(INTERVJU) Mirt Komel, filozof: Zdi se, kot da smo ljudje postali aparati družbenih omrežij. Ona uporabljajo nas in ne obratno.

Komel je obenem tudi raziskovalec in predavatelj filozofije ter književnosti na Oddelku za kulturologijo ter predstojnik Katedre za kulturologijo FDV UL. Je avtor številnih znanstvenih in leposlovnih del - med slednja spadata romana Pianistov dotik in Medsočje (ki je pisatelja leta 2019 uvrstil tudi med kresnikove finaliste). Naslov za novo monografijo Predavanja o literaturi si je Komel izposodil pri legendarnem Vladimirju Nabokovom, ki je svoja Lectures on Literature izdal že 1980. 

Vaša Predavanja o literaturi Nabokovim istoimenskim Predavanjem menda dolgujejo več kot samo naslov.

Drži, z Nabokovim si – poleg nekaj skupnih avtorjev, kot je denimo James Joyce – delim predvsem to, kar me je pri njegovih Predavanjih prelomno inspiriralo. Gre za nek temeljni, da ne rečem fundamentalni odnos ljubezni do literature; kako torej literaturo jemati, brati in razumeti ne le kot preprosto kratkočasno aktivnost za zabavo, temveč kot vživljajočo in oživljajočo potopitev v svet, ki ga avtor takorekoč darežljivo zgradi pred našimi očmi. Predvsem pa – in to je distinktivno nabokovska poteza, ki mi je blizu – tudi moja Predavanja o literaturi temeljijo na predpostavki, da se na literarno besedilo – prej kot na like, zgodbo, zgodovinsko ozadje, ipd. – gleda kot na tekst sam po sebi. Ključen je estetski učinek teksta. Pomembno je ne samo to, kako besedilo zveni (tukaj je prisoten moment poezije, ki literaturo približuje glasbi), ampak tudi to, kako zapis izgleda; kako izgledajo stavki, kje narediš presledek, kje uporabiš veliko začetnico, kje so vejice in kje vezaji. Literatura – še zlasti prozaično romaneskna – je pravzaprav nadaljevanje poezije z drugimi sredstvi. Proza je poezija, ki se je emancipirala od lastne poetičnosti.

In temeljni namen takšnih predavanj, tovrstne predstavitve literature?

Moja Predavanja so, kot knjiga, v osnovi transkript predavanj, ki sem jih pripravil za svoje študente tekom pandemične pomladi 2020, širše gledano pa z njimi želim doseči nekaj izjemno preprostega in težavnega obenem: mladega beročega človeka navdušiti nad literaturo. Najpomembnejši učinek samega kurza torej ni v tem, da bi študente izobrazil o zgodovini literature – no, včasih je treba delati tudi na tem, živimo namreč v času, ko splošna izobrazba šepa in pogosto se mi zdi, da moramo na univerzi to korigirati z obsežnimi ekskurzijami v splošno intelektualno in kulturno zgodovino, kar bi morala priskrbeti že srednja šola – temveč v glavnem jih navdušiti nad branjem in pokazati, kakšen užitek prinaša. Res je, da branje terja napor, a te, ko se prepustiš in "padeš noter", nagradi na izjemno svojski, unikaten način. Nabokova Predavanja v zapisani formi pa po drugi strani obstajajo zaradi povsem biografskega dejstva, namreč, ker Vladimir ob migraciji v ZDA večkrat ni uspel predavati v živo – zgodilo se je, da je imel inspiracijo in da je denimo dokončeval katerega od svojih tekstov, zato je na predavat študentom poslal kar svojo ženo Véro. Tudi sicer gre pri njunem razmerju za eno izmed najbolj dolgotrajnih zvez, po katerih pisatelji sicer niso prav posebej znani: Nabokov je tukaj izjema, z Véro je bil poročen tako rekoč vse življenje, 52 let vsega skupaj, kar je naravnost rekord za pisatelja.

