(INTERVJU) Petr Borkovec: Najboljši prevajalci so tihi, latentni pesniki

Častna gosta 25. festivala Dnevi poezije in vina, ki se bodo končali jutri, 29. avgusta, sta češki pesnik Petr Borkovec in portugalska pesnica Ana Luísa Amaral. V dvojezičnih izdajah sta izšla prevoda zbirk njunih izbranih pesmi.

S češkim pesnikom in prevajalcem Petrom Borkovcem, ki mu je izšla zbirka izbranih pesmi Iz notranjosti v prevodu in uredništvu Nives Vidrih, sva se pogovarjala v Muzikafeju na dan, ko je nastopil na vrtu ptujske novinarske kolegice Nevenke Dobljekar. Bilo je eno tistih bližnjih srečanj s pesnikom pod brajdami v senci gradu. Pogovor je potekal preko prevajalke v Pragi, slovenske študentke češke književnosti Anje Simic.

Vaš kolega Durs Grünbein mi je govoril o paradoksu danes, da več ljudi v Nemčiji piše poezijo, kot jo bere. Kako je s tem na Češkem?

"Pri nas se poezija bolj množično piše, kot bere, vsaj že od leta 1990, ko sem se sam vključil na literarno sceno. Ne zdi se mi ta paradoks tako zanimiv. To bralstvo, ki bere poezijo, je zelo močno, strastno, zanimivo in vedno mlajše. Bralci poezije se pomlajajo z vsako generacijo.

Zdi se mi, da so današnji bralci poezije bolj izobraženi, kot smo bili mi, bolj so zainteresirani. Tudi sami si prevajajo poezijo, ki jih zanima, ker je nova generacija bolje lingvistično izobražena in usposobljena. Berejo tuje tekste, pišejo kritiške tekste, ki so resnično kritični, ne le prijateljski. Pesniki iz mlajše generacije so zanimivejši in mlajše bolj kritično bralstvo je zaslužno, da prihaja do kvalitetnega filtriranja pesnikov in pesnic. Nove generacije bolj kritično presojajo poezijo, ki se piše in ki se bere danes."

Vi ste nekako arhaični po pristopu. Nekje ste izjavili, da se poezija piše na papir in bere na glas javno. Ste soustanovitelj znane praške literarne kavarne Fra, ki jo vodite. Propagirate skratka poezijo v živo. Kako vam v časih digitalizacije uspeva to žlahtno arhaičnost ohranjati pri življenju?

"Ne mislim striktno, da bi se poezija morala zares pisati na papir s pisalom, saj tudi sam uporabljam računalnik. Zdi se mi, da se s tem morda ne bi smeli toliko ukvarjati, kot se. Sam pri poeziji zelo cenim, kako svobodna je, koliko svobode si izbori pesnik, ne glede na to, kako, kje jo piše.

Nisem nasprotnik tehnologije, a še vedno verjamem, da je to, da nekdo stopi pred ljudi in jim ponudi nekaj intimnega, kar je sam napisal, kar sam čuti, nekaj, v čemer je polno tišine in kar je svojevrstno razgaljanje pred ljudmi - da je to je zelo pomembno. Ljudje javna branja obiskujejo prav zaradi tiste krhke, ranljive, intimne situacije, ki se ustvarja, ko avtor stoji pred publiko. Zlasti mladi ljudje vidijo in znajo ceniti to intimno, pesniško početje in tako iskreno predstavitev.

Živa branja so povezana z uživanjem v jeziku, ljudje slišijo jezik, ki ga v vsakdanjem življenju uporabljajo za vsakdanje, banalne stvari, in slišijo poezijo v tem istem jeziku. Na Češkem so živi prostori, literarne kavarne, nadomestili literarne revije, ki niso ravno mrtve, so pa bolj akademske. Ljudje, ki so rojeni v devetdesetih, imajo raje kavarniška, živa branja. V moji mladosti tega ni bilo, morda tudi zaradi političnih razlogov."

Če greva k vaši poetiki, kritika poudarja vaše mojstrsko obvladovanje tradicionalnih tehnik pisanja, druženja visokega in nizkega. Predvsem pa je motivno središče narava, flora in favna. V zadnji zbirki Herbarij za nekaj hujšega lahko govorimo o zelo specifični vrnitvi k naravi, o naravni liriki. Neki kritik je zapisal: "Borkovec se razgleduje, kaj je ostalo po srečanju visokega z nizkim, pri čemer opazi eno samo veliko odlagališče, na katerem je mogoče najti vse, kar je nekoč imelo vrednost in pomen." Kako lep opis. Političnega angažmaja pa v vaši poeziji ni. Ga zavestno ni?

"Ne vem, kako bi odgovoril na to, zame bi morale aktualne, politične teme iti z roko v roki s pisanjem o tem, kar imaš rad, kar ceniš. Politični angažma mi res nikoli ni bil glavni razlog za pisanje poezije. Ne bi rad tega o sebi kot pesniku govoril, a vseeno se mi zdi, da sem 'okoljevarstveni pesnik'. Moje pesmi o živalih denimo izvirajo iz tega, kar si ljudje o teh živalih mislijo. V tej moji poeziji je nekaj žurnalizma. Glavni razlog za pisanje te poezije zame osebno ni nekaj, o čemer bi sam rad imel stališče. Ne morem se samodefinirati. Moja poezija vsekakor ni klasična lirika v povezavi z naravo.

Pisanje o jeziku je že neke vrste angažma. Pesem je kompleksna, ne moreš je napisati, prebrati in oditi. Nenehno se moraš vračati k njej, jo na novo prebrati. Tudi v tem je neke vrste angažma. V razmišljanju o tem, vračanju, dojemanju."

