Za vami je premiera (kolikor za streaming in prazno dvorano pač smemo uporabiti to besedo) Verdijevega Falstaffa v Bavarski državni operi. Najprej, kako ste v teh razmerah sploh delali? In kako ste še prej v tej sezoni pripravili Strahove v Berliner Ensemble?
"Za Strahove smo lahko še dovolj zgodaj spremenili koncept uprizoritve, pravzaprav scenografije, tako da je ohranjanje distance med igralci postalo sestavni del uprizoritve. Predstava je imela v začetku oktobra tudi še normalno premiero, se pravi premiero za omejeno število publike, in do novembra, ko so v Nemčiji zaprli gledališča za publiko, so predstavo igrali ves čas. Za naslednje produkcije - za Falstaffa v Bavarski državni operi in tudi za Gombrowiczevo Ivono, princeso Burgundije, ki jo zdaj pripravljamo v Städtische Bühnen v Frankfurtu (ogromna gledališka hiša z dramo, opero in baletom) - pa so bile scenografije izdelane, preden se je začela korona. Premiero Falstaffa bi morali imeti 5. julija, vendar je poletni festival odpadel, potem pa smo našli nadomestni jesenski termin. Morali smo skleniti kompromis: ker v tej scenografiji ni mogoče ohranjati distance, se je hiša odločila, da bo nastopajoče testirala. Ogromnega zbora ni na odru, ampak je v drugi sobi, izborila pa sem si dvajset plesalcev. Tako je z desetimi solisti na odru trikrat po deset ljudi, ki se lahko gibljejo brez distance znotraj ene skupine, med različnimi skupinami pa ne sme biti približevanja. Testirani smo bili vsi, najmanj dva človeka iz vsake skupine - režijski tim, pevski tim, plesalski tim, orkester in zbor - vsak dan. Ob tem so uvedli še sistem barvnega označevanja - vsi, ki smo nujni na odru, smo imeli rdeče značke (drugi delavci pa rumene ali zelene) in to je pomenilo, da se nas morajo drugi izogibati na šest metrov. Predstavljajte si, ko vstopiš v dvigalo, drugi ne smejo s tabo. Na trenutke se počutiš, kot da si garjav, drugič pa, kot da si predsednik."
Vendar ste mislili, da bo premiera vseeno pred publiko?
"Premiera bi morala biti konec oktobra, ampak jo je prehitelo zaprtje in potem se je intendant odločil za streaming. Ni bilo namreč mogoče čakati na odprtje gledališča, saj so bili pevci in dirigent angažirani samo za blok predstav v novembru in decembru. Zato se je hiša odločila, da ne bo zamrznila produkcije, ampak da bo poskrbela za prenos. Ivono pa že delamo na zalogo. Končali jo bomo v času, ki je bil določen za študij, odigrali pa jo bodo, ko bo možno. Pred njo v vrsti čaka že devet predstav, narejenih med novembrom in danes."
Več kot sto ljudi se nima komu pokloniti
Pri Falstaffu ste zaprtje in prenos na svoj način prenesli v predstavo. Kritika je Falstaffa razglasila za uprizoritev z najmočnejšim "statementom" med predstavami, ki nastajajo v tem času popolnega zaprtja gledališč.
"Da je gledališče potisnjeno v isti koš kot zabava, med dejavnosti, ki jih v kriznih trenutkih nihče nujno ne potrebuje, je v novembru povzročilo veliko osuplosti in nezadovoljstva. V gledališčih se med gledanjem predstave ni okužil nihče in v hišah niso pričakovali, da se jih bo zaprlo za publiko. In tudi mene osebno je prestrašilo. Kot vsak pravi gastarbajter spoštujem svojega gospodarja in njegov mentalni sistem in nisem si mislila, da bi lahko Nemci umetnost tretirali kot nepotreben luksuz. Ker se Nemčija, za razliko od naše države, izjemno dobro zaveda pomena javnega sektorja in razmišlja o zdravstvu, izobraževanju in kulturi kot o javnem dobrem, ne pa kot o proračunskem bremenu. In ko so tudi tu obisk kulturnih prireditev označili kot nepotreben rizik, obiska trgovskih centrov pa ne, je stavek 'Edina zapuščina vaše tako opevane francoske revolucije je država kapitala', ki ga v naši Čarobni gori izreče Nafta Settembriniju in je mišljen kot cinična domislica, postal kruto dejstvo.
"Nisem si mislila, da bi lahko Nemci umetnost tretirali kot nepotreben luksuz. Ker se Nemčija, za razliko od naše države, izjemno dobro zaveda pomena javnega sektorja in razmišlja o zdravstvu, izobraževanju in kulturi kot o javnem dobrem"
Zdelo se mi je, da moramo nekako reagirati na to, pa sem prosila intendanta, ali lahko živo izvedbo predstave nehamo tam, kjer Falstaff reče, če zelo zelo posplošim njegovo arietto, da bi brez ljudi, kot je sam, svetu manjkalo zrno soli.
In od tam naprej teče posnetek, ki so ga izvajalci napravili s svojimi mobilnimi telefoni, mi pa smo ga zmontirali v maniri 'zoom konference'. V finalni fugi opere so na oder prišli vsi ustvarjalci predstave in ob poslušanju svojega lastnega posnetka nemo zrli v prazno dvorano. Ko smo to zvadili prvič in zadnjič na generalki, me je, priznam, stisnilo pri srcu. Več kot sto ljudi z maskami na obrazih se nima komu pokloniti in nikogar ni, ki bi jim ploskal."
Gledati posnetek reke ali se kopati v njej
In kakšna je vaša izkušnja s streamingom vaše žive predstave?