V istih Predavanjih Nabokov na primeru Flaubertove Gospe Bovary piše, da je literatura izmišljija, "fairy-tale". Flaubert se je v svojem času na drugi strani prej strinjal z nasprotno sodbo – da njegova Emma govori resnico o življenju. Je za vas literatura odslikava resničnosti ali je nekaj povsem izmišljenega? 

Mislim, da sta pri literaturi tako fabula kot tudi odslikava resničnega življenja pomembna, a da je formalni učinek teksta še pomembnejši. Literatura s svojim ubesedovanjem, ki odslikava resničnost, ustvari svoj lasten svet, znotraj katerega se proizvede in izreče neka resnica, ki nastane kot čisti učinek literarnega teksta. V tem smislu je poleg "fabule" in "resnice", kakor koli slednjo razumemo, izjemno pomembna forma. Forma lahko zaobide dilemo med fabulo in resnico ter omogoči, da tekst zaživi sam od sebe. V tem oziru imam v mislih predvsem modernistične pisatelje, recimo Joycea in njegovo Finnegan's Wake, za katerega je Nabokov mdr. dejal, da gre za "enega izmed največjih spodletov v literaturi." In za kakšen spodlet gre? Za spodlet na ravni tega, da nimamo več opravka ne z likom ne s fabulo v konvencionalnem smislu besede, veličina pa v tem, da, kot je dejal Beckett, v njem "besede oživijo". Forma se v tem smislu emancipirata od vsebine. In Joyce je zagotovo avtor, ki je ta učinek maksimiral do skrajnosti. Drugo skrajnost pa dobimo z Beckettom, njegovim učencem: ko je Beckett videl, da z učiteljem ne more tekmovati v smeri neke maksimalne stilizacije besedila, je šel v obratno smer – v smer klestenja, odpravljanja, minimalizacije literarnega teksta. 

Ali tudi vas bralci iščejo v vaših delih?

Mislim, da je najbolj zmoten pristop – in to ne samo v literaturi, pač pa tudi v filozofiji in še na marsikaterem drugem področju – tisti, ki poskuša preko biografije avtorja interpretirati besedilo Sicer sam še nisem bil neposredno soočen s tem, da bi kdo moja dela interpretiral preko avtobiografskih prvin, je pa res, da smo se skozi zgodovino takšne recepcije literature tudi sami avtorji bralcu naučili nastavljati določene pasti, v katere se nekdo, ki najde to, kar si želi najti, zlahko ujame. Avtobiografska predvidevanja je s tega vidika mogoče tudi lepo parodirati. Če smem, bi s tem v zvezi omenil svoj roman Medsočje: v "uredniškem predgovoru" Medsočja, ki je del taiste fikcije, je podpisan "Mirko Melt"; gre seveda za anagram mojega imena, ki ga potem takoj v naslednjem koraku najdemo tudi v imenu pisatelja  dnevniških zapiskov, ki se imenuje "Erik Tlomm". Poigral sem se z lastno avtorsko funkcijo, na nedolžno minimalističen način, a implicitno sem hotel povedati le to, da je avtor v prvi vrsti tudi sam svoj urednik. Potem pa kot avtor seveda potrebuješ še dejansko obstoječega in dobrega urednika, ki je pripravljen potrpežljivo sodelovati s teboj. In v mojem primeru imam to srečo, da imam najboljšo: Jelko Ciglenečki, urednico pri založbi Goga, s katero sva delala že na Pianistovem dotiku.

Nabokov pravi tudi, da je Flaubertova Emma Bovary "slaba bralka", saj si želi življenja, kot je predstavljeno v romanih, to pa jo prižene v konec, kot ga dočaka. Pred njo je bil "naiven bralec" že Don Kihot. Bi se strinjali s tem, da nam branje, če "slabo beremo", bolj škodi kot koristi?

