(INTERVJU) Sandi Červek: Kako priti do svoje slike

Sešla sva se v njegovem soboškem ateljeju. Redka priložnost živega intervjuja je bila in neposreden vpogled v delavnico, v skice in slike, ki nastajajo zdaj, še z vonjem po sveži barvi.

Je najvišja nacionalna nagrada prišla pozno? Bili ste že večkrat predlagani, kolikor vem.

"Nikad nije kasno."

Letos sta kar dva Prekmurca med nagrajenci. Neverjetno dosti vas je na tem prostoru skozi čas. Koliko je samo sijajnih slikarjev, ki pa se ne napajate več v utrujeno klišejskem ravninskem sentimentu, melanholiji dobrih ljudi.

"Za Ferija sem zelo vesel, multikulti je, pisatelj ena a, zelo dober pesnik, filme delajo po njegovih delih ... Ogromno ljudi sprašuje, kaj je v tem malem Prekmurju. Ampak tako je že ves čas skozi zgodovino - vsi ti narodni buditelji od Štefana in Mikloša Küzmiča naprej. Dosti ljudi pozablja na tiste pred nami. Tisoč let smo bili pod Madžari, in kar je najbolj čudežno, imeli smo svoj knjižni jezik. To je unikum ne le v Sloveniji, v Evropi.

Kako smo se generacije vračale domov - Feri Lainšček se je prvi med nami vrnil, potem Milan Vincetič, Franc Meden, z Mirkom Rajnarjem sva hkrati prišla nazaj. Nekako samoumevno je bilo, da smo se vrnili. Še bolj pomembno od našega druženja je bilo zavedanje, da so tukaj še fajn ljudje, da nisi sam. Oplajali smo se med sabo, bila je štimunga, ki nas je držala gor. To je bilo dovolj.

Ko so me pogosto spraševali, kaj nas združuje slikarje tega prostora, nisem našel pravega odgovora. Zdaj mi postaja jasno, sploh potem ko je Robert Inhof napisal knjigo Osamljenosti - Izrazi tesnobe v prekmurski umetnosti, sem se zavedel: če nas kaj združuje, je to problem horizonta. Dobrih ljudi pa ne najdem veliko naokrog."

Po osnovni šoli ste šli na srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljano, potem pa na akademijo in takoj po diplomi ste se vrnili domov. Ljubljana je zasičena, umetniški prostor je razprodan, ste mi rekli v nekem davnem intervjuju.

"Ljubljanski klani me nikoli niso zanimali, bil pa sem po akademiji tedensko v Ljubljani. Obdobje do tridesetega leta je silno pomembno za formiranje. Na specialki si uspavan, imaš svoj atelje, profesorja v ozadju, to zna biti past. Moji generaciji na akademiji je ustrezalo, da smo se hitro osamosvojili. Pozablja se, da je bila Sobota v sedemdesetih eno najbogatejših mest v Sloveniji. Bila je ABC Pomurka, največja živilska firma, Mura, lastno Pomursko banko smo imeli, Triglav, Panonijo, Pomursko založbo, dobro galerijo z ustaljenim programom, bienalom male plastike, trienalom Panonija - Avstrija, Madžarska, Slovenija, kasneje se je še Hrvaška priključila.

Seveda je lažje dobiti atelje v manjšem mestu, življenje je cenejše, nemoteče je mnogo bolj kot v prestolnici."

Začeli ste kot grafični oblikovalec v nekdanjem Pomurskem tisku?

"Franc Mesarič me je vpeljal v svet oblikovanja knjige. Bil je super oblikovalec. Pomembno obdobje je bilo tisto zame. Po akademiji je treba nekje delati, si dobiti neodvisnost. Samo tako sem si lahko privoščil 'delati svojo sliko'. Po šestih letih sem šel na svobodo."

Vse življenje ste štafelajni slikar. Kolikokrat so napovedovali smrt takemu slikarstvu. Leta 1997 sva delala prvi intervju ob vaših črnih slikah, razstavljenih v tedanji zasebni Galeriji Žula na Lentu. Črna slika je za vas živ zemljevid svetlobe, ki spreminja podobo hkrati s pogledom nanjo. Kot bi rekel prvi mož Galerije Murska Sobota Robert Inhof o vašem slikarstvu: "Če beseda ne more ali ne sme izreči neizrekljivega, pa slika to neizrekljivo nujno kaže kot nekaj, kar je več od nje. In ravno tako nas gledajo Červekove črne slike. So slikarski razmislek o nestabilnosti in varljivosti naše percepcije." Sijajno povedano.

