(INTERVJU) Orlando Uršič: V tem trenutku ni nič ogroženo

"Pri Literi je izšlo preko tisoč knjig in marsikatera je bila povsem spregledana. Morda bi sam še najraje uvedel nagrado za spregledane avtorje," pravi dobitnik Glazerjeve listine, nagrade mesta Maribor za dosežke v umetnosti in kulturi.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
"Uredniki imamo sicer družbeni ugled, smo pa tudi skladiščniki, čistilke, hišni mojstri"
Igor Napast

"Mesto se mu je oddolžilo" rečemo po navadi ob podelitvi Glazerjeve. Kako gledate na to "oddolžitev"?
"Najprej bi se rad zahvalil petim predlagateljem za res človeško gesto, da ste se spomnili name, tudi komisiji, še zlati Borutu Gombaču, za katerega vem, da je bil v svojem namenu iskren. Največja zahvala pa pripada mojim trem sodelavkam, Jasni, Martini in Amadeji, ki za mizerno plačilo skrbijo za to, da založba funkcionira, kot se za eno od osrednjih slovenskih založb spodobi. Delo, za katero smo nekoč imeli osem zaposlenih, opravijo same in nobene oddolžitve ne pričakujejo za to. Tudi sam ne mislim, da se mi mora za moje delo mesto oddolžiti, o sebi v dvajsetih letih dela v založništvu nisem povedal več kot pet stavkov. Sem pa tudi v najostrejših polemikah veliko govoril o področju knjige in se zavzemal zanj. Če kaj, potem je to moje področje boja, medsebojno metanje polen pod noge za drobtinico več me ne zanima."
Po izobrazbi ste diplomirani ekonomist, ustanovitelj in glavni urednik založbe Litera, avtor romanov - Gosposka, mater, si ozka (1996) in Tadejev dež (2008) ter zbirke kratke proze Sadovnjak (2009). Je založništvo in vodenje založbe utišalo literaturo?
"Če bi te knjige napisal zdaj, ko sem na pragu petdesetih, bi bile veliko boljše. Ne bi rekel, da je uredniško delo utišalo željo po pisanju, a za pisatelje s tako tematiko, kot je moja, je dobro, da ne pišejo preveč."
Litera je nadaljevalka velike, ugledne Založbe Obzorja, ki je v časih Jožeta Košarja izdala marsikaj, česar si ljubljanske založbe niso upale. Sledil je Andrej Brvar, od katerega ste se največ naučili o založniškem, uredniškem poslu?
"Večkrat sem že povedal, da sem Brvarjeva šola, naredil me je kot urednika. Pogosto sem z njim polemiziral na nož, a ga kot urednika spoštujem. Tista literatura, pri kateri je hitro jasno, kaj je avtor hotel povedati, ni prava. Funkcija literature je postavljanje vprašanj, ne dajanje odgovorov, v literaturi se mora poleg intimne izpovedi izraziti tudi družbena realnost. Ni pomembno, o čem avtor piše, pomembno je, kako to napiše. Ni treba na silo izdajati avtorjev iz Maribora, četudi si boš s tem nakopal zamere. Vse to sem pobral od Brvarja, s katerim si, tega se zdaj začenjam zavedati, deliva podobno usodo. Večni boj za obstanek, večno dopovedovanje o pomenu literature in - ne nazadnje - tudi večni boj z lastnim mestom in someščani, ki mislijo, da je Litera dežurna služba za prav vsak rokopis. Sam sem za avtorje iz Maribora sicer zelo odprt, a marsikoga tudi zavrnem, čeprav si s tem nakopljem zamero. Spominjam se Brvarjeve osebne agonije ob razpadu nekdanje Založbe Obzorja, ki so jo 'trgovci z novci' dobesedno izčrpali in uničili. To je bil zanj velik udarec, pa vendarle, ko sem prišel k njemu kot mulc in mu ponudil sodelovanje, mi je verjel na besedo in se čez noč preselil na Litero. Mi smo bili takrat skupina študentov, ki je imela založbo in podporo študentske organizacije, ne pa čisto razjasnjenih pojmov, kaj in kako bi radi. Andrej je takoj vse spravil v prave tire in Litero čez noč iz društva ljubiteljev knjig povzdignil na nacionalni nivo. Danes je ena izmed osrednjih slovenskih založb. Do Obzorij, Košarja in Brvarja gojim veliko spoštovanje in vesel sem, da del tega duha še vedno živi v Literi. To je tudi moj poklicni in življenjski koncept."
