(INTERVJU) Nina Medved: "Beremo vse več, a besedila vse slabše kvalitete, manj korenitega pomena za naša življenja"

Javni sklad za kulturne dejavnosti je izdal Drseči svet, pesniški prvenec Nine Medved (1989), nagrajenke Festivala mlade literature Urška 2019.

Ste pesnica, kulturna producentka, fotografinja. Kdaj se je vse to začelo?

"Še preden sem lahko sama osmislila prve povedi pri petih letih, mi je knjige prebirala mama. Naučila me je, kaj pomeni uživati v branju, knjigo kupiti, oblikovati domačo knjižnico in da si je možno knjige izposoditi. V Mariborsko knjižnico sem vpisana vse od jeseni, ko sem vstopila v prvi razred osnovne šole. Med policami v izpostavi Nova vas sem kot najstnica prvič v samoti začutila slast ob listanju in prebiranju poezije. Kasneje so mi jo pomagali razviti mentorji pisanja, med drugim pesnica Danica Križanič Müller na II. gimnaziji, ki sem ji za to zelo hvaležna. Ne morem se sprijazniti, da je institucija, kot je Mariborska knjižnica, ujeta v tako obskurne pogoje. Kakšnega pomena za vso državo je knjižnica, ki ni le varuh knjig, temveč odprt prostor za pogovore, izobraževanje, širjenje horizontov, srečanja. Bogata in živa knjižnica je obljuba za širino duha, razgledanost in polno, kakovostno bivanje ljudi, ki živijo v njeni bližini."

A literatura ni edina umetnost, ki vas je pritegnila, kajne?

"Moj notranji glas in pogled sta oblikovala tudi glasbena izobrazba in petje v pevskih zborih, ki sta sistematizirala moje doživljanje ritma in melodije. Užitek sem našla v gledališču, v oživljanju oseb in besedil pred živim občinstvom. Likovna umetnost se me je najprej oprijela s potrebo po linijskem risanju s svinčnikom in ogljem, kasneje se je bolje izrazila skozi fotografijo. Opazovanje skozi kukalo, umirjanje diha za čim bolj oster posnetek, iskanje prave kompozicije, bližine in gibanja motiva … me močno povežejo z občutenjem lastnega telesa in zabrišejo ves vrvež okoli mene, da obnemi.

Zato sem potrebovala dolgo časa, preden sem ugotovila, kaj je bistvo, h kateremu se ves čas vračam. Beseda v njeni nesnovni, miselni obliki, nato v zapisu, v zvočnosti, evokativnosti, kako izbor in raba besed oblikujeta določen glas in s tem eksistencialno izkušnjo ter občutenje. Po drugi strani pa podoba, ki je tudi nesnovna in se pri meni realizira s pomočjo fotografije in poezije. Zato pogosto povezujem besedo in fizični glas ter gib, podobo s pisnim. Takšna srečanja se mi zdijo vznemirljiva. Spet drugič se poglobim v izrazne specifike, ki jih lahko nudi le oblikovanje svetlobe v posnetek oziroma besedni izrazi, ki se učvrstijo v obliko pesmi."

​Bivam v več krajih

Po izobrazbi ste literarna komparativistka in francistka. Prevajate iz različnih jezikov, je pa francoski očitno prva izbira.

"Ljubezen do francoske kulture in jezika se mi je še posebno zapisala v srce v času, ko sem v Centru za ustvarjalno otroštvo v Tinqueuxu v Franciji opravljala prakso pri navdihujoči Mateji Bizjak Petit. Takrat sem se globoko povezala s tem prostorom in oblikovala prijateljstva, zaradi katerih se zdaj počutim, kot da v svojem duhu bivam v več krajih hkrati: v Mariboru, kjer biva in deluje moje fizično telo; v Ljubljani, ki je zame prostor študija in številnih sodelovanj; v Franciji, kamor se redno vračam.

Iz tega raz-bivanja izhaja tudi moja želja po prenašanju francoskih avtorjev k slovenskim bralcem. Da jim odprem okno v ustvarjanje, ki se me je dotaknilo. A je tudi preizkušnja v poustvarjanju glasu Drugega. Kako globoko lahko začutim izbran glas, da ga bom znala oblikovati v svojem jeziku? Zvenita, govorita dovolj podobno?"

Ste tudi državna prvakinja v slam poeziji, Maribor pa v začetku decembra gosti evropsko prvenstvo. Kaj se obeta v času omejitev, kako boste zadevo izpeljali?

"Organizacija evropskega prvenstva pomeni vrh petletnega dela pri oblikovanju platforme, ki smo jo soustvarili z MKC Maribor in nepogrešljivo Petro Kolmančič ter mnogimi soustvarjalci v Mariboru, na Ptuju, v Celju, Kamniku, Ljubljani, Kranju. Ta je mnogim omogočila vstop v pesniški prostor in priložnosti za eksperimentiranje s poezijo na odru.

Na evropskem prvenstvu se bo pomerilo 19 prvakov in prvakinj iz vse Evrope in bo v celoti potekalo po spletu. Prvaki so posneli svoje nastope in jih podnaslovili v angleščini, mi smo poskrbeli za prevode v slovenščino. Posebna draž dogodka bo možnost, da za pesnike in pesnice glasuje tudi občinstvo. Predizbor in finalni izbor bosta 4. in 5. decembra."

