(Intervju) Sebastijan Pregelj: Najprej moramo zaključiti vse naše vojne

Je za roman o otroštvu in mladosti treba dozoreti? Je mogoče celo(stno) sliko narisati šele iz distance?
"V mojem primeru že. Ideja za roman se mi je porodila dolgo nazaj, pred kakšnimi petnajstimi leti, a nekako nisem mogel začeti pisati. Zdaj, ko so ti dogodki res oddaljeni, je pisanje steklo. Seveda se je v tem času spremenilo marsikaj, tudi moj pogled na dogodke, o katerih pišem. Ker gre hkrati za zgodovinsko prelomno obdobje, toliko bolj."
V otroštvu vašega protagonista so na kupu predstavniki vseh slojev in vseh narodnosti. To se zdi prava nerazslojena multikulturna družba. Je bila to res lastnost družbe ali pa je to lastnost otroškega pogleda v vseh obdobjih?
"Mislim, da oboje. Prav gotovo je bila družba manj razslojena. Bili so podjetniki, ki so imeli več, bili so gastarbajterji, ki so se vračali na obiske z velikimi avtomobili, bili so ljudje, ki so (službeno) pogosto potovali na zahod in so tako tudi izgledali, ampak te stvari so bile nekje v ozadju brezskrbnega otroškega sveta. Poleg tega Jugoslavija ni bila zaprta in kljub socialistični ureditvi ni bila zalepljena na vzhod, pač pa je spretno krmarila med čermi razdeljenega sveta. Ker smo vsi imeli manj in so bile možnosti za več precej omejene, materialno ni bilo najbolj pomembno. S tem, kar smo imeli, smo bili bolj ali manj zadovoljni. Tudi verska in narodna pripadnost ter navade, ki so jih v skupnost prispevali različni ljudje, se niso zdele pomembne. Vse to je sistem navzven izravnaval, niso se delale razlike in delitve. Ampak to je površinski pogled. Če analiziramo takratno družbo, hitro vidimo, da je bil tudi tisti svet daleč od otroške idile, z jasno strukturo, hierarhijo in elito. Vedelo se je, kdo lahko na primer v službi napreduje in kdo ne. V romanu med drugim spremljamo družino protagonista Jana, ki se spoprijatelji z družino sošolca Elvisa. Ta prihaja iz Makedonije, so Turki in muslimani. Sliši se precej eksotično, a takrat ni bilo. Sprva Janovi starši opazijo le nekaj razlik, v glavnem so kulinarične, presenetita jih toplina in odprtost Elvisove družine. Sčasoma, ko se ozračje v Jugoslaviji začne segrevati in radikalizirati, postajajo razlike čedalje večje in očitnejše. Po enem takšnih obiskov je Janov oče zgrožen nad dogajanjem v Elvisovi družini. Mama naenkrat nosi ruto, za hčer so dogovorili poroko, starejši sin se druži s fanti, ki prebirajo verska besedila."

Ljudje so mirno stali v neskončnih vrstah

V nekem pogovoru ste rekli, da je nostalgija, ki jo nosi protagonist, "samo" nostalgija po otroštvu in ne tako imenovana jugonostalgija. Očitno sedanji časovni odmik še ni dovolj, da bi pojmu izbrisal negativni predznak?
"Jugoslavija je imela dobro in slabo plat. Službe so bile varne, brezposelnosti skoraj nis(m)o poznali, ljudje so skupaj s službo pogosto dobili družbeno stanovanje in mladi so si lahko ustvarili družino; zdravstvo je bilo dostopno vsem, šolstvo prav tako. Ljudje se radi spominjajo dopustov v prikolicah in počitniških hiškah na jadranski obali, ki so bile last podjetij, v katerih so bili zaposleni. Do sem se sliši dobro. Ampak ne pozabimo na bone za gorivo, vožnjo z avtomobilom samo vsak drugi dan, glede na sodo ali liho zadnjo številko na registrski tablici, depozit, ki si ga moral položiti, da si lahko šel v tujino, neskončne vrste za osnovna živila, kot sta olje in sladkor, banan, čokolade in limon pa se sploh ni dobilo; spomnimo se redukcij električne energije, ko so gospodinjstvom za nekaj ur izklopili elektriko, nelegalnega kupovanja nemških mark, saj je inflacija v nekaj dneh požrla dober del plače v dinarjih, poleg tega je bilo določene uvožene izdelke možno kupiti le z devizami in v posebnih trgovinah (deviz pa legalno nisi mogel kupiti); ne nazadnje je bilo treba paziti, kaj si govoril in s kom … vse to je nekaj, kar smo hitro pozabili.