"Res je. Spomnim se, da sem vam takrat rekel, da se zame vse kotali, od začetne figuralike do vedno občutnejše monokromije, kot 'rolling stones'. Po četrt stoletja še vedno tako mislim.

Glede smrti slikarstva pa: vse to, kar se je dogajalo v 20. stoletju, je krasen dokaz, da slika ni in ne bo nikoli mrtva. Zame je najboljši primer Malevičev Črni kvadrat. Koliko umetnostnih zgodovinarjev je napovedalo ob njem smrt slikarstva, celo umetnosti. Vsaka teza ima v trenutku svojo antitezo. Vedno posamezniki spreminjajo svet. Ob vseh konceptualistih in Picassu, Maleviču ... se najde Giorgio Morandi v Bologni z malimi lepimi tihožitji, ki jih je slikal celo življenje, in vsi ponorimo ob njem. Enkrat ali dvakrat v življenju je šel iz Bologne proti Rimu, njegove slike pa so po celem svetu. Ena njegova miniatura tihožitja lahko parira ne vem kako velikemu triptihu Francisa Bacona ali ne vem komu vse. Ali je to magični realizem, ni pomembno. Nobeni stili ga niso zanimali, nobena druga umetnost. Ko prideš v njegovo bolonjsko galerijo, ti čeljust pade dol.

Črna barva je najbolj hvaležna, ker lovi svetlobo, ko jo kanaliziraš po celi sliki. Preko krivulj skušam najti skrivnostno globino in iz nje grem spet na površino. Drama se odvija med temo in svetlobo. Morda so bile na začetku, pred tremi desetletji, te slike manj razumljene. Zahtevajo res dobro osvetlitev, ki jo je težko najti v slovenskih galerijah. Če ni dobre svetlobe, slika ne obstaja. Pa prostor - white cube, belo kocko, potrebujejo, brez dnevne svetlobe. Simbioza teh slik s prostorom in svetlobo je nujna."

Kdaj ste naslikali prvo črno sliko? Ta čas, ko vse podlega populizmu, so vaše črne slike s svojo kompleksnostjo in neomajnostjo še posebno dragocene. Ampak ob črnih slikah vseskozi obstaja še en drug, barvitejši opus. Bipolarnost je v vašem slikarstvu nenehna, čeprav so vas vedno označevali kot "umetnika črnine"?

"Leta 1989 sem naslikal prvo. Moji začetki niso bili enostavni. Ko me je Meta Gabršek Prosenc izbrala za Delo meseca v Cankarjevem domu, so me najprej raztrgali. Na začetku svoje poti sem imel ogromno nasprotnikov na likovni sceni. Imel sem sicer nekaj uglednih umetnostnih zgodovinarjev in kustosov za sabo: ob Prosenčevi še Jureta Mikuža, Leva Menašeja, Tomaža Brejca in rojaka Janeza Balažica. Če njih ne bi bilo, bi mi bilo veliko težje. Zanimivo, da je bilo največ negodovanja pri mojih slikarskih kolegih. Pomilovali so me. Ne vem, zakaj. Govorili so mi, da zame ni poti naprej. Vmes sem vseskozi delal barvite slike, tudi figuraliko. Bipolarnost je značilna za ves moj življenjski opus. Vedno sem delal nekaj vzporednega k črnim slikam. Če tega ne bi bilo, verjetno ne bi zdržal tako dolgo. Iti po eni poti, to me ni nikoli zanimalo. Črne slike so me res spremljale ves čas, spotoma pa sem delal vse drugo."

Na neki točki svojega ustvarjanja, že proti koncu osemdesetih let, ste nehali podnaslavljati slike. Nenadoma so samo še Slike, ki jih ločujemo po merilu in datumih nastanka. Zakaj?