Mislim, da je pri tem vprašanju treba ločiti dvoje. V prvi vrsti se mi zdi pomembno to, kako so bralci reprezentirani v samih romanih in kaj je skozi tak lik bralca ponazorjeno. Pri Don Kihotu in Emmi je učinek branja, kot pravite, "škodljiv". Vendar s škodo, ki jo literatura povzroči, dejansko pokaže svojo pravo moč; da torej lahko spreminja dejanske usode ljudi, s tem pa se, vsaj po moji presoji, odraža tudi resnično stanje, njen resničen položaj. Spomnimo se denimo Goetheja – tudi v svojih Predavanjih nisem mogel mimo tega, kakšen učinek je imel na takratno publiko njegov Werther. Omamljeno zaljubljeni mladeniči so se oblačili v modro-rumene barve, kot se je oblačil protagonist romana, in se, tako kot on, celo streljali s samokresi v glavo. Kratki stiki, kjer literatura preskoči v resničnost, ki jo sama mimetično posnema – konec koncev samomor iz zaljubljenosti ni nekaj, kar bi Goethe izumil, pač pa je pojav le povzel – lahko torej perpetuirajo nevaren krogotok. V tem smislu bi se strinjal, da je literatura nevarna reč, da pa se ravno v tem kaže njena moč. Ta moč je seveda dvorezna. Človeka lahko preoblikuje tako, da se pogubi, lahko pa tudi udejanji literarni ideal, ki ga v življenju izpopolni. Če pogledamo antično literaturo, moramo omeniti Homerja in njegovo Iliado, v kateri oriše Ahila kot idealnega borca. In kaj se zgodi? V Grčiji se kar naenkrat pojavi cela armada mladih Ahilov, ki so si želeli doskočiti besedam in dejanjem, ki jih je homerski herojski lik izrekel in opravil – na primer: Aleksander Veliki. Na drugi strani je za bolj umirjene tipe grškega človeka Homer spesnil Odisejo, kjer nastopi Ahilu nasproten lik – Odisej, ki ni nasilni vojščak, pač pa premeteni lisjak. Odiseja ljudi inspirira ne k vojskovanju, pač pa k potovanju, da si ogledajo svet in doumejo, kako širok in pisan je.

Se ne dogaja nekaj podobnega danes na družbenih omrežjih? Seveda docela ne gre primerjati, a vendar. Mladi sledijo "trendom", ki so pogosto celo nevarni – še pred časom so bili na Instagramu in Tiktoku kot zabaven "izziv" predstavljeni ples ob premikajočem vozilu, kar je vodilo do (celo smrtnih) nesreč.

Mislim, da je največja prevara družbenih omrežij ta, da delujejo kot nekakšen nadomestek realnosti; da se pretvarjajo, da so del realnosti, dejansko pa ustvarjajo, baudrillarjevsko rečeno, "hiperealnost". Razlika je v temu, da se literatura praviloma ne pretvarja, da bi bila kaj drugega od tega, kar je – to je: literatura – družbena omrežja pa ravno nasprotno konkurirajo in poskušajo celo nadomeščati realnost. In zato smo priča preskakovanju iz fikcije v realnost in posledično proizvajanju uničujočih učinkov za samo realnost, ko ljudje počnejo vse sorte neumnosti, ker so na nekaj prebrali ali videli na Twitterju, Facebooku, Instagramu, Tiktoku. Druga razlika pa je v tem, da je neposredni učinek na posameznika pri literaturi in družbenih omrežjih diametralno nasproten. Literatura, še zlasti romanopisje, terja od človeka določen napor, koncentracijo, čas, voljo, in bralca za takšen vložek tudi bogato nagradi; s tem, da ga iztrga iz realnega sveta za tiste ure in ure, ko živi potopljen v drugi svet, ga paradoksalno nadgradi s tem, da se ob povratku čuti bolj osredotočenega in bolje umeščenega v realen svet. Preskakovanje iz realnega sveta v družbena omrežja pa je na drugi strani postalo tolikšen del vsakdanjika, da se zdi, da se je razmerje med uporabnikom in aparatom obrnilo – kot da smo ljudje aparati omrežij, ta pa nas "uporabljajo", in ne obratno. V tem smislu je učinek brisanja meje med realnostjo, in fikcijo, ki jo proizvajajo družbena omrežja, zastrašujoč: najmanjša  kolateralna škoda je izguba pozornosti in volje, največja pa izguba nič manj kot življenja. Medtem ko družbena omrežja obljubljajo večji "stik" - s soljudmi, z realnostjo - nas dejansko vse bolj alienirajo, odtujujejo.

