(INTERVJU) Nataša Konc Lorenzutti: "Danes je mladih bralcev manj kot pred pandemijo"

Ko sem slišala za naslov vaše knjige, sem mislila, da gre za množino. Ne bi vedela, česa točno, ampak nečesa v zvezi z otroki … Kaj si ob Tronciju predstavljajo otroci?

"Tudi oni mislijo, da gre za skupino nenavadnih bitij ali zelo porednih otrok. Včasih pa kdo ugane, da je Tronci čudno ime, samostalnik v ednini."

Bi rekli, da je Tronci "problemska literatura" ali preprosto realistična literatura za otroke?

"Nikoli ne razvrščam svojih del na tak način. Mislim, da je zame dobro, če pišem literarni teoriji za hrbtom, ker bi me sicer ta ves čas motila in mi nekaj prigovarjala. Na začetku si le okvirno zamislim zgodbo in se ji nato prepustim. Ne vem, ali ustvarjam realistično ali problemsko prozo, to po izidu izvem od drugih. Res pa je, da sem s Troncijem želela zapluti v malo bolj domišljijski svet, vendar mi tu še precej manjka. Vstopila sem v domišljijo otroka, v svojo pa ne dovolj. Z naslednjim delom, ki je v nastajanju, grem dlje. Boste videli. Nikoli ne delam velikanskih korakov v smer, ki je ne poznam."

Pravite, da ste stopili v domišljijo otroka, v svojo pa ne dovolj. To se mi zdi sijajna opazka. Če jo prav razumem, pravite, da je za dobro literaturo potrebno vživljanje v otroka in skrb zanj pa tudi negovanje domišljije v sebi?

"Seveda. Ampak meni se takoj začnejo porajati vprašanja. Predvsem na prehodu iz resničnega v izmišljeni svet. Kje ta svet sploh je in kako se od tukaj, iz resničnosti, vanj vstopi. Eno najbolj genialnih slovenskih del za otroke je zame še vedno Potovanje v tisočera mesta Vitomila Zupana. Ključ za prehod v pravljico nam razkrije na koncu. Vse moram imeti razčiščeno, da verjamem, kaj šele, da si upam sama. Občudujem tudi kolege sodobnike: Anjo Štefan z izdelanim svetom živali, Jano Bauer z domišljijo Groznovilce, Petra Svetino z logiko absurda in še kar nekaj drugih."

Mogoče se motim, ampak zdi se mi, da za to starostno skupino ni bilo veliko tovrstne literature? V starejši slovenski literaturi že, pri sodobnejših avtorjih pa manj ...

"Mislite problemsko literaturo za mlajše bralce? Ne bi vedela, kaj točno zgodbo naredi problemsko, saj mora vsaka imeti zaplet, brez njega je kot telo brez mišic. Otrok se slej ko prej sreča s težavo, ki jo mora premostiti, kar seveda brez močne podpore bližnjih odraslih skoraj ni mogoče. Zgodba torej ne more nadomestiti ljubečega zaledja, lahko pa ga dopolnjuje. Mene so poleg družine gotovo najbolj oblikovale močne otroške literarne junakinje: Ronja, Pika, Gerda in še mnoge druge. Zaradi njih sem bila tudi sama neustrašna. Zgodba zmore otroka opremiti z vrlinami, ogromno moč ima, vendar ne deluje sama od sebe. Verjamem, da pametni starši otrokom še vedno berejo in jih vzgajajo za branje."

Izidor se sooča s težavami v šoli oziroma ob obšolskih dejavnostih, z medvrstniškim nasiljem, občutljiv je tudi do težav staršev. Tokrat ima njegova mama spontani splav, v prejšnjih delih so otroci občutili stiske ob očetovi bolezni … Zdi se, da skoraj načrtno vnašate ta segment v knjige?

"To je res, čeprav pogosto spletem zgodbo tudi iz zelo vsakdanjih doživetij, a v vsakem majhnem zapletu je nekaj, kar junaka primora, da misli, deluje, izpelje."

Tronci je Izidorjev namišljeni prijatelj. So namišljeni prijatelji problem, anomalija, nekaj, kar je treba reševati? V vašem delu sta Izidorjeva starša razumevajoča in podporna, sinu ne poskušata porušiti iluzije, nasprotno.

"Seveda ne! Vzeti otroku namišljenega prijatelja bi pomenilo, da si ga odrezal od njegovega lastnega notranjega sveta. Bojim se, da se ne zavedamo, koliko dojenčkom in malčkom je že od rojstva dalje servirano preobilje digitalnih dražljajev ter kičastih, neestetskih podob, pa tudi nasilje zvokov je lahko neizmerno. Kako naj tako zasičen otrok sploh še opazi listje, bilke, kobilice, čebele, oblake, svetlobo in senco, kako naj sliši ščebetanje, brenčanje ter opazuje in si izmišlja svoje zgodbe? Ta, ki se pogovarja z namišljenim prijateljem, se pogovarja s sabo, razvija svoj ustvarjalni um! Mogoče sem pri Kljukcu s strehe kdaj dobila vtis, da Bratčeve starše malo skrbi za sina. Jasno pa čutim, da pisateljice prav nič ne skrbi in da nam takšne kljukce naravnost predpisuje."

Stalnica vaše literature je tudi zavračanje informacijske tehnologije in potrošništva. Ampak seveda ne gre samo za zavračanje, ampak je treba ponuditi alternativo. Tokrat si Izidor vse, kar si zaželi, izdela iz kartona sam, od avta do mobilca, s katerim kliče Troncija. Ste preizkusili v praksi, se da otroke tako vzgojiti?

