(INTERVJU) Nataša Prosenc Stearns: Kot bi zaupali pilotiranje slepemu pilotu

V razmerah pandemijskega Lockdowna, ki so vas zatekle v Kaliforniji, vaši domovini zadnji dve desetletji, dobesedno živite svojo najpogostejšo umetniško lego, tako značilno za mnoga vaša dela: tematizirajo odtujeno eksistenco sodobnega človeka, ki postaja vse bolj "breztelesna", ker je velik del medčloveških odnosov preseljen iz fizičnega sveta na ekrane in v virtualni prostor spleta. Kaj pomeni za vas ta prenos umetnosti v realnost?
"Tehnologija, ki nas virtualno povezuje, je s pandemijo končno dobila pravi smisel. Teleizobraževanje in telezdravstvo brez spleta ne bi bila možna. Problem je v prostovoljnem teleeksistiranju, ki je po moje podobno podrejanju vsem drugim sodobnim neoliberalnim trikom, kot so fitnes, samoizboljševanje, politična korektnost, diete in neskončno potrošništvo. 'Internet je postal prostor, kjer se lahko družimo da bi doživeli kolektivno energijo. To se prilega dobi vodnarja, utelešenja zraka,' je napisal L. A. trendseter Zackary Drucker. Citat je del vabila v virtualno sobo ene od losangeleških galerij. Skratka, če pridete v virtualno galerijo in kupite kakšno sliko, boste med prvimi prispeli v superkul prihodnost vodnarjeve dobe. Citat nagovarja ukročene in zmanipulirane potrošnike, ki pridno klikamo, kamorkoli nam sugeriajo, samo da se nam ni treba ukvarjati s svojo lastno zgodbo."
Mnogi vaši cikli, ki jih na srečo poznamo tudi v Sloveniji, raziskujejo prav te, danes tako aktualne prostore in razmere?
"Odvisnost od tehnologije je droga, podobna vsem ostalim, vanje se zatekamo, da bi zbežali resničnosti. A bolj ko bežimo, bolj smo odtujeni drug od drugega in od vsega, kar nas obdaja. Ko sem posnela svoj prvi film Samota v dvoje, smo internet komaj začeli uporabljati, vendar se je že čutil globalni vpliv nereguliranega kapitalizma, ki tehnologijo uporablja v svojo korist. Ko komuniciramo po twitterju, facebooku ali instagramu, pozabljamo, da je v ozadju teh platform sofisticiran mehanizem prodaje produktov in idej. Študirala sem grafično oblikovanje in takrat so nam govorili, da je biti dizajner izbran poklic, najpomembnejši, saj vsi potrebujejo embalažo, oglase, plakate in reklame, da bi čim bolje prodali svoje produkte. Mislim, da me je prav ta miselnost tako odbijala, da me je odneslo v umetniške vode. Hitro pa se je izkazalo, da je art scena še bolj preračunljiva in usmerjena k profitu, pa če gre za status, denar ali slavo, le da je ta mehanizem v umetniškem svetu bolj prikrit in zato še toliko učinkovitejši."