To me vsaj v parametru "akcije", ki je na družbenih omrežjih nenehno prisotna, spomni na feljtonski roman v 19. stoletja, kjer je bilo prav nenehno dogajanje, celo nenehna histerija, ključen element celote. V romanu Grof Monte Cristo recimo kar mrgoli glagolov premikanja. Ustaviti se ni dovoljeno …

To je zelo dobro izhodišče. Zdi se mi, da je akcija in z njo povezane aktivnosti, v katera nas družbena omrežja interpelirajo, tesno povezana z duhom časa. Samo poglejmo, kako zelo so v nekem drugem registru modni akcijski filmi, ki prav tako obljubljano aktivnost, razgibanost, nenehno premikanje. Iz filmov je potem ideologem akcije prenesen v marketinško oglaševanje, kjer nas bombardira dinamičen učinek reklam. In tako dalje. A ob vsem tem bi želel izpeljati neko vsaj po mojem ključno razliko: med akcijo na eni in dejanjem na drugi strani. Nenehno "akcioniranje" v številnih medijih – od Grofa in njemu podobnih akcijskih romanov v 19. stoletju do akcijskih filmov ter družbenih omrežij v današnjem svetu –, nas v bistvu histerizira in uči, da moramo biti ves čas v zagonu, s tem pa "akcija" dejansko onemogoča pravo dejanje. Zamegli nam možnost presojanja o tem, kje so lahko naša dejanja zares relevantna in kje lahko naredijo razliko. To prinaša težke posledice - predvsem za politično življenje skupnosti: ko je treba danes delovati, tj. stopiti skupaj in nekaj zares narediti ter spremeniti, smo tega nezmožni, ker smo izčrpani od vsega akcijskega dogajanja ter praznega početja, v katerega smo vsakodnevno potopljeni.

Če smo že pri dejanju: Goethe nam je s svojimi mladostniškimi poezijami prizanesel, vse je zažgal. Kakšni so bili vaši literarni začetki? Ste nam tudi vi z njimi "prihranili"?

S precejšnjim delom svojega dela je na srečo res tako, da sem vam jih prizanesel. A sem bil vseeno tako nespameten, da sem prezgodaj objavil določene stvari, kot so na primer epska pesnitev Luciferjev padec, pa potopisi po Sarajevu in Kairu. Morda bi bilo – vsaj zame – bolje, če bi bili omenjeni pisateljski začetki bralcem prihranjeni. Vse skupaj je preveč mladostniško zagnano, kaj pa vem, iščem pravi izraz: "nezrelo"?. Na srečo je vsaj nekaj tega mojega pisanja – veliko poezije, dva romana, nekaj dram – pristalo v predalih, kjer bo tudi ostalo. 

Menda jih vseeno ne boste zažgali, kot je to počel Goethe? 

Mislim, da je zažig lastnih literarnih del neka zelo romantična gesta, ki pa vedno nosi s seboj nekaj mauvaise foi. Spomnimo se samo na Kafko, ki je svojemu prijatelju zaupal veliko svojih del, češ, da naj jih zažge, kljub temu, da je, vsaj potihem, vedel, da se to ne bo zgodilo. Saj bi jih sicer lahko zlahka sam zažgal, kajne?

Novembra bo pri Gogi sicer izšel vaš novi roman. Detektiv Dante. Gre za predzgodbo k Medsočju. Kako se je začelo?