"Na to, kako bo predstava narejena, koga bo kamera kazala v katerem trenutku in v kako širokem kadru, nisem imela nobenega vpliva. In to je moja edina zamera in moj glavni pomislek celemu dogodku. Če je edini vidni rezultat mojega dela to, da neko tretje oko kadrira moj izdelek, potem sem absolutno proti takemu prenosu živega dogodka na ekran. Če bo tak način postal redna praksa, bomo morali všteti v svoje ekipe video artiste oziroma filmske režiserje ali pa se bomo morali sami naučiti, kako se to počne. Drugače je vse skupaj amaterski cunami, ker se pravi filmski režiserji ne ukvarjajo s streamingi, gledališki režiserji pa ne znamo razmišljati skozi oko kamere."
No, vi že.
"Ne, jaz samo na odru uporabljam filmske principe fokusiranja, a to še zdaleč ne pomeni, da vem, kako se režira, predvsem pa kadrira in montira film. Pa tudi če imate prav in ima moja predstava natančne kadre, če se jih režiser, ki dela prenos, ne drži, potem je moje delo brezveze. Zato mislim, da morajo gledališke hiše, ki se odločijo za streaminge, režiserjem dovoliti, da imajo v ekipi človeka, ki misli okvir, ki misli kader, ki misli montažo. Po drugi strani pa se mi zdi to tudi nesmiselno. Najbistvenejša stvar gledališkega dogodka je živi stik, interakcija med nastopajočim in publiko. In če mu je to odvzeto, postane nesmisel. Posnetek gledališkega dogodka je samo informacija o njem, razlika med obema pa tako velika, kot če bi gledal posnetek reke ali pa se kopal v njej."
"Posnetek gledališkega dogodka je samo informacija o njem, razlika med obema pa tako velika, kot če bi gledal posnetek reke ali pa se kopal v njej"
Kontrola preko mehanizma ugodja
Ne samo da je umetnost pristala v istem košu z zabavo - zabave s kavčev nam ne manjka in še nikoli nam niso tako jasno govorili, da je to to, kar potrebujemo, umetnost pa se razglaša za nepotreben luksuz. Zdi se, da je tudi brez korone čisto izolirana. Bo postala umetnost še bolj stvar (elitne) manjšine?
"Najbrž ljudje, ki so živeli v času izuma parnega stroja, niso razmišljali, kako temeljito se bo spremenilo vse, ne samo kvaliteta in hitrost potovanja. Ravno tako se danes ne zavedamo, da nam internetna povezava sicer prinaša v domove skoraj vse, kar potrebujemo, a hkrati spreminja temeljne družbene in civilizacijske premise.
Imamo fejsbuk revolucije, ne stojimo več v masi in ne začutimo ne pozitivne moči in ne nevarnosti mase, imamo virtualna ljubezenska razmerja, v katerih nastopamo dizajnirani po svojih projekcijah, ne tako debeli, grdi, revni ali stari, kot smo res, naše druženje na fejsbukih, instagramih in ne vem katerih gramih še je direktna odslikava tega, kaj bi radi bili in kaj bi radi slišali. Izkušnja direktnega stika, stvarne, nevarne izkušnje in stvarnega preverjanja naših moči se eksponentno niža z razvojem tehnologije.
V tem trenutku najbolj natančno pozna nas in svet okrog nas Netflixov ali Googlov iskalnik. Veliki brat nas ne kontrolira skozi mehanizem represije, pač pa čez mehanizem ugodja. Včasih se mi zdi, kot da živimo v cyber srednjem veku. Moč in znanje skritim elitam in kruha in iger eksploatiranim masam."
Skupaj z vedeževalko, žensko z brado in prerokom
Tudi ko bo, upajmo, publika spet sedela v dvorani in ne na kavču, bomo še vedno živeli v vse bolj virtualnem svetu. Kaj počne teater v njem, kako se spreminja, za kakšne namene se uporablja?
"Da je buržoaznega, razsvetljenskega koncepta države, ki je bila prepričana, da so zdravi, šolani in v starosti preskrbljeni državljani najboljša baza za bogatenje kapitala, nepreklicno konec, je zdaj že tako kričavo jasno, da tega nima več smisla ponavljati. Če nas v času epidemije ne moti, da se nam je javni sektor zdravstva razsul v prafaktorje, da se bolnice v lasti zavarovalnic vedejo, kot da nimajo zaposlenih zdravnikov z isto Hipokratovo prisego, kot so jo dali zdravniki, ki crkavajo v javnih bolnicah, in se jih torej strašno stanje na Golniku ali infekcijski kliniki ne tiče, če v teh časih minister za zdravstvo odstopi zaradi strankarskega kupčkanja in ta sektor vodi obramboslovec, ki je mimogrede tudi vodja vlade v kriznih časih in ima torej časa, znanja in koncentracije za obe funkciji na pretek samo, če je nadčlovek, če ne nazadnje nihče od otrok, ki imajo svoje starše v domovih za starejše, ne znori, ker država v pol leta pravzaprav ni napravila nič sistemsko odločilnega za oskrbovanje te mreže in nam starši v domovih cepajo ko muhe, če je nenošenje mask v zaprtih prostorih postalo oblika tihega intelektualnega protesta proti ukrepom vlade, je to, da se uradniki na ministrstvu za kulturo ukvarjajo z uničevanjem mreže kulturnih institucij, pravzaprav res minoren problem.
Prav tako kot vprašanje, ali bo gledališče preživelo samo kot dodana vrednost kakršnegakoli obredja ali dodatek k cirkuškim vozovom, skupaj z vedeževalko, žensko z brado in prerokom, ki napoveduje sodni dan."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