NOB je bil vezivo, superlepilo

Seveda je v romanu veliko lepega, svetlega, me je pa začudilo, koliko sledi vojn je pravzaprav bilo v odraščanju mirnodobne generacije. Ali pa pretiravam v tej oceni?
"Vsaka vojna pusti posledice, tako huda, kot je bila druga svetovna vojna, še posebej. V vojni je na območju Slovenije umrlo nekaj manj kot 100.000 ljudi oziroma 6,3 odstotka prebivalstva! Težko bi našli družino, v kateri ni bilo žrtev. NOB je bil desetletja po koncu vojne prisoten na vsakem koraku. V časopisih, na televiziji, v knjigah. Bil je nekakšno vezivo, superlepilo. Odraščali smo ob zgodbah o junaških partizanih, ki so povezali narode in narodnosti Jugoslavije ter se borili proti zločinskim Nemcem in njihovim pomagačem.

Mi jim nismo ničesar dolžni

Z likom dedka pripeljete v roman tudi umirjanje perpetuirane vojne med partizani in domobranci. Verjamete - kot pisatelj, kot zgodovinar -, da bo vaša generacija, rojena četrt stoletja po vojni, kdaj dočakala konec te vojne?
"V osemdesetih se je začelo govoriti o stvareh, o katerih se je prej nekaj malega šepetalo, v glavnem pa molčalo. Na dan so začele prihajati zamolčane zgodbe (pojav vojvodstva, likvidacije, povojni poboji). Slovenija je bila močno razdeljena že pred drugo svetovno vojno; med levimi in desnimi je pogosto prihajalo do fizičnih obračunov, med vojno pa je boj med antifašisti in antikomunisti prerasel v oborožen konflikt in rane se niso zacelile do danes.
Neredko so bili člani iste družine na obeh straneh, včasih ideološko, pogosto po naključju (enega sina je odpeljala ena vojska, drugega druga). Ko so ljudje spet upali (spre)govoriti, je spomin oživel. Žal pa to ni doprineslo k razmisleku o tem, da je treba odpuščati, kar seveda velja za obe strani, pač pa je privedlo do novih razdeljenosti in prav zdaj smo priča eskalaciji. To je žalostno. Naša preteklost je, kakršna je. Ne moremo je spremeniti ali popraviti. Moramo jo sprejeti. Čas bi bil, da nehamo nasedati politikom, ki iz rokava vedno znova potegnejo stare razprtije in igrajo na karte sprtosti in sovraštva. Če bi politiki imeli odgovore za prihodnost, tega ne bi počeli. Želim si, da bi bili vsi skupaj sposobni to preseči in bi po nekem čudežu državo vodili ljudje, ki bi razumeli, da so zgled, predstavniki vseh in da so na prvem mestu odgovorni ljudem. Prav vsakemu posebej. Mi jim nismo ničesar dolžni. Imamo celo moč, da jih zamenjamo; vsaka štiri leta so škarje in platno v naših rokah, a se tega premalo zavedamo. Demokracije očitno še nismo osvojili. Kakorkoli. Usmeriti se v prihodnost ne pomeni pozabiti preteklost. Je pa skrajni čas, da začnemo vsi skupaj ustvarjati svet, ki bo pravičnejši in naravnan trajnostno. Takšnega bomo z manj slabe vesti zapustili zanamcem. Slovenija kot relativno bogata in majhna država bi bila lahko zgled na marsikaterem področju, lahko bi bili primer delujoče pravne in socialne države, lahko bi spodbujali znanost in umetnost ter bili vzorčni primer države, ki bi z zelenimi politikami spoštovala in ohranjala naravo. Ampak najprej moramo zaključiti vse naše vojne, včerajšnje in današnje."
Aljoša Harlamov postavi v spremni besedi tezo, da je vaš roman med drugim prvi literarni spoprijem z osamosvojitveno vojno. Vzamete nase to pezo?
"Aljoša je velik poznavalec literature. Verjamem mu. Kolikor vem, se osamosvojitvenega časa dotikajo nekatera dela, ki so izšla pred mojim romanom, in prepričan sem, da se bodo tudi v prihodnje pojavili romani, ki bodo obravnavali to obdobje. Vsaj eden že nastaja. Če je roman V Elvisovi sobi dejansko prvi, ki skozi osebno pripoved prikazuje tisti čas … moram priznati, da sem še sam presenečen."
Kolega, ki je natančen veristični bralec, je pripomnil, da je do konca čakal, kaj se bo zgodilo s "srečno številko". Moj odgovor bi bil, da večina reči v življenju nima dramatičnih epilogov oziroma sploh ne epilogov. Kaj pa odgovor avtorja?
"Kakšna stvar mora biti prepuščena tudi bralcem."