Tisti, ki so Medsočje brali, vedo, da delo ne more preprosto imeti navadnega nadaljevanja, zato sem se odločil za predzgodbo. V Detektiv Dante vidimo, kako Dante postane detektiv v pravem pomenu besede. Pripoveduje jo nek povsem drug glas, Haris Izmail, ki se od Erika Tlomma, protagonista Medsočja, ločuje predvsem stil pripovedovanja. "Hari", kakor mu pravimo prijatelji, mi je tekom pisanja, še zlasti v zadnji fazi, ki je sovpadla s prvim pomladnim lockdownom, ko sem bil zamejen na svoje domače goriško okolje, zelo prirasel k srcu. Gre za običajnega policaja, kriminalista, ki za razliko od Tlomma nima nobenih pisateljskih ambicij. Hari je pač en tak "človek kot jaz in ti", s katerim bi se marsikdo verjetno veliko bolj rade volje usedel na kavo kot s kakšnim Erikom Tlommom.

Je v romanu težavno ustvarjati polifonijo, večglasje?

Načeloma ja, ampak v tem primeru, ko sem si sposodil Harijev glas, je bilo celo sproščujoče. Pisal sem veliko preprosteje kot sicer, pisanje je bilo vsaj v tem segmentu kot lahkoten, brezciljen sprehod skozi temačen gozd. Zaradi strukture zgodbe, ker gre pač za detektivko, je bilo sicer treba napenjati poirotjevske "sive možganske celice" – in v tem oziru od bralca ne pričakujem nič manj – glede na to, da poskuša Detektiv Dante figurirati kot še en element rebusne uganke, ki sem jo zastavil in začel z Medsočjem. Na vsebino – predvsem na okolje, prizore, lokacije – pa je močno vplivalo tudi dejstvo, da sem se po letih in letih življenja na trikotniku Ljubljana-Gorica-Trst nenadoma znašel nazaj doma, tako da sem svojo domačo Goriško začenjal ponovno spoznavati, kakor da bi šlo za obisk tujega kraja. Vse to se je izrazilo skozi lik Harija, ki je v romanu kriminalist na novogoriški postaji, obenem pa tudi potomec priseljencev in musliman, tako da na Novo Gorico in njene prebivalce gleda z očmi domačina in tujca hkrati.

Kakšna je tudi sicer vaša ljubezen do Danteja Alighierija? 

