Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) se, predvidevam, kot podobna stanovska društva bori na dveh frontah - skrbi za strokovna in statusna vprašanja?
"Društvo slovenskih književnih prevajalcev je v prvi vrsti stanovsko strokovno združenje prevajalcev leposlovnih, humanističnih in družboslovnih besedil, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture in bo kmalu, leta 2023, praznovalo sedemdeset let obstoja. Združuje pa člane najrazličnejših generacij, pogledov in statusov, čeprav velik delež predstavljajo prav samozaposleni v kulturi. Ker je na področju samozaposlenih še vedno veliko nedorečenosti, hkrati pa se razmere ves čas spreminjajo in zaostrujejo, smo v zadnjih letih okrepili dejavnost tudi na tem področju. Sodelujemo z Asociacijo, člani upravnega odbora pa so dejavni v številnih iniciativah, delovnih skupinah, svetih, odborih in komisijah, kar je morda v javnosti manj vidno in večinoma prostovoljno delo."
Kakšen je torej položaj literarnega prevajanja in literarnih prevajalcev?
"Na to vprašanje je težko odgovoriti enopomensko. Sama spremljam društvo v različnih vlogah že približno od leta 2003 in lahko rečem, da je napredovalo v smislu profesionalizacije, strokovne ponudbe in da se je tudi status književnega prevajalca spremenil. Nič neobičajnega ni več, da se imena prevajalcev pojavljajo na platnicah knjig in niso zapisana zgolj v mikroskopski pisavi v kolofonih, v inicialkah ali pa bi bila sploh izpuščena. K temu so zagotovo pripomogle tudi evropske iniciative – od smernic in konvencij Evropske unije, preko naprezanja evropske krovne organizacije književnih prevajalcev CEATL (Conseil Européen des Associations de Traducteurs Littéraires) do denimo zahtev raznih mednarodnih razpisov za prevode, ki prepoznavajo in izpostavljajo prevajalce kot avtorje prevodov, zaščitene z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah. Tudi mediji in založbe se vse bolj zavedajo, da je ob recenziji prevodne knjige ali v sporočilu za javnost o izidu prevoda treba zapisati ime prevajalca, čeprav mora društvo na to še marsikdaj opozoriti.
Po drugi strani pa se srečujemo s feminizacijo prevajalskega poklica, ki je žal pogosto pokazatelj občutnega padca honorarjev, o čemer v enem od poglavij govori tudi Bela knjiga o prevajanju, temeljno besedilo, ki analizira stanje, sistemske in posamične izzive ter primere dobre prakse na področju jezikovnih poklicev. Če iz naftalina potegnem nekoč priročno, danes pa znanstvenofantastično primerjavo – Simon Gregorčič si je z drugim zvezkom Poezij postavil hišo, zdaj pa si z avtorskim honorarjem za knjigo ni mogoče pokriti niti stroškov letne najemnine enosobnega stanovanja."
Probleme društva dobro poznate, bili ste že njegova sekretarka, predvsem pa podpredsednica ...
"Sem tako rekoč 'karierna predsednica', kar ima svoje dobre in slabe plati. Še v študentskih letih sem začela pomagati kot administrativna sila v pisarni DSKP, kamor me je povabil takratni predsednik Štefan Vevar. Seveda se mi ni niti sanjalo, da se bom v društvu v raznih vlogah 'zataknila' za skoraj dvajset let. Kot prevajalka sem postala članica društva leta 2010, v mandatu Đurđe Strsoglavec pa sem napredovala najprej v članico upravnega odbora in nato v podpredsednico. Posledično poznam marsikatero izvedbeno in organizacijsko plat društva in njegovih projektov, kar me še vedno in vedno znova doleti.
To leto od prevzema mandata naprej je bilo zame še posebno zahtevno in naporno. Kot vse kulturne ustanove smo morali tudi mi svojo strokovno dejavnost seliti na splet – čez noč smo se morali vsebinsko reorganizirati, ob čemer smo v spomladanskem obdobju še računali na jesensko izvedbo dogodkov v živo. Poiskati smo morali profesionalno snemalno ekipo in ustvariti tako rekoč novo, spletno občinstvo. Ob tem ne smem pozabiti na vse razpise, ki smo jih vmes izpolnjevali in so ključnega pomena tako za naše dejavnosti kot tudi za obstoj pisarne našega društva, ki je neprofitna organizacija, katere lastna sredstva predstavljajo zgolj članarine. Najbrž bomo vsaj še kakšnega pol leta omejeni na spletno izvedbo dogodkov in v tem duhu potekajo priprave na leto 2021. Sicer pa smo ves čas aktivni na številnih področjih: ustanoviti si želimo stanovsko nagrado za prevajanje otroške in mladinske književnosti, zagnati prvo prevajalsko rezidenco na Dolu pri Hrastniku v sodelovanju z Občino Hrastnik, nadaljevati izdajanje revije Hieronymus o prevajalstvu, nadgraditi strokovni program društva, hkrati pa dejavno spremljamo situacijo na kulturnopolitičnem področju in se odzivamo nanjo. Ponovno moramo odpreti temo sestave in uskladitve vzorčne avtorske pogodbe, ki ne regulira le višine avtorskih honorarjev, ampak tudi obseg prenosa avtorskih pravic in roka izplačevanja honorarjev – tudi to sta nevralgični točki 'tipskih' pogodb, ki jih prevajalci v podpis prejemajo od založnikov."