​Kje so veščine?

Zakaj pretirana digitalizacija vsega ni dobra?

"Visoka tehnologija in splet sta orodji - ne slabi ne dobri, omogočata pa človeku nove sposobnosti in razširjata njegov vpliv. Podobno kot škarje ali kolo: z njim se lahko pelješ na izlet, protestiraš ali povoziš človeka. Smo razmišljujoča bitja, ki lahko osmislimo svoje delovanje. Ali nadzorujemo preraščanja naših virtualnih teles v spletni prostor ali ta prostor obvladuje nas?

Težava se je pojavila v preteklem desetletju, ko so se visokotehnološki izdelki in spletni prostor preoblikovali na točno določen način, ki manipulira z našo pozornostjo in dojemanjem sveta. Kot družba še nismo razvili vseh veščin, ki nam lahko omogočijo zaščito pred takšnimi posegi informacijske tehnologije. Informacija - kdo jo ima in kako jo oblikuje v sporočilo - vlada Zemlji. Pretaplja se v ekonomsko in politično moč.

Po drugi strani je nekaj krasnega v moči spleta. Omogoča mi, da oživljam odnose s prijatelji in sorodniki, ki so se odločili za življenje na Nizozemskem, v Angliji, Avstriji, Nemčiji, Franciji. Da širim, kot tudi s pomočjo knjig, svoje védenje o svetu v globalnem kontekstu: moji problemi niso le problemi mojega lokalnega okolja, so problemi, ki se tičejo človeštva, planeta. Tako lahko širim svojo empatijo preko pojmov, kot so moje mesto, država, politična usmeritev. To je lahko boleče. Je pa tudi ključ do trajnostne in napredne globalne skupnosti na - za življenje še primernem - planetu."

Ste lanska uršljanka, zato ste letos tudi dočakali natis prvenke Drseči svet. Kako težko je danes, sploh za mladega avtorja, priti do urejene knjige?

"Kolikor je po eni strani vse preprosteje ustvariti knjigo kot izdelek - plačaš tisk, prijatelja prosiš za lekturo in si že skoraj tam -, se po drugi strani zapira profesionalni prostor za izdajanje avtorskega leposlovja v slovenščini. Program založb, ki so specializirane za izdajanje poezije in jo lahko podprejo s strokovnim delom in izkušnjami, je odvisen od subvencij Javne agencije za knjigo in lahko pri posamezni založbi predstavlja zgolj dve knjigi na leto. Nenavaden paradoks, saj pri nas letno izide okoli 300 pesniških zbirk, prostor za kvaliteto pa je majhen.

Ob tem bi rada poudarila, da je z vidika gole ekonomije izdajanje poezije precej nerazumna dejavnost. Zato se zavedajte, da z nakupom knjige živečega pesnika ali pesnice podprete avtorja, lektorja, oblikovalca, urednika, ker dobička izven tega najverjetneje ni. Z nakupom zbirke jim lahko sporočite, da naj še naprej ustvarjajo in vnašajo v ta drseči svet misli in občutja, ki jih pogrešate in spoštujete."

Zbirka je zelo intimna, odpirate večne teme, razmišljate o tem, kaj je pomembno, kako dojemamo svoje telo, življenjske vloge, odnose otrok - starš - partner. Kako se vaša generacija spoprijema z današnjim prostorom in časom?

"Želela sem razpreti teme in izkušnje, ki so najbolj korenito vplivale na to, kakšna sem v tej točki življenja. V pesmih boste našli le dve osebi (če odštejem mačjo sostanovalko), ki me v intimnem smislu globoko sooblikujeta. Potem pa takoj: ali delim te izkušnje s prijatelji iz iste generacije? Ali so bile neizogibne za vse nas na poti odraščanja? Denimo vprašanje razseljenosti, s katerim se sooča moja generacija; neizbežna izguba bližnjih; preobrazba vloge, ki jo zavzemamo v bližnjih odnosih; kako se družbene vloge lepijo na nas in hodijo z nami skozi življenje; do tega, kako bivati s svojo notranjostjo, še posebno kadar navznoter najdemo bridkost, strah, skrb; kako zavzeti svoje telo, povezati razne delčke sebe, kot so intelekt, čustva, čutenje, v soobstoj; pa tudi, kako bíti, ljubiti, se zaigrati, čuditi.

