(INTERVJU) Nina Jeza: Zvestoba umetnikov je posebna

Nina Jeza je študirala umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tam diplomirala pod mentorstvom profesorja dr. Leva Menašeja, diplomsko delo z naslovom Cenzura v sodobni poljski umetnosti pa je sicer pisala na Univerzi Adama Mickiewicza v Poznanu pod mentorstvom profesorja dr. Pawla Leskowicza. Že med študijem je delala v ljubljanskih galerijah, pripravljala je tudi otvoritve umetniških razstav v galeriji ZDSLU. Od leta 2012 je samozaposlena kulturna delavka, kustosinja, kuratorka in pedagoginja. Dve leti je bila hišna kustosinja galerije Media Nox. Bila je idejna vodja projekta spletna galerija Web Nox. Od januarja 2015 do letos je bila del kolektiva Multimedijskega centra Kibla v Mariboru kot hišna kuratorka, pripravljala, kurirarala in organizirala je različne razstave, projekte in dogodke. Je tudi idejna vodja in organizatorka mariborskega umetnostnega sejma Art metropolis. Skupaj s filozofom Petjo Janžekovičem je ustanovila znamko Artists & Poors.
Zadnja razstava, ki ste jo postavili kot kustosinja v Kibli, je bila Odmik Metke Kavčič. Bilo je lepo slovo na otvoritvi pred publiko in umetniki, kjer je Metka Kavčič v zahvali izpostavila tudi vse vaše kvalitete in od zmeraj odlično sodelovanje. Kako zdaj z neke distance, ko ste odšli, vidite to štiriletno obdobje?
"Leta 2012 sem prišla v Maribor in te scene nisem poznala. Začela sem delati z mladimi v Media Noxu in spoznala skorajda vse mariborske umetnike starejše in mlajše generacije. V teh letih sem pridobila ogromno izkušenj in novih sodelovanj. Umetniki si v Kibli želijo razstavljati, ker gre za referenco, odmevno inštitucijo. Je pa tudi res, da je delovanje v njej zelo samoiniciativno. Lahko delaš in ne odneseš nič, lahko pa delaš in raziskuješ. Rada si takoj najdem delo, zato sem v Kibli lahko izvajala še 'svoje' druge projekte."
Eden takih projektov je bila razstava del Metke Krašovec in njenih študentov Prisotnosti, ali ne?
"Ja. Razstava je nastala v sodelovanju z galerijo Equrna, saj je bila Metka Krašovec ena od soustanoviteljic galerije. Že leta 2016 sva govorili o tem, nato pa me je Saša Bezjak peljala k njej. Razstava skupaj s študenti je bila njena želja in Kibla jo je omogočila. Metka, čeprav ne fizično, je bila ves čas prisotna. Potem pa je, kot da bi čakala, da se to zgodi, štiri dni po otvoritvi umrla. Aleksij Kobal ji je pokazal fotografije z otvoritve, želja je bila izpolnjena. Po smrti smo izdali še katalog, denar zanj sta dali občina in njena prijateljica Nada Jaklič Košir."
Z ministrstva za kulturo pa ste, ko ste prosili za denar za razstavo, baje dobili odgovor, da se boste že znašli.
"Dobili smo negativen odgovor, na presenečenje vseh, Metko Krašovec vendar uvrščajo tako visoko kot Ivano Kobilco. Ne vem, zakaj razstave niso podprli. Mislim, da bi bilo denarja dovolj za vse, če bi se enakomerno, bolj smiselno in pametno razporedil. Zdaj se dogaja, da imajo tisti, ki so bližje koritu, več, do Maribora pa pač pride veliko manj. Ampak tudi na tej točki sem uživala v delu v Kibli, ker ta ni odvisna samo od državnih sredstev, ampak pridobiva tudi evropska. Slovenci dobro črpamo ta sredstva, ampak še vedno ne dovolj. Tudi Zveza društev likovnih umetnikov bi lahko črpala ta denar. Center za kreativnost je pred časom preko razpisa pozival kulturnike in gospodarstvenike, naj se združijo. In tu je ta manko. V Sloveniji potrebujemo mlade podpornike umetnosti. Seveda ne mislim mlade po starosti, ampak v tem, da sploh vejo, kaj pomeni podpirati umetnost. Poznam zbiralca, ki je kupil 40 slik v osemdesetih in devetdesetih letih, in ker mu je zbirko pomagala odkupovati galeristka Taja Brejc, je ta zbirka danes vredna vsaj štirikrat več. Torej je lahko tudi v Sloveniji umetnina boljša naložba kot delnice."