Ob vseh velikih prebojih Litere je bil eden od vrhuncev gotovo pred dvema letoma, ko ste imeli kar tri finaliste za kresnika od petih, Kardoša, Lipuša in Sosiča. Kako vam uspeva? Tadej Golob je za Svinjske nogice prvič dobil kresnika 2010. prav kot Literin avtor.
"Za uredniško delo je poleg teoretičnega znanja treba imeti tudi vsaj minimalno duhovno fiziognomijo, imeti nos skratka, sicer ti šole eno figo pomagajo. Meni žal ni bilo namenjeno, da bi študiral književnost. Kolikor zmorem, se izobražujem sam, ker imam do teoretske plati veliko spoštovanje. Marsikdo mi reče, da imam nos za dobre knjige, sam pa mislim, da imam poleg tega tudi veliko sreče, da trčim ob dobre avtorje. Jih pa seveda tudi sam iščem. In pri svojem delu nikoli ne izhajam iz svojega ega, pač pa iz teksta, ki ga imam pred sabo. Posebno zadovoljstvo je, kadar grem skupaj z avtorji skozi uredniški proces, ustvari se enkraten in edinstven kreativni prostor. Za tistih pet v deseterici kresnika sem bil zelo vesel, kot sem tudi zdaj zaradi dveh. Vesel sem za našega Zdenka Kodriča, ki je napisal izjemno kompleksen roman, tako raznoter in jezikovno edinstven, da ga spočetka marsikdo ni razumel. Seveda mi je žal za vsaj še tri naše lanske romane, ki bi se morali uvrstiti v finale. Pri Literi je izšlo preko tisoč knjig in marsikatera je bila povsem spregledana. Morda bi sam še najraje uvedel nagrado za spregledane avtorje."
Vaš založniški koncept je stran od mainstreama, k novim pisavam, novim avtorjem, pa tudi poudarek na našem prostoru in času. Mariborski avtorji imajo svojo založbo? Najbrž taka usmeritev danes, v neljubljanski poziciji, brez botrov in podpornikov, ni lahka?
"Mariborski avtorji, če ne pišejo zaradi pisanja samega, pač pa imajo neki notranji glas, imajo svojo založbo. Imamo jih kar nekaj, ki zunaj Maribora uživajo večji ogled kakor doma, od Bojana Sedmaka, Petra Andreja, Kristine Kočan, Toma Podstenška in še koga. Upam, da se bo tudi njim mesto nekoč oddolžilo, kot pravite. In Zdenku Kodriču za življenjsko delo, nujno.
Če pa obstajajo botri, je to direktor študentske organizacije, Drago Žura. Spremlja me vse od ustanovitve Litere, ima veliko razumevanja za knjige in vlogo literature v družbi. Ko je vse odpovedalo, se je vselej znal zavzeti za naše knjige; ne pozabimo, da je nadaljevanje programa Založbe Obzorja omogočila prav študentska organizacija. Naslednji moj stric iz ozadja je gotovo Tone Partljič, ki mi je vselej izkazoval spoštovanje za moje delo tudi kot avtor. V zadnjih dveh letih sva se tesno, lahko rečem, da osebno, povezala z Mitjo Čandrom, s katerim sem bil velike bitke v času EPK, za kar mu še danes marsikdo marsikaj očita. A ko s človekom sedeš in se pogovoriš, vidiš, da pri vodenju tega projekta ni bil sam, da za marsikaj ni imel pristojnosti in da je moral tudi sam obračunati s tem."

Orlando Uršič: "Na kaj je Maribor danes, ko so popustili vsi stebri mesta, v resnici lahko ponosen? Na kulturo."
Osebni arhiv
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.