(INTERVJU) Matjaž Farič: Bitka za publiko se nikoli ne konča

Decentralizacija je fina beseda in vsi se strinjamo, da je treba v lokalna okolja pripeljati nove umetniške prakse. Ampak vseeno takšna prizadevanja prej ali slej trčijo ob pojem kritične mase. Kako je s tem pri festivalu sodobnega plesa v Murski Soboti?

"To je nikoli dokončani proces Fronte. Bitka za publiko in za zapolnjevanje belih lis na področju dostopnosti sodobne umetnosti se nikoli ne konča. Če smo mogoče v prvih letih ustvarjanja festivala upali, da lahko gradimo na uspehu preteklega leta in da lahko iz leta v leto rastemo, se je kmalu pokazalo, da začenjamo zmeraj znova in da ne smemo v svojih naporih nikoli popustiti. Delo ni nikoli opravljeno. Nikoli ni dovolj trdnega temelja, na katerem bi lahko počivalo karkoli. Zmeraj je treba iskati nove načine dostopanja do publike, vendar je treba tudi iskati ravnotežje. Nekatere strategije v tej medijski krajini in krajini družbenih omrežij znajo biti tudi neokusne. Treba se je odločiti, kako daleč hočeš iti."

Vaša stava je bila, da je treba kljub vsem omejitvam in negotovosti festival zastaviti na polno, z najboljšimi ustvarjalci in produkcijami.

"Tudi sam sem umetnik in zato razumem umetnike. Vem, da je veliko povprečne ustvarjalnosti. Dajemo odpustke, ker razumemo situacijo in ker vemo, da moramo imeti za to, da zrastejo vrhovi, tudi povprečje. Tega ne gre zaničevati. Vseeno pa se je treba zavedati, da morajo ljudje videti vrhove. Treba je stremeti k temu, da vidimo vrhunske dosežke. Samo tako lahko privabljamo širše občinstvo in prepričamo gledalca, ki pride na neko vrsto predstavljanja oziroma ustvarjanja prvič. Če se občinstvo brez predstavitve konteksta sreča z zelo hermetično predstavo, ga nikoli več ne dobiš nazaj.

Čeprav umetnost in njeno predstavljanje pogosto prevzemata druge družbene funkcije, kar je tudi prav, pa menim, da ob vsem ne smemo pozabiti na vrhunskost. Tudi vrhunsko estetiko, ki zmore s talentom umetnikov in posebnimi pogledi na probleme in ustvarjalne rešitve ustvarjati metafore, te pa veliko lažje prepričajo gledalca v sprejetje neprijetne podobe v ogledalu.

Hkrati pa je za nas zelo pomembno, da se Front@ profilira in da je jasno, da gostimo produkcije, ki se prikazujejo v največjih hišah in so mogoče tudi najbolj 'razvpite’."

Kako težko pa je priti do takšnih produkciji?

"Velikokrat nam pomagajo zveze. Okoli festivala se je že napisala zgodba in je zato lažje. Vseeno pa se je za zelo vidne produkcije treba tudi boriti. Po domače povedano, treba je težiti. Za predstavo Fuga/Trampolin smo se borili pet let. Ali je zmanjkalo denarja, ali je bil koncept festivala usmerjen drugam, ali je bila skupina na turneji drugje ... Letos je naključje hotelo, da smo festival podaljšali zaradi edinega možnega datuma za nastop skupine Far from the Norm in predstave BLKDOG, v tem terminu pa je lahko prišel tudi Yoann Bourgeois s Fugo/Trampolinom."

Nekateri drugi ustvarjalci pa zaradi omejitev, povezanih s koronavirusom, niso mogli priti, ne?

"Ves čas so se spreminjali pogoji za organiziranje dogodkov. Ta del organizacijskih priprav, ki smo ga prej opravili v enem mesecu, je zdaj trajal pol leta. Res smo ljudi vsakodnevno nadlegovali z novimi zahtevami. Leta 2019 sem v Seulu na koreografskem festivalu naredil selekcijo desetih zelo zanimivih koreografij, ki naj bi bile prikazane na Fronti že lani, pa smo jih odpovedali. Za letos so nam vsi potrdili sodelovanje, vladal je optimizem in vsi smo verjeli, da bo letos možno, pa so v zadnjem trenutku vsi odpovedali, edino Raeyoung Park se je odločil, da bo šel čez vse ovire in mu je tudi uspelo pridobiti vsa dovoljenja, da je lahko prišel s svojo predstavo.”

Sestavljate program tako, da hodite na festivale po svetu?

"Ker se Front@ ne dela z zelo velikim budžetom, vabimo pa zelo drage produkcije, večino denarja seveda prihranimo za program, zato ga ne zapravljamo za moja potovanja. Program izberem po navadi na daljavo ali po priporočilu kolegov, ki jim zaupam. Včasih preverim tudi, katere so novejše produkcije, ki morda še niso tako zelo drage, in jih uspemo povabiti še v zadnjem trenutku, predem jim cena zraste. Pri nekaterih smo ta trenutek zamudili, ampak vseeno poskušamo doseči, da pridejo. Največja nagrada je, ko publika govori o predstavi, ko zapušča dvorano.”

Kako pa je čas koronavirusa vplival na produkcijo predstav? Imamo zdaj več predstav z manjšimi zasedbami?

