in muzicirali skupaj s slovenskimi glasbeniki. S Slovenskim tolkalnim projektom ter pianistkama Meto Fajdiga in Andrejo Kosmač smo nekajkrat izvajali Carmino Burano."

Ne morem mimo velikega uspeha Slovencev na Tour de Franceu. Najbrž zdaj vsi vedo, kje je Slovenija, in nas nihče v Franciji več ne meša s Slovaki? Kako so vaši kolegi v orkestru sprejeli ta veliki slovenski preboj?

"V tednih Tour de Francea sem večkrat oblekla novo kupljeno rumeno majico. V zboru je veliko kolesarskih, športnih navdušencev. Sedaj dobro poznajo Rogliča, Pogačarja, navdušeni so nad Dončićem, Dragićem. 'Pa kakšna delikatesa ste to vi, Slovenci? Pa samo ene dva tisoč vas je', se večkrat pošalijo. Sicer pa jim kljub nedoživetim pričakovanim francoskim uspehom ne zmanjka očitnega občudovanja slovenskih kolesarjev. Posebno mesto zaseda občudovanje povezanosti in prijateljstva med tekmeci.

Zbor je nad Slovenijo navdušen. Mogoče se mi želja uresniči in jim domovino enkrat razkažem."