(INTERVJU) Simona Hamer: Tri ure za tisto, čemur pravimo Življenje

Je Grumova nagrajenka in avtorica nekaj odmevnih dram in dramatizacij, tudi uprizorjenih na naših odrih. Sinoči je bila v ljubljanski Drami premiera njenega novega dela Vse OK v režiji Matjaža Fariča. Igra bi morala premiero doživeti že lani, uradno pa so jo napovedali za januar.

Dramo Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni ste napisali po naročilu nekdanjega ravnatelja Drame Igorja Samoborja. Je nova drama Vse OK tudi plod naročila?

"Vse OK je drama, naročena za uprizoritev na velikem odru SNG Drame Ljubljana. Spisana je bila sicer že leta 2019, pa potem leto kasneje tudi nominirana za Grumovo nagrado, na literarnem festivalu Mesto knjige v Novi Gorici sem videla bralno uprizoritev, tako da me zdaj že res zanima, kako bo Vse OK zaživel na odru. Ob naročilu s strani Igorja Samoborja nisem dobila posebnih zahtev, mi je pa v izhodiščni razmislek ponudil takratno načrtovano rdečo nit sezone, v kateri naj bi bila krstno uprizorjena moja drama, in sicer privatno-javno. Sama sem začetno inspiracijo poiskala v temi dela; zanimale so me prekarne oblike zaposlitve, izgorelost kot najpogostejša 'službena' diagnoza, eksploatacija delovne sile, gastarbajterstvo, globalizacija in posledice korporativnega kolonializma in seveda vpliv vsega tega na posameznika. Poleg vsebine mi je pri pisanju vedno izjemno pomembna forma. Ravno ta 'kako' je razlog, da obožujem dramatiko in kreativno svobodo, ki jo omogoča. Pisanja besedila se lotevam s temeljitim premislekom o tem, kakšna dramska sredstva uporabiti za ubesedovanje vse kompleksnosti teme in razpiranja različnih pogledov nanjo. V Vse OK se konflikt med javnim in zasebnim najbolj kaže ravno skozi formo – da ponazorim s primerom: pri skupini sodelavcev na team buildingu je večinski delež replik, ki jih slišimo gledalci, sestavljen iz misli, opazk, komentarjev, ki jih liki nikoli ne bi izrekli na glas. Prav te zamolčanosti, trenutki, ko se ugriznemo v jezik, ko nas povozijo slepe pege drugih, so me dramsko navdihovali."

Temeljna tema vaše nove drame je tujstvo. Odtujenosti je ta čas na pretek, kajne?

"Vse OK se dogaja na petek zvečer, v secesijski hiši v centru mesta, kjer spremljamo tri pripovedne linije, ki se med sabo konkretno in simbolno prepletajo: hodniška kramljanja med godrnjaškim upokojenim hišnikom Francijem in čistilko Lili, pet sodelavcev na team buildingu, ki se skušajo rešiti iz sobe pobega Časomerjeva večnost, pri tem pa jim pomaga gamemasterka Mihaela, študentka slikarstva. Tretjo linijo predstavlja v maniri starih pravljic zapisana saga Časomerca in njegove družine, ki jih je vojna prisilila v beg, kjer na poti iskanja varnega zatočišča eden za drugim umirajo.

Tujstvo je sicer v tekstu prisotno skozi različne portrete odtujenih odnosov, vendar sem ga želela nagovoriti tudi skozi bolj politično perspektivno. V odnosu med Francijem in Lili se zrcali njegov nacionalizem, prav tako rasizem in kršenje človekovih pravic prikazuje Časomerjeva zgodba. Biti tujec je nekaj, čemur bo podvržena tudi Mihaela, če se odloči za selitev v tujino. Skratka: temo sem želela razpreti na več nivojih, skozi različne perspektive in usode likov."

Da ne izdava preveč vsebine, pa vendar v drami je tudi soba pobega. Kot metafora današnjega časa?