"Dalo se jih je do pandemije, ki je kot pošast vdrla v naše domove in nam vsilila nove naprave, hitrejši internet. Prej smo bili nenehno čuječi - skrbeli smo, da se je otrok dovolj igral, bral, da se je učil sodelovati, da je šel ven, se razmigal, nadihal. Ko je nastopila pandemija, pa se ni dalo več ustvarjati dobrega razmerja, vsaj pri najstnikih ne. Pravila uporabe naprav so propadla. Kadar si želel otroka ali najstnika odvrniti od sedenja za ekrani, je bil odgovor: Delam za šolo. Kakšno je bilo to silno delo, se je pri mnogih kmalu pokazalo. Danes je mladih bralcev manj kot prej. Tega ne opažam samo jaz, pripovedujejo mi učitelji, učiteljice, šolski knjižničarji in knjižničarke. Morali bomo graditi od začetka, čeprav najbrž ni poti nazaj. Navadili smo se živeti v nenehni povezanosti, vsi, ne samo otroci."

Se spomnite, da smo na začetku pandemije cvetličili, da bomo imeli zdaj, ko nas je pandemija prisilno zaustavila, končno spet čas za knjige? Ne morem verjeti, da bi bilo prav nasprotno. Saj je bilo že prej malo mladih bralcev, koliko jih potem sploh ostaja?

"Pokazala se je razpoka med tistimi otroki, ki so jih za branje vzgajale družine, in tistimi, ki jih je samo šola. Prvi so najbrž ostali v stiku s knjigami, ker so njihovi starši poskrbeli, da so prišli do njih. Ampak to na začetku, saj se spomnite, ni bilo mogoče, knjižnice so bile popolnoma zaprte. Pozneje si lahko naročil knjige prek spleta in jih prišel iskat ali so ti jih poslali po pošti. Koliko staršev se je ukvarjalo s tem? Spomnim se, da sem brskala po spletnih straneh založb in iskala naslove, ki sem jih potem naročala v knjižnici. Precej sem jih tudi kupila, ker je šlo hitreje, prek spleta seveda. S šolskimi knjižnicami pa je bilo še veliko bolj zapleteno. Vstop na šole je bil prepovedan. Decembra 2020 sem imela prvi nastop za učence na daljavo, prej sem se tega otepala, potem pa se je pokazalo, da je to vseeno bolje kot nič. Učenci so me spraševali, kje naj dobijo knjige. Razložila sem jim, da jih morajo starši naročiti v splošni knjižnici. Nekateri so me vprašali, kje je to.

Koliko bralcev nam ostaja? Včasih me obsede mračna misel, da pišemo samo še za žirije in komisije, ki podeljujete nagrade."

Načeloma velja, da fantje berejo literaturo, v kateri so protagonisti fantje. Velja to tudi za neavanturistično literaturo? Opažate tovrsten "interes po spolu"?

"Zagotovo. Avtobus ob treh sem napisala prav za fante, njihov odziv je bil dober. V romanu Gremo mi v tri krasne sem vpeljala dva glavna junaka različnih spolov. Bralec potrebuje vživetje v lik. Največ drame in humorja nastaja prav na polju razlik med nami, saj ima vsak od nas lastnosti ali navade, ki v intenzivnih odnosih priplavajo na površje ter se razgalijo do skrajne smešnosti. Navdihujejo me liki, tako literarni kot resnični, ki se znajo na svoj račun pošaliti, a se obenem krepiti v tem, kar jim je podarjeno."

Nastopate za otroke, mladostnike pa učite na umetniški gimnaziji. Poznate torej tiste mlade, ki jih umetnost zanima. Jih zanimajo bolj performativne prakse ali tudi literatura?

"Že dve leti ne poučujem več. S koncem šolskega leta 2019/20 sem zapustila službo na gimnaziji. Iz obdobja poučevanja pa vem, da je bilo mlade težko pritegniti k poglabljanju v literaturo in gledališče. Oni bi radi nastopali, oni bi ustvarjali, ampak so duhovno precej leni, tudi v raziskovanju svojega jezika. Ta doživlja ponovno krizo pismenosti, mladi se pogosto lažje izražajo v angleščini kot v slovenščini, kar me skrbi. Veliko mladih bere samo še angleško literaturo, do slovenske čutijo skoraj prezir. Toda brez poglabljanja v leposlovje, napisano v maternem jeziku, izgubljaš izvirno govorico, svoj edinstveni izraz."

Razumejo umetnost kot cilj ali kot sredstvo? Bi radi bili vsi umetniki ali je zanje umetnost alternativni način življenja, kreativna spremljava …?

"Predvsem težko ločujejo med popularno kulturo in umetnostjo. Zase vem, da sem zelo zgodaj vedela, kaj je površinsko. Vedno so me privlačile velike stvaritve, globoko skrivnostne, ki jih nisem povsem razumela, imela pa sem neznansko željo po tem, da bi segla v njihovo sporočilnost in jo vsaj delno razvozlala. Seveda še vedno poznam otroke in mlade, ki so do sebe tako zahtevni. Potrošniška mašinerija pa nas na vse načine skuša oddaljiti od kakršnegakoli poglabljanja. Ne mislim samo pritiska s tem, kaj potrebujemo, ampak tudi, kam vse moramo potovati. Marsikateri otrok ali najstnik se boji prvega dne po počitnicah, ker bo moral povedati, kje je bil.

Po mojem bi se bilo o tem zanimivo pogovoriti s Troncijem. Najbrž bi rekel, da je fino kuhati marmelado, kositi travo, nabirati češnje; da je lepa tudi naša obala in da so jezera, doline z rekami, hribčki ter visoki vrhovi blizu. Namignil bi morda še, da je človek zadovoljen, kadar prebere dva centimetra debelo knjigo."