"Pri nas je bil vpliv velik. Vedno se bolj pozna tam, kjer je manj resursov. V Angliji, kjer je plesni svet tudi del kulturne industrije in se predstave prodajajo tudi kot produkti, vpliv ni bil tako zelo velik. Spremenili so se pogoji za publiko, predstave pa so takšne, kot so bile. Slovenski formati pa se zelo spreminjajo. Inovacija je zelo velika. Slovenska plesna scena je zelo živa, vidi pa se, da ne operiramo s takšnimi viri kot v večjih državah. V predstavi skupine EnKnap z naslovom Oder360 s pomočjo vmesnikov premagajo možne ovire zaradi protikoronskih ukrepov. Sanja Nešković Peršin pa na primer v predstavi Točka. Brez povratka (hkrati je to tudi razstava in instalacija) nastopa vselej samo za enega gledalca. Ob predstavah na prostem naj omenim še eno posebnost, mešane, slovensko-španske produkcije. V eni od teh nastopa Anamaria Klajnšček, ki se s tem vrača v svoje rodno mesto. Vedno znova se pokaže, kako pomembne so lokalne zgodbe. Lokalni kontekst včasih vzbudi več zanimanja kot sama vrhunskost."

Prav zaradi zaščite pred širjenjem virusa ste festival podaljšali in se nekatere predstave večkrat ponavljajo. Ali sploh imajo publiko?

"Predstava Fuga/Trampolin je celo zasnovana tako. Ker je kratka, desetminutna, se ponavlja vsako uro, tak format so si zamislili sami ustvarjalci, in za festival je to dobro. Za naključne mimoidoče je to fascinantna podoba, ki privleče pozornost, in če je na sporedu petkrat na dan, se z njo v mestnem parku sreča toliko več ljudi. Če se s tako fascinacijo vzpostavi vez do gledalca, je publika bolj pripravljena tudi za težje forme.”

Nekateri drugi festivali z domicilom v manjših okoljih kakšno predstavo ali dogodek vseeno selijo tudi v prestolnico. Vi ne?

"Ne, zdi se nam pomembno, da je festival v Murski Soboti, ker je to področje, ki nima celoletnega dostopa do vrhunske produkcije sodobnega plesa. Festival Front@ smo snovali v času pristopanja Slovenije k Evropski uniji in takrat smo tudi razmišljali o publiki na drugi strani meje, ki se sooča z enakim mankom. Pomembno je, da je Murska Sobota center. Če bi se predstava selila še v Ljubljano, prav gotovo nihče ne bi prišel nanjo v Mursko Soboto.

Seveda pa je tak festival v takšnem okolju možen zato, ker imamo na razpolago javna sredstva. Javna sredstva so velik privilegij in velika odgovornost. Porabiti jih je treba za ustvarjanje dostopnosti. Pa ne dostopnosti kot birokratske kategorije. Gre za razmišljanje, kako premakniti nekatere tradicionalne prepreke in predsodke. Festival Front@ je nastal iz jadikovanja. Jadikovanja nad lokalno kulturno politiko v tistem času. Zavod Flota je imel na voljo resurse, ki so nam omogočali, da nekaj storimo na tem področju. Imeli smo možnost in imeli smo državno podporo, torej je bila naša naloga, da nehamo jadikovati, ustvarimo nekaj novega, kar lahko močno vpliva na kulturno podobo lokalnega okolja tudi v nacionalnem in mednarodnem kontekstu, in ta sredstva odgovorno porabimo."

Ste pridobili tudi podporo lokalne skupnosti?

"Lokalna skupnost Fronto pač podpira po svojih zmožnostih in za takšen festival to ne pomeni veliko za celotni finančni okvir. Veseli smo vsake podpore, res pa smo pričakovali, da bo mesto v šestnajstih letih pokazalo večji interes za festival. S tem, kar imamo na razpolago, poskušamo narediti največ oziroma najboljše. Ne smemo odnehati. Najlažje bi bilo v nekem trenutku festival preseliti v Ljubljano, tja, kjer je nešteto dogodkov, pripeljati še enega. Vendar se nam zdi, da je festivalizacija kulture presegla že vse možne meje. Morda nam je celo žal, da smo za dostopnost, premikanje mej in decentralizacije sami izbrali formo festivala, seveda pa bi za izvajanje celoletnega programa v Murski Soboti potrebovali veliko več sredstev."

Kako dostopna je sodobna umetnost oziroma konkretno sodobni ples v takšnem okolju mladim? Ste v teh šestnajstih letih festivala navdušili, pridobili kakšnega mladega plesalca?

"Nekaj jih je bilo, čeprav bi si želeli, da je učinek tega početja večji. Flota je imela Studio za otroke in mladino, ki je imel velik vpliv na nekaj generacij, žal pa smo zaradi nepodpore lokalnega okolja morali studio ukiniti."

Imate pa na letošnjem festivalu delavnice?

"Plesne delavnice z britanskim koreografom in plesalcem Theom Clinkardom so na letošnjem festivalu Front@ namenjene predvsem prodornim mladim plesalcem in koreografom, ki se bodo zadnji dan festivala predstavili s svojimi nagrajenimi deli, izbranimi na tekmovanju OPUS1. Poleg brezplačnih ogledov predstav in bivanja v času festivala je ta plesna delavnica del nagrade, ki ni samo priznanje. Lahko vpliva tudi na njihov kreativni potencial in ima dolgoročnejši učinek od bleščečega trenutka ob prevzemu nagrade."