Vsaj dva tisoč umetnikov

Kako torej vstopati v svet sodobne umetnosti, kako jo zbirati in govoriti o njej?
"V Jugoslaviji je bilo za umetnike bolj poskrbljeno. Bili so tudi zbiratelji, ki so še danes, ampak nam niso dostopni. Galeristi imajo svoje adreme, ampak nimajo milijona kupcev. Imamo pa vsaj dva tisoč umetnikov. Naše dobre sodobne umetnike zmeraj primerjam z našimi odličnimi športniki. Imamo uspešne športnike in imamo kakovostne umetnike, ampak ljudem se zdi, da je umetnikov preveč. Več jih je, lažje iščemo kvaliteto. To bi morali izkoristiti, pa ne znamo. Zato umetniškega trga ni in ga ne bo."

Spremembe so dobre

Letos ste ponovno vzpostavili razstavni prostor v Hladilnici v Pekarni.
"Trenutno sodelujem tudi v Pekarni, ker je zanimiv prostor in razstavišče tam je zame drugi najlepši prostor po Kibla Portalu. Prvo razstavo sem tam delala že pred tremi leti, ko me je v atelje povabil Borut Popenko. Ker sem na svobodi in sem zaključila delo v Kibli, je nujno, da grem naprej. Ko zaključiš eno obdobje, se začne drugo. Še več se moram učiti in delati. Mislim tudi, da je za kustosa dobro, da v neki inštituciji dela največ sedem let. Vsak ima svoj način in javne galerije bi morale več narediti za to, da vabijo kustose. Tako kot je z umetniki. Kustos prinaša novo svežino v prostor in zdi se mi, da je tega premalo. Vse preveč jamramo zaradi denarja, radi govorimo in teoretiziramo, jaz pa ne znam delati na ta način, grem naprej. Maribor je mesto, kjer lahko eksperimentiraš, zato tudi odločitev za sejem. Začeli smo spoznavati in vsi smo zadovoljni. Španski največji sejem Arco je potreboval 30 let za razvoj. Mi imamo za seboj pet let in moj mentor in pomočnik Jože Slaček, ki me podpira v tem, mi več čas govori, treba je postaviti temelje in vztrajati.
Zdaj, ko imam več časa, se s tem bolj ukvarjam, povezujem se z galeristi in umetniki. Na koncu koncev je to tudi izobraževanje publike. Ljudje pridejo na sejem, ker jim je manj nerodno, kot če bi stopili v galerijo. Slovenski kupec je zahteven, tudi okusi so zelo raznoliki in zelo veseli so na primer, če lahko spoznajo umetnika. Vsak od njih ima možnost, da postane dober. Hkrati s tem pa umetniški trg ne določa, kateri umetnik bo zapisan v zgodovino. Čas je glavni cenilec. Vsaka kritika je subjektivna, čas pa je tisti, ki bo povedal."
Kaj so torej vaši kriteriji pri izbiri najboljšega?
"Novosti. Vsak umetnik, ki je naredil akademijo, zna narediti realistični portret in tako naprej. Ampak to smo že videli. Za primer naj navedem slikarja Pollocka, ki je izkoristil čas, v katerem je živel. Bil je prvi, ki je naredil action painting, in to v trenutku, ko so bile barve dovolj razvite. V vsakem dobrem umetniškem delu je zmeraj zapisan tudi odraz časa, tehnike in izvedbe. Saj lahko kopiraš, ampak to je ljubiteljsko, všečno. Vsak umetnik, ki je bil zapisan v zgodovino, je naredil neko novost v umetnosti. Sandra Botticellija na primer so ponovno odkrili v 19. stoletju. Zato je čas edini, ki razstira, mi smo za zdaj lahko le vizionarji. Vedno pa rečem kupcu, da bo, če kupi vizionarsko delo, tudi zapisan v zgodovino. Župan Ivan Hribar je po potresu v Ljubljani podprl umetnike, moral jih je, da je lahko obnovil mesto. In ko se zdaj učijo o Fabianiju, Plečniku in drugih, ne morejo mimo Hribarja. Zoran Janković je naročil kip Ivana Hribarja. Vedela sem torej, da je njegov namen, da spreminja Ljubljano. Seveda se vsi ne strinjajo z njegovimi potezami, ampak mislim, da je vsaka sprememba dobra. Ko so postavili Prešernov spomenik z golo muzo ... joj, podreti so ga hoteli. Ampak moralo je miniti skoraj sto let in danes je eden najlepših, najbolj poznanih spomenikov v Ljubljani."