Dante je, kot pesnik ljubezni, zagotovo tudi sam vreden ljubezni. Ampak preprostejši odgovor je ta, da je Dante enostavno avtor, ki mi je blizu. Dante kot avtor je nekdo, ki se dvigne iz takrat neobstoječe italijanske literature s tem, da napiše ultimativno literarno delo – krščanski ep – v katerem združi krščansko in grško tradicijo, in to tako stilistično (forma epa, kakor se inavgurira z Homerjevo Iliado) kot tudi vsebinsko (potovanje v podzemlje in od tam preko vic v nebesa: to pa je nekako že Homerjeva Odiseja). Upesni epopejo subjekta v svetu, ki ga "bog še ni zapustil", če parafraziram Lukacsa, pri čemer za nameček oriše še dva momenta, ki ga vsebuje vsaka dobra literatura: prvi je učinek resnice kot nek moment božanskega, drugi pa je temu božanskemu zoperstavljen moment človeškega kot komičnega. Oboje gre z roko v roki: človeška zabloda, tisti začetni nel mezzo camin di nostra vita, ki pesnika popeljejo skozi temačno goščavo naravnost v Pekel, je sestavni, celo nujni moment najdenja resnice, ki se na povsem drugem koncu pesniškega popotovanja dovrši v Nebesih. Zabloda je pač konstitutivni moment tega, da se človek najde. Ne moreš se najti, če se najprej ne izgubiš. Zanimivo je tudi to, da je bil še pred Božansko komedijo dogodek ljubezni tisti, ki ga je sploh naredil za pesnika, kot tudi sam piše v La Vita Nuova, kjer detajlno popiše svojo ljubezen do Beatrice, pri čemer iz soneta v sonet prikazuje, kaj je jedro ljubezni – v nadaljevanju pa opiše še mehanizme ter postopke, ki jih uporablja, da se od te ljubezni ogradi, da ga ne bi pogubila. V tem oziru se morava ponovno spomniti Nabokova, ki v tem smislu v svoji Loliti, svojevrstnem nadaljevanju distinktivno dantejevskega hvalospeva ljubezni, za sam moment ljubezni pokaže, da ga ne gre enostavno ločiti od erotike: "Če je erotika sok literature, potem je ljubezen njena brisača," humorno pravi Nabokov. In prav to je, vsaj po mojem, najbolj neposredna navezava na Danteja, ki se ga običajno bere zgolj kot "božanskega pesnika", pozablja pa se na pot, ki pelje do tistega božanskega.. Zelo pomembno je, da do čiste, idejne ljubezni, pesnik v svojem potovanju pride preko Pekla, od katerega se mora potem odpočiti in očistiti v Vicah, in šele zatem nastopijo Nebesa. Dante je zato enako božanski kot tudi peklenski pesnik. Če ne drugače je to razvidno po stilu in  sodbah, ki jih daje o svojih sodobnikih. Ni naključje, da je bila njegova Božanska komedija s svojim distinktivno florentinskim dialektom podlaga za sestavo italijanskega nacionalnega jezika. In da je drugi avtor, ki k temu pripomore, Boccaccio z Dekameron, ki poleg Dantejeve poezije sedaj ponudi še prozo – tako "prozo jezika" kot tudi "prozo" vsakdanjega življenja. Avtorja, oba avtorja, v bistvu izumita italijanski jezik s tem, da se spustita iz nebeških literarnih višin na najbolj preprosto, pa tudi – zakaj pa ne? – vulgarno in prostaško raven. 

Vem, da trenutno prebirate Dekameron, delo, ki se vsaj v okvirni pripovedi dotika tudi človeštva in kuge. V  času koronavirusa se je sicer povsod po svetu povečala tudi prodaja Camusjeve Kuge. Se je vaš premislek o literaturi in kugi, glede katereag ste mi omenili, da pripravljate članek, začel ob teh kanonskih delih?