"Že od začetka sem imel željo, da bi po akademiji naredil 'svojo sliko'. Mučil sem se. Po akademiji sem bil figuralik. Občuten je bil vpliv profesorja Janeza Bernika, ki mi je odprl risbo na akademiji, pa seveda Gustava Gnamuša, ki pa je bil zelo drugačen. Nakazal mi je problem slikarstva samega. Kako se spopasti z vseprisotnostjo in vsemogočnostjo nevarne in neprekinjene ravne črte horizonta. Kako priti do svoje slike? Risal sem, delal grafike, slike, če si enkrat figuralik, to sovpada z vsem tem. Ko sem začel iskati svojo sliko, sem vso energijo vložil vanjo, vse drugo sem zanemaril, tudi risbo. Ko figuro naseliš po celotnem slikovnem polju, začne razpadati v nove oblike, to je obdobje kontrolirane geste, seveda. Kako se rešiti črte horizonta na sliki? Gnamuš mi je pokazal, kako zvrniti slikovno ploskev navzgor. S tem se izogneš perspektivi. Seveda je praznino težje napolniti z nečim. Pri meni je bil tipični šolski primer, kako zvrneš sliko iz predmetnega sveta in poseliš slikovno polje po celi površini. Kasneje se je ta problem zvrnjene ploskve nadomestil z matematičnim prostorom. Če bi takrat, v zgodnjih letih, to vedel in razumel, bi bilo drugače. Zdaj razumem opisno geometrijo in znam reševati krivulje znotraj koordinatnega sistema. Po toliko letih mi je jasno, a če gledam nazaj, je bilo vse pravilno na poti do 'moje' slike. Po tridesetih letih nisi več obetajoči slikar, vse se mora zgoditi prej."

Gustav Gnamuš vas je verjetno tudi dodobra podučil o marsičem, tudi o monokromiji?

"Cele vrste njegovih bistroumnih stvari se spomnim z akademije. Ko smo se nekoč pogovarjali o tem, kaj je slikarstvo, in smo risali predmete, nam je rekel, da ni bistvo v slikanju objektov, ampak medprostora, denimo med kozarcem in steklenico. To mi je dalo misliti, za večno sem si zapomnil. To je tudi v njegovih slikah - ne predmeti, ampak razmerja med njimi, sfera, negativni prostor, ki je zelo pomemben."

Je pa problem recepcije takega slikarstva, ljudje smo čedalje bolj likovno, vizualno nepismeni. Tudi sami ste bili pedagog, na mariborski pedagoški fakulteti.

"Tega nas ne učijo več. V prvi triadi osnovne šole učijo splošni učitelji, potrebovali pa bi likovnega pedagoga. A ne gre samo za risanje, morali bi imeti tudi teorijo že prav od začetka. Saj je enako kot učenje branja, kjer otroka tudi najprej naučiš abecedo. Tudi pri likovni vzgoji bi morali najprej naučiti likovno abecedo. A je ne osvojijo in je zamujeno za vedno. Zakaj se v srednji šoli tako bojijo poimenovanja likovna, glasbena vzgoja? Spomnim se svojega četrtega razreda osnovne šole, ko smo imeli fenomenalnega učitelja za glasbo. Vsakič nam je prinesel v razred drug instrument, nanj nekaj zaigral, spoznavali smo se z njim. Potem smo kontrolke pisali tako, da smo pri Mozartovi skladbi morali prepoznati instrumente. To je najboljši način. Problem danes je likovna nepismenost, ki je vedno hujša. Sam sem zelo rad učil."

Kaj pa pomanjkanje zasebnih galerij in galeristov pri nas? Vi ga imate, svojega, tudi mecena?

"Na prste lahko preštejemo privatne galeriste. Manjka jih. Nekoč jih je bilo več. Spomnim se Petra Žule, ki mi je omogočil lepo sodelovanje preko njegove galerije z Zdenko Žido. Sijajno sva se ujela v ustvarjanju, ona s svetlimi slikami, jaz s temnimi. V tistem obdobju je bila res krasna simbioza.

Sam imam svojega galerista v Ljubljani, Francija Novaka. Ima svojo Galerijo Novak. Dolga leta se poznava, zadnja tri leta pa skrbi zame. To je zdaj najsrečnejše obdobje v mojem življenju, ker delam, kolikor hočem, skrbi za mojo 'osnovno higieno', financira moje delo. Če ne bi imel njega, bi pri šestdesetih lahko naredil par slik na leto. Zdaj pa končno lahko delam, kolikor zmorem."

Na vaši razstavi v Galeriji mesta Ptuj 1+1=11, za katero ste tudi prejeli nagrado Prešernovega sklada, ste prvič vzpostavili dialog med svojimi ustvarjalnimi fazami v prerezu zadnjih treh desetletij. Ptuj ima zadnja leta neverjetno pomembno vlogo v slovenski galeristiki, kljub gmotnim, sprva tudi statusnim težavam.