Veliko je (avto)referenc v vaši poeziji. Zdi se, da je ameriška pesnica Elizabeth Bishop silno pomembna figura vaše poezije. Ena od pesmi ima celo naslov Nadaljujem za Bishopovo.

"Elizabeth Bishop sem odkril dokaj pozno, se pa me je zelo dotaknila. Zame je bila veliko odkritje, nekaj novega. Hkrati pa je bila potrditev tega, kar sem sam s svojo poezijo želel vzpostaviti. Na prvi pogled sestavljam pesem iz vtisov. Na začetku so mi očitali izumetničenost, da preveč opisujem, prepodrobno za poezijo. Kratkomalo sem iskal in našel pesnico, ki me je potrdila v teh mojih pesniških postopkih.

Verjamem, da je odnos do sveta, kakršnega poetično slika Bishopova, zelo nežen in nikakor ni na prvo žogo. Natančni opisi zunanjega sveta in nenehno vračanje k sebi ustvarjajo divje metafore, ki so zelo izvirne, zelo intimne. V nikogaršnji poetiki doslej nisem našel tako močne koncentracije vsega tega kot pri njej, skozi njene komparacije in metafore."

Lahko govorimo o slovanskosti v poeziji? Veva, kako so nekoč slovenski pesniki bili blizu češkim. France Prešeren si je dopisoval s Čelakovskim in drugimi češkimi intelektualci. Bili so močni stiki, danes o tem panslavizmu ni več ne duha ne sluha. Obstaja v naši in vaši poeziji kaka skupna, slovanska nota? Ne mislim na panslavizem kot politični projekt, ampak na nek mentalni sklop, ki bi nam bil blizek in drugačen od nemškega, ameriškega.

"Na to vprašanje težko odgovorim, ker ne poznam veliko slovenske poezije, ne stare ne sodobne. Bral sem Aleša Debeljaka in Aleša Štegra in zdelo se mi je, da pišeta bolj pod vplivom ameriške poezije. Pri njiju sem našel bolj nekaj tujega, drugačnega od svojega ali slovanskega, kot pravite. Bral pa sem malo Srečka Kosovela, v prevodu Františka Benharta, pa tudi sam sem malce poskusil prevajati. Hotel sem celo njegovo zbirko prevesti, a moje znanje ni bilo zadostno. Pri Kosovelu sem našel nekaj, kar mi je bilo všeč že pri ruski poeziji, da se tradicionalni motivi posodobijo. Neke vrste 'vaški pesniki' se začno ekspresionistično izražati.

​Vse se da prevesti

Sami ste prevajalec poezije, zlasti ruske, Nabokova, Hodaseviča, Brodskega. Se vam zdi kot nekaterim, da je poezija neprevedljiva? Imate vi s tem probleme, z izgubami v prevodu? Mnogi pesniki sijajno prevajate pesnike, tudi vi. Tudi festival na Ptuju dokazuje, kako pomembni so prevodi poezije.

"To je zelo obsežno vprašanje. Nikakor ne mislim, da bi bila poezija neprevedljiva. Vse se da prevesti in tudi vse bi se moralo prevajati. Seveda pa ni dovolj, če pesem zgolj prebereš in takoj prevedeš v ciljni jezik. Dober prevajalec poezije se avtorju, ki ga prevaja, približa tako, da prebere celoten njegov opus, si naredi izbor pesmi za prevod. Če prevajaš starejšo poezijo, je treba preučiti tisti čas, v katerem je nastala. Ti konteksti so neobhodni, le tako se lahko prevajalec približa izrazoslovju pesnika, ki ga želi prevesti.

Študij prevajalstva je odličen študij za pesnike in nasploh je prevajanje poezije za pesnike zelo dobra vaja. Dobro je, da prevajalec ponudi svoj prevod ne kot končen, najboljši, edini prevod, ampak da je zgolj predlog prevoda. Naj ponuja posamezne pesmi ali celotne zbirke, a zavedati se je treba, da noben prevod ni definitivna končna rešitev. Približevanje prevoda izvirniku je dolgo, kompleksno delo, ni mogoče cele pesmi totalno prevesti iz enega jezika v drugega. Treba je iskati celo vrsto rešitev, ki jih kot prevajalec ponudiš avtorju.

Konec je časov, ko se je poezija prevajala tako, da se je v ciljnem jeziku ustvarila popolna pesem, tako rekoč, da se je iskalo prevajanje ena na ena. Dandanes se prevaja smisel in najboljši prevajalci so skrivni, latentni pesniki, ki so mogoče izdali eno pesniško zbirko ali so si želeli pisati poezijo, pa se s tem kasneje niso ukvarjali. Ves svoj navdih in pesniški talent so potem vložili v prevajanje drugih pesnikov. Poznam ženske, ki so desetletja prevajale poezijo in vedo ogromno o glasbenosti lirike, a si niso upale izdajati lastne poezije. Najboljši prevajalci so tihi, manj znani pesniki."

Hölderlin se je spraševal, kako je biti pesnik v težkih časih. Danes so zaradi covida in pandemije res težki časi. Kako je biti pesnik v teh težkih časih?

"Nikoli si nisem mislil, da bi pesniki morali trpeti, se imeti slabo, da bi lahko dobro pisali. To je res neumno naziranje. Slabi časi ne vplivajo na dobro poezijo. Jedro poezije je lahko karkoli. Pisanje poezije mi gre najbolje od rok, kadar začutim lahkoto v sebi. Včasih res pišemo v slabih časih, a ta pandemija se ni dotaknila mojega pisanja. Zaradi nje ne pišem ne težje ne lažje."