Tako je zbirka izjemno intimna in po drugi strani odzvanja velike družbene premike. Drsenje sveta je ena temeljnih izkušenj, ki so oblikovale moja dvajseta. Da jih zaključuje korona, deluje podobno kot v mojih pesmih, kot nekakšen povzetek že doživetega. Hitro vnovično predvajanje: ekonomska recesija z začetka desetletja, ki je najprej udarila naše okolje, bodisi s tegobo brezposelnosti bodisi s pesimističnim pogledom na prihodnost; nato transformacija delovnih in občedružbenih vrednot in naposled dolgo dolgo prekarno bivanje. Tako se cikel za mojo generacijo zaokroži: brez trajne zaposlitve ni kredita, brez kredita ni stanovanja, s tem pa ostajamo odvisni od sunkov na trgu, odločitev naših stanodajalcev, delodajalcev in države. Hude skrbi, s katerimi se vsi soočamo letos, ko premišljujemo, kaj bo prišlo prihodnji mesec, kako dolgo bo to še trajalo, kako si zagotoviti izgubljeno varnost, ohraniti delo, živeti ne zgolj napol v tem zamrznjenem času. To je kot citat preteklih dveh desetletij moje in prejšnje generacije. Zato z olajšanjem spremljam, kako se spreminja družbeni pogled na mlade. Ob začetku desetletja smo se morali za sleherno priložnost dokazati in počakati, da pridemo na vrsto. Zdaj velja, da je mladim treba pomagati in jim ustvarjati priložnosti, saj s(m)o prihodnost."

​Drsim lahkotno naprej

Vaš mentor Andrej Makuc je zapisal, da se zavedate, kako nujno je sprejemati jasne odločitve, se pomiriti in izbrati novo pot, in to na istem razkrižju.

"Včasih sem bila preveč osredotočena na večji smisel življenja, da bi opazila, kako me to kot mlado žensko brez varne podlage troši. Kako lahko izpolnim odgovornost do družbe in do sebe skozi delo - mi to omogoča pisanje? Moj prostovoljski in profesionalni angažma v taborniški organizaciji, kjer lahko dajem osebno podporo mladim, promoviram taborniške vrednote, skrbim za naravno okolje? Je to vključenost v civilno zaščito? Kariera v kulturi in odpiranje dostopa do umetniških vsebin za različne generacije in potrebe? Ob vsem tem sem poskušala najti tudi nekaj stabilnosti v drsenju sveta. Podobno sem opazila pri mnogih ženskah, ki so še pred tridesetim doživele izgorevanje zaradi prepleta notranjih in zunanjih dejavnikov. Tako popularna beseda za tako nepopularno in klavrno počutje.

Zato zdaj iščem vnovični stik z vrednotami tako, da se osredotočam na bogato notranje življenje ter s seboj ravnam nežneje, prijazneje. Se obkrožam z ljudmi, ki so najgloblje prepleteni v moje življenje; jasneje vidim, kaj lahko doprinesem s svojo poezijo, kaj z delom svojih dveh rok, kaj z intelektualnim in organizacijskim naporom. In drsim, kolikor se le da, lahkotno naprej."

Kako nastaja poezija in kaj vam pomeni?

Zahteva samoto. Kopičenje izkušenj in doživetij, ki izhajajo iz jezika, umetnosti drugih, življenja. Močan stik in pogled navznoter, prisluškovanje notranjosti, iz katere se izvijejo besede, nato verzi in nato polno telo pesmi. Na ta način se izluščijo čustva in misli, ideje, spomini, ki me razbremenijo s tem, ko mi pomagajo osmisliti moje doživljanje, mi pomagajo raziskovati svet, vstopati v izkušnje drugih. Poezija me bogati v svetu, ki me prazni s tem, ko dolbe vame z vso svojo nasičenostjo in zahtevami."

Beremo pa bistveno manj kot nekoč. Kaj zdaj sploh pri nas beremo o našem življenju?

"Pravzaprav beremo vse več, a besedila vse slabše kvalitete, manj korenitega pomena za naša življenja. Prebiramo SMS-e in maile, poročila, novice, na tone in tone besedil, ki so spisana vse hitreje, so vse bolj sploščena, ciljno usmerjena v izvajanje funkcije: pridobiti pozornost, predati nalogo, informacijo, obuditi določeno čustvo in zmanipulirati določeno dejanje.

Leposlovna besedila so po svoji funkciji bolj plastovita in odprta, omogočajo različne načine branja in učinke, ki se spreminjajo skladno s tem, kakšni vstopamo vanje in izstopamo iz njih. Lahko so zrcala našemu bivanju, učitelji, ki nas vodijo na poti, naši prijatelji. Branje iz užitka je neprecenljivo. Četudi je vse težje ohranjati globoko pozornost in kondicijo za takšno branje, saj knjiga ponavadi ne utripa, ne prikazuje obvestil, ne odebeli glavne poante, in je včasih lažje po napornem dnevu ali prebrani vznemirjajoči novici katatonično utoniti v spanec ob Netflixu ali televiziji … Vendar eno prinaša počitek in drugo polnost življenja. Gola eksistenca potrebuje (le) zdravje in počitek, prostoživeče in polno bivanje pa tudi kulturo in še mnogo več!"

In treba je pisati, ne glede na sistem, kajne?

"Odgovor zame je: vztrajati, pisati, ustvarjati, se povezovati z drugimi s pomočjo medijev, ki so mi na voljo. Naj bo to kulturni dogodek, spletno srečanje, knjiga … Če predstavlja most do drugih, ga bom z veseljem prehodila. Četudi uživam v notranje živem bivanju in pesniški, medvedji samotarskosti, je moje življenje dopolnjeno šele v sobivanju z drugimi."