"Ptuj je res čudno dober prostor, galerija je krasna, ljudje se trudijo. Prav veselil sem se ptujske razstave, ko sem videl tisto galerijo. To je že moja četrta razstava na Ptuju. Ljubljana me ne zanima več tako, tam sem razstavljal že povsod - od Equrne do Mestne galerije. Naslov ptujske razstave najbolje razkriva bipolarnost mojega opusa. Na naslov lahko pogledamo znakovno ali matematično. Kustosinja Irma Brodnjak je moj cikel Modre slike poimenovala v Galeriji Novak Nazaj v prihodnost. Vračam se spet trideset let nazaj in zame je to velik korak, podoben tistemu Neila Armstronga na Luni, a pri meni je velik korak zame, nikakršen za človeštvo. Črne slike so orto varianta, so blok, v katerega te potegne. Pri modri sliki je drugače, črna ni barva, modra je, in pojavljajo se nove pasti, ko imam svetlobo in še barvo zraven. Takoj lahko spodrsne, in če se ne znaš brzdati, te hitro odnese. Nastal je nek drug problem, opazil sem, da mi modrina gre čez okvir slike. Pri črni sliki je oster rob, plavina pa kar naseli celoten prostor."

Kako pa je pri vas s prenosom od risbe do končne slike, kako pomembna je risba kot temelj?

"Pri črnih slikah je risba zelo natančna, nobenega zdrsa si ne smem privoščiti. Zelo natančna mora biti, nobenih odstopanj ni več kasneje. Pred končno risbo zberem ogromno skic in izberem najboljšo, ki jo prenesem na platno. Čopiča ne uporabljam. Najbolj kreativni del mojega slikarstva je risba in skiciranje, slikanje je mukotrpen proces. Mnogim bi se zdelo zelo dolgočasno delati vsako zarezico posebej z lopatico. Meni pa je ta proces meditativen. Paše mi ta način dela."

Nekoč so krajine veljale za vašo B-produkcijo. Razmišljali ste o izročilu impresionistov in reinterpretirali Jamovo sončno svetlobo. Torej vaše krajine so bile naslikane na nov, neimpresionističen način?

"Zanimivo, kako sem skozi čas zmeraj čutil potrebo po tem, da naslikam dve, tri krajine ali tihožitja, preden se lotim črnih slik. To je bila totalna, orto figuralika, slikal pa sem jo z lopatico. Neko potrditev sem našel v tistih slikah. Za slikarja je dobro, da drži stik z metjejskim znanjem, ki si ga je pridobil. In dobro ga je vedno znova malce oplajati s časom. Ko gledam svoje prve krajine, so zelo drugačne. Saj ne gre za A- in B-produkcijo, brez tistih krajin in tihožitij ne bi mogel slikati črnih slik. Jamo obožujem, še bolj pa Gojmirja Antona Kosa, ki je arhitekt znotraj slikarstva. To so moji učitelji, ki jih imam vedno v glavi. Pri Kosu je zanimiva tektonika, pri Jami pa svetloba. V krajini sem vedno iskal svetlobo, podobno, kot jo iščem tudi v svojih črnih slikah. Ogromno sem se vozil po Goričkem v določeni uri, ko je sonce počasi zahajalo in si dobil tiste dolge sence. Temu sem vedno rekel rdeče-zelena barva, to je tista svetloba, ki butne na krošnje. Vedno me je zanimal kosovski način, njegova trdna, tektonska gradnja, in jamovski, kar zadeva svetlobo. Potem je tu še Morandi ..."

Za vaše risbe je značilen zelo poseben humor, Lev Menaše ga imenuje "napadalen, hudoben".

"Cel cikel sem naslovil Onkraj spomina in nima ne začetka ne konca. To je hecen cikel, ki še kar traja. Na začetku je bil kot igra, ki pa je sčasoma postala zelo resna. Vsaka igra mora imeti svoja pravila, pa naj gre za glasbo, kiparstvo ali slikarstvo. Če pravil ni, je mahanje v prazno."

Tega "sproščenega" opusa dolgo sploh niste razstavljali. Ko so se te slike prvič pojavile v razstavišču, so delovale prav subverzivno.