Moja prva takorekoč obrambna reakcija pred pandemijo popolnim zaprtjem javnega življenja je bila misel, da bom lahko končno našel čas za najobsežnejša dela iz zgodovine literature, tako da sem najprej prijel v roke Tolstojevo Vojno in mir. Potem sem se ponovno lotil Camusa in njegove Kuge – bral sem jo pred leti v izvorni francoščini, takrat pa je ravno izšel prenovljen slovenski prevod – kjer nam Camus skozi različne like, od sekularnega zdravnika do pobožnega duhovnika, predstavi kako zelo različno ljudje dojemamo nek takšen vsem skupen dogodek. No, na letošnjo pomlad sem se lotil še Dekamerona, v katerem kuga nudi, bolj kot ne, kontrastno ozadje za ljubezensko-erotične pripovedi, ki se vsakokrat sklenejo z distinktivno – hm, ne vem če je to pravi izraz – "moralno" poanto. No, če pogledamo širše, lahko nasploh zaznamo neko zanimivo razmerje med literaturo in kugo, kot da bi slednja bila stalna spremljevalka določenih ključnih prelomov v literaturi: Homerjeva Iliada se začne s "kugo v grškem taboru", ki jo povzroči Apolon na prošnjo razžaljenega svečenika, in prav ta kuga je tista, ki sproži sloviti spor med Ahilom in Agamemnonom, ki potem imel masivne konsekvence za celotno dogajanje pred Trojo. Podoben element božanskega lahko ponovno najdemo v Boccaciovem Dekameronu, kjer je uvodoma mdr. rečeno, da je Bog tisti, ki je poslal nad ljudi kugo, ker so bili "moralno sprijeni", v zgodbah, ki sledijo, pa vidimo ponazoritev te izprijenosti, še zlasti krščanskih likov, od menihov in škofov pa vse tja do papeža. Moment tega, da je kuga božanska intervencija v človeške zadeve, najde svoj odmev tudi v Camusjevi Kugi, še zlasti v liku duhovnika, ki razmišlja o kugi kot o "božji kazni" in "preizkušnji", pri čemer je temu liku zoperstavljen sekularni zdravnik kot zastopnik racionalnega razsvetljenskega pogleda, saj na točki največjega obupa pravi, da nas ne bodo rešile ne molitve, ne policijska ura, ne drugi izolacijski ukrepi, pač pa edinole cepivo. Tisto, kar pa je res zanimivo, je način, kako Camusjev roman referira na detektivski žanr, saj vsi raznoliki liki iščejo odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar je sprožilo kugo.  Na takšen način branja nas napoti pripovedovalec, protagonist romana, ki v kavarni sreča lik, ki misli, da bere detektivko, v resnici pa gre za Kafkov Proces, s čimer Camus mojstrsko izpelje več poant naenkrat, od ironije do samorefleksije; najbolj pomembna poanta te intervencije pa je nemara primerjava vseh svojih likov, ki se tako ali drugače borijo proti kugi, s Kafkovim "K.", ki se ne samo v Procesu, temveč nenehno bori proti absurdnemu pravu in še bolj absurdni oblasti tudi če ve, kljub temu da ve, da ne more zmagati. In ravno v tem je herojski. In podobno velja za Camusjeve like iz Kuge: kljub temu, da vedo, da je tako iskanje metafizičnega vzroka kot tudi bojevanje zoper absurdno kugo v skrajni instanci nekaj popolnega nesmiselnega, je takšno iskanje in takšno bojevanje vendarle veliko bolj smiselno kot resignirana pozicija apatije. 

Kakšen lik pa smo v sedanjem položaju mi sami? Smo tisti, ki je v poziciji apatije, ali tisti, ki se "kafkovsko" bori tudi takrat, ko je boj nesmiseln?

Odgovor ni enostaven. Mislim, da smo v prvem pomladnem valu še bili pri moči za kafkovski boj z nečim tako absurdnim, kot je globalna pandemija. Razen v najbolj distopičnih romanih in katastrofičnih filmih si namreč ni nihče mogel zamisliti, da se nam bo kaj takšnega, v takšnih razsežnostih in s takšnimi masivnimi posledicami, sploh lahko kdaj koli zgodilo. Sedaj, leto kasneje, pa je občutek izčrpanosti, brezvoljnosti, in resignacije neskončno pomnožen,. Pri določenem delu populacije še prav posebej – tu imam v mislih predvsem svoje študente – saj vidim, takorekoč iz tedna v teden, kako vsa situacija učinkuje nanje destruktivno. Oni bi morali biti takorekoč naši prvoborci, a so zaradi vsega, kar se dogaja, najbolj zlomljeni.Od nesmiselnih oblastnih ukrepov, ki jih preoblačijo v zdravstvene razloge, pa vse do tega, kar prinaša izobraževanje na daljavo, ki je daleč, kar najdlje od izobraževanja. Da o umanjkanju ne samo študentskega življenja, pač pa še zlasti zanje ključnega življenja kot takega, naj niti ne govorim. Rezultat je učinek apatije, brezvoljnosti in posledično depresije ter samomorilskih tendenc. Tako kot protagonist v Camusevi Kugi zato močno upam, da bo precepljenost, še zlasti pa odpiranje izobraževalnih in kulturnih institucij, pa tudi ostalih prozaičnih prostorov druženja, nam dalo možnosti za ponovno vzpostavitev skupnosti, ki se je tekom preteklega leta atomizirala in dekonstruirala. Zdaj, če kdaj, je skrajni čas za tisto, česar sva se dotaknila nekoliko poprej: za delovanje.