Vaše delovno področje je ekstenzivno, vendar hkrati intenzivno. Kot prevajalka se podpisujete pod zahtevne pesniške projekte, recimo poezijo Friederike Mayröcker, kot (bivša) urednica pod prevodno prozno zbirko Babilon, ob tem ostajate tudi literarna kritičarka ... Se te dejavnosti dopolnjujejo, povezujejo, je koeksistenca produktivna?
"Sem samozaposlena v kulturi na področju literarnega prevajanja iz nemškega jezika in literarne kritike. Ker z dejavnostmi z obeh naslovov ne bi preživela, predvsem zaradi pogosto 'simboličnih' honorarjev za avtorsko delo, se moram ukvarjati s številnimi drugimi projekti na področju kulture, da si 'sestavim' spodoben letni dohodek. Projektno delo je sicer pestro in zanimivo, a ne zagotavlja dolgotrajnejše varnosti, kar je zame vedno bolj stresno. Največjo težavo mi predstavlja kombinatorika različnih vsebin, ki zahtevajo vsaka svojo dinamiko dela in svoj čas. Ne znam in nočem biti površna, poglobljenost in profesionalnost pa nista več cenjeni – niti pri knjigah, sicer nekatere ne bi ugledale tiskarskega stroja. Kadar gre za 'tiho delo', recimo za urednikovanje v smislu ukvarjanja z besedilom, pisanje kritik in prevajanje, se stvari res do neke mere povezujejo in dopolnjujejo. Problem nastane, ko se temu pridružijo še koordinacijske, organizacijske in administrativne naloge, telefoni, maili, sestanki in razni javni nastopi. Trenutno samoiniciativno nadgrajujem znanje strategij promocije na družbenih omrežjih in po spletnih kanalih, spoznavam osnove montaže posnetkov in oblikovanja video grafik itd.
"Poglobljenost in profesionalnost nista več cenjeni - niti pri knjigah, sicer nekatere ne bi ugledale tiskarskega stroja"
V marsikateri projektni ali avtorski pogodbi se znajde še skrito delo, ki poveča obseg moje dejavnosti tudi do 70 odstotkov in mi seveda poruši celotno časovnico, ki jo moram predvideti vsaj za leto vnaprej (ob čemer sploh ne upoštevam, da lahko vmes tudi zbolim ali grem na daljšo bolniško!). Od (samozaposlenega) urednika se denimo pričakuje, da ne bo opravljal le uredniškega dela, ampak se bo ukvarjal z nakupom in prodajo avtorskih pravic, sestavljal razpise, vodil predstavitve, organiziral gostovanja avtorjev, pisal medijska sporočila, izvajal promocijo za založnika itd. In če se mi obseg dela ob enakem honorarju na ta način poveča pri nekaj projektih na leto, pomeni, da zame odpadejo vikendi, prazniki in marsikatera noč spanja, vse skupaj pa najbrž vodi na rob izgorelosti. Vsesplošno naporno leto 2020 me je osebno na področju kulture popolnoma razočaralo in izželo, tako da sem prvič pomislila, da bi spakirala kovčke in se lotila česa drugega."
Žalostno je slišati, da kakovostno - ste dobitnica Stritarjeve nagrade za kritiko in nagrade Radojke Vrančič za prevod - in trdo prevajalsko in kritiško delo ne zagotavlja preživetja. Ob tem pa je takšna predsedniška funkcija "častna", se pravi, da je zastonj, zahteva pa celega človeka …
"Nagrade na poklicnem področju najbrž vsakomur laskajo in tudi zame so bile pomembne, vendar žal ne v eksistenčnem smislu, če govorimo o večjih možnostih za redno zaposlitev ali o prednosti pri založbah. So pa vsekakor vsebinska potrditev mojega dela in pripomorejo pri prijavah na štipendije in delovne rezidence v tujini. V kulturi se žal pogosto pričakuje delovanje na etični pogon, prostovoljno delo je že kar samoumevno – v tem smislu na društvu ni nič drugače, funkcije in seje niso plačane. Sploh pa se od 'pridnih punc' terjajo poslušnost, hvaležnost in ponižnost, pa seveda, da so čim bolj izolirane od bistvenih finančnih virov, s katerimi upravljajo gospodje. Iskane so v procesu uveljavljanja, kot 'uveljavljajoče se' kulturne delavke, ko pa se uveljavijo in razmišljajo s svojo glavo, postanejo nevarne. Razmišljajoče glave je pač treba odsekati."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