"Tega svojega opusa nisem nikoli dojemal kot manjvrednega, a čas se mi sprva ni zdel zrel. Prvič sem ga pokazal, se mi zdi, v Galeriji Hest. Ljudje so se prvič pri mojih slikah režali. Pri teh risbah je značilno, da sem risal eno čez drugo. Ko mi je butnil na plano naslov, sem nehal - na primer Portret ščurka ali Spodnje hlače. Totalno banalni predmeti so se mi izrisali. Naslovi so mi čez noč postali spet bližnji. To je bila spet ena moja igra. Pri njej se sicer nisem čisto sprostil, ker vsaka igra zna biti krvava. Mi je pa vse skupaj godilo."

S kiparjem Mirkom Bratušo sta skupaj naredila skulpturo na soboški postaji Izgubljeni kovček. Kaj pa vaše kiparstvo?

"Mirko je genialen kipar, ob tem pa obvlada vse materiale, sam vliva. Obvlada bron, les, vse. Odštekan je. Škoda je, da v Soboti postavljajo javne plastike na taka nora mesta, kot je tisti Miklavž Marjana Dreva na krožišču. Fenomenalen bi bil, če bi stal pred cerkvijo. Skulpture se je treba dotakniti, na krožišču se je ne moreš."

Kako pa ocenjujete današnji odnos oblasti do umetnosti, zlasti do sodobne? Prešernove nagrajence, mnoge med njimi, zasramujejo. Pred tremi desetletji si tega nismo mogli predstavljati.

"Vedno moraš do družbe vzpostaviti kontrapost, tak ali drugačen. Vedno sem bil občutljiv za zunanje dražljaje, bil besen, ko pa pridem v atelje, skušam to odmisliti, da sploh lahko delam. Menim, da pretirana angažiranost v umetnosti lahko škodi. Eni umetniki imajo zdrs v dekorativnost, drugi v pripovednost brez likovne avtonomije. Likovno delo mora biti likovno delo. Mešanje umetnosti z znanostjo je tudi problematično, z vsem tem mešanjem si na vseh področjih amater. Delaj to, kar si."

Kaj pa koronačas, kako bo vplival na umetnost? Ste dosti naredili v zadnjih mesecih?

"Poleti sem ogromno naredil, ko se je malo sprostilo. Zdaj pa je depresija, prazno mesto, nobene kave s prijatelji. Mene to ubija. Smrt za družbo je iskanje pozitivnega v tej krizi, kako bomo zdaj ustvarjali. V kratkem ne načrtujem ničesar. Dogovarjam pa se v Mariboru, v novi galeriji Epeka."

Severovzhod Slovenije je v umetniškem smislu silno potentno okolje, na tem koncu so tudi močne institucije, galerije. Seveda je za vas pomembno, da ste razstavljali tudi v vseh ljubljanskih eminentnih galerijah in da dobivate nagrade v prestolnici.

"Seveda je, a kompleksi so brez zveze. Vsi mi, ki živimo v Soboti ali Mariboru, lahko normalno delamo in se razvijamo. Me pa malo žalosti, da hočejo vsi mladi danes biti v Ljubljani. Ne bo vzdržala takšne količine mladih ustvarjalcev. Imamo preveč akademij, preveč fakultet za tako majhno državo. Prav bi bilo imeti toliko umetniških akademij, kot jih ima Avstrija. Dve umetniški šoli bi bili čisto dovolj. V nekdanji Jugoslaviji je bilo šest akademij, mi pa jih imamo zdaj v Sloveniji tudi šest. Kaj bomo s to mladino in vsa bi bila rada v Ljubljani? Vsi bodo siromaki. Ne v vsako vas fakulteto, naj vsaka vas omogoči vsaj dvema, da bosta lahko tam tudi živela po študiju. Ko sem na eni koloniji v Lendavi srečal madžarske umetnike, so mi povedali, da so mnoga madžarska mesta ponujala umetnikom, ki so doštudirali v Budimpešti, svoje ateljeje, stanovanja in delovna mesta učiteljev. Tako jim je uspelo poseliti z umetniki celotno državo. Vsako leto imamo čez dvesto diplomantov - bodočih umetnikov. Katera država bi to vzdržala? Proizvajamo brezposelne, reveže. To je nateg in začarani krog. Včasih smo imeli dobre firme, ne pa akademij, zdaj imamo akademije, firm, ki bi kaj proizvajale, pa nič več."