"Povprečen posameznik zjutraj spije kavo, poje zajtrk, odpelje otroke v šolo in gre v službo. Tam ostane 33,3 odstotka svojih štiriindvajsetih ur, 252 dni letno. Če ima srečo. In če pri statistiki ne upoštevamo vožnje do službe in nazaj, nadur, malice, sestankov, poslovnih potovanj in službenih zabav, telefonov, ki zvonijo ob šestih popoldan, in mailov, na katere je treba nujno odgovoriti tudi med vikendom. Ko prispe domov, je ura pet. Ima še tri ure časa, da počne vse tisto, čemur bi lahko rekli Življenje, dokler ni ura osem, ko bo – na smrt utrujen – najverjetneje prižgal televizijo.

Zanimalo me je pogledati v zakulisje kapitalizma, pod fasade, ki jih tako skrbno krasimo, da se ja ne bi videlo, kako zelo utrujeni, izgubljeni in prazni smo zaradi tega norega tempa. Vsi smo krvavi pod kožo, vsak nosi svojo bolečino s sabo – tudi v službo. Poleg hierarhije (poslovnih) odnosov sem hotela potipati pulz src teh mojih zgarancev. Postaviti na ogled njihovo ranljivost, človeškost.

Zame je soba pobega vsekakor metafora za ujetost; v lastne probleme in miselne vzorce, v toksične odnose, v službene obveznosti in imperativ produktivnosti, pa tudi ujetosti v etnične in politične okvire. Redkokdo ima to srečo, da se dokoplje do ključa te kletke – sicer je v sobi pobega v Vse OK rešitev, ki odpira vrata, Ljubezen."

Ne morem mimo zadnjih travmatičnih dogodkov na relaciji ministrstvo-nevladniki v uprizoritvenih umetnostih. Kako kot nekdanja dejavna članica Gledališča Glej, ki se je v znamenitem PreGleju seznanjala z gledališko pisavo, kasneje pa bila mentorica v njej, ocenjujete izbris Gleja iz štiriletnega sofinanciranja?

"Gledališče Glej predstavlja prvo (in edino) 'inštitucijo', v kateri sem bila – preko študentske napotnice – dobra tri leta 'zaposlena'. Skupaj s Simono Semenič (direktorica), Juretom Novakom (umetniški vodja) in Ingo Remeta (producentka) smo davnega leta 2008 na novo zastavili program in vrnili Glej v gabarite štiriletnega financiranja. Uvedli smo cel kup novih formatov in programov (Miniaturke, Prvenec, ad hoc projekti, šola gledališke kritike in Glej, list!) in seveda nadaljevali in nadgrajevali PreGlej. Na tista leta gledam kot na ključno izobraževalno gledališko prakso, kjer sem povohala vse od pisanja razpisov, promocije in produkcije, ustvarjanja prvih profesionalnih predstav pa do prodaje kart. Tako sem – kar se tiče Gleja – skrajno (nostalgično) pristranska. Je pa ravno ta iniciacijski potencial, ki ga Glej že več kot 50 let ponuja generacijam ustvarjalcev in ustvarjalk, ključen za razvoj slovenskega gledališkega in umetniškega prostora. Vsesplošni pogrom nad kritično mislijo, eksperimentalnimi praksami in nišno profiliranostjo – ki je poleg Gleja prizadel še Masko, Emanat, Mesto žensk in druge – bo na žalost imel res globoke in dolgoročne posledice. Je pa grozljivo, kako se ne najde teh par fičnikov za kulturo, medtem ko se razmetava z milijardami za vojaške oklepnike. Jah, umetnost je vedno – tako ali drugače – odsev družbe."

Zakaj je pri nas dramatika malodane izginila iz sodobnega teatra in jo je v izdatni meri preglasil performans, avtorski projekti, soustvarjanje vseh sodelujočih v procesu celotne predstave?

