Drugače kot ob spomladanskem začetnem popolnem zaprtju so gledališča zdaj zaprta samo za publiko. Gledališki ustvarjalci delate. Kaj konkretno delate v vašem gledališču?
"Gledališke vaje potekajo ves čas, seveda pa ni predstav. Zato je časa več in ga zapolnjujemo še z drugimi stvarmi. Pripravljamo program za družbena omrežja, na našem facebooku polnimo številne rubrike. S tem zaposlujemo tiste igralce, ki trenutno niso v projektih študija, prav tako pa tehnični sektor. Ker so tehnični delavci že tako na minimalnih plačah, jih nismo želeli dati 'na čakanje'. Ob angažiranju zaposlenih pa je razlog za te vsebine seveda želja, da ohranimo stik z občinstvom. Ponujamo jim pogovore z različnimi umetniškimi ustvarjalci (Sredine karantenske skrivnosti), rubriko Na kavo na daljavo, ki je zabaven kviz med dvema članoma našega igralskega ansambla, rubriko Cicibanka in Cicifuj, ki je namenjena otrokom, in številne druge rubrike. V adventnem času so bile na sporedu božične zgodbe, naš igralec Brane Završan je za vsakega od dobrih mož napisal posebno pesem, jo uglasbil ter odigral in odpel.
Delamo pa tudi stvari, ki niso namenjene javnosti. Šolam pomagamo pri učenju na daljavo, da se učenci in dijaki ne bi učili samo z e-listi. Naši igralci tako berejo besedila, ki so del učnega načrta ali domačega branja za osnovne in srednje šole, in tem potem pošljemo posnetke. Snemamo pa tudi zvočne knjige za slepe in slabovidne."
Kako pa je s predstavami "na zalogo"? Ste pripravili nove, obnavljate stare?
"Ta teden smo začeli pripravljati 'vskoke' za nekatere predstave, ki so potrebni zato, ker je del mladih igralcev odšel v druga gledališča, in zato, ker je naš kolega Igor Žužek na žalost preminil. Delamo torej obnovitvene vaje, da bi takrat, ko bodo gledališča spet odprli, lahko takoj začeli igrati. Seveda pa niti približno ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. Računam, da verjetno ne pred aprilom. Srečna bom, če bomo odprti že takrat. In seveda, če nam bodo povedali vsaj 14 dni prej. Da ne bo tako kot spomladi, ko so nam