"V zadnjih letih je na naših odrih res opaziti precejšen porast tako imenovanih avtorskih projektov. Izjemno uživam v tovrstnih gledaliških formatih (kot (so)ustvarjalka in kot gledalka) in nujno se mi zdi, da se vzpodbuja premišljeno zasnovane in angažirane spuste v družbeno občutljive teme in ali estetske preboje (pa da kot referenco omenim zgolj nekatera imena z institucionalnega polja: Žiga Divjak, Oliver Frljić, Tomi Janežič). Po drugi strani pa so avtorski projekti postali en tak 'izgovorni format' in poza; premnogokrat se namreč zdi, da na odru gledamo zgolj na hitro urejen, tekstovno in idejno šibek napaberkovan material.

Sicer popolnoma razumem vzgibe po bolj avtorskem pristopu; predvsem mlajša generacija zelo točno detektira, da določena (klasična) damska besedila ne korespondirajo več z današnjostjo. Svet se je v zadnjih petdesetih letih spreminjal hitreje in radikalneje kot kadarkoli prej. Že če pogledamo na dramatiko s feministične perspektive, ugotovimo, da je večina dramskih besedil jako zastarelih v zastopanosti in funkciji ženskih likov, nekatera so celo odkrito seksistična. Logično bi bilo, da bi prav sodobni dramski teksti (domačih) pisk in piscev bili prva izbira, pa gledališčniki do njih očitno občutijo nelagodje. Glede na to, da večina sodobnih dram zahteva uprizoritveno invencijo in drugačen pristop k igri, se klasično šolani ustvarjalci lahko hitro počutijo nemočne. Smotrno bi bilo posodobiti študijski kurikulum, ponuditi poglobljen in kreativen pristop k sodobnim dramskim pisavam in prepričana sem, da bi potem v prihodnje videli več kvalitetnih uprizoritev (sodobnih) dram na naših odrih. Slovenci imamo močno gledališko tradicijo in škoda bi bilo zaspati. Prav današnjost – s cunamijem (vizualnih) digitalnih vsebin – kar kliče po analognem, domišljije polnem peskovniku umetnosti. Po gledališču!"

Naslov Vse OK je metafora današnje "feel good"- "imejmo se fajn" paradigme?

"Meni je ta naslov fantastičen ravno zaradi interpretativne izmuzljivosti, ki jo nosi. Hkrati lahko deluje kot fraza, kot dejstvo, cinizem, mantra … Zanj sem se odločila tudi zaradi zanimivega oksimorona: v drugi svetovni vojni so namreč šifro OK uporabljali kot 0 Killed (nič mrtvih). Vse OK se ukvarja z razvrednotenjem človeških življenj; še posebej tistih, ki ne spadajo v naš mehurček. Grozljiva se mi zdi skorajda popolna neobčutljivost Zahoda za trpljenje, ki ga povzroča s svojimi vojaškimi intervencijami in korporativnim imperializmom v tako imenovanih državah tretjega sveta. Vojni ali politični begunci ter ekonomske in podnebne migracije so in bodo problem, ki ga moramo reševati globalno, z združenimi močmi.

Ampak nas pa ravno ta feel good paradigma uči bežati stran od neprijetnosti. Živimo v času površinskosti; embalaža je pomembnejša od vsebine. Obsesija z vtisom postaja glavno gonilo družbe tako v javni kot privatni sferi: treba se je znati prodati, se pokazati v najboljši luči, izpostaviti svoje pozitivne lastnosti in zamaskirati slabosti. V kapitalizmu namreč ni prostora za luzerje. Od vseh anomalij, ki jih človeštvu povzroča tehnološko-potrošniška družba, je razkroj socialnih mrež in navidezna nadomestitev z virtualno povezanostjo ena bolj zanimivih in strašljivih. Tako ljudje o svojih problemih več ne govorimo, ampak govorimo zato, da jih zakrijemo. Blebetanje namesto izpovedovanja. Distanca namesto povezanosti. Filter namesto reala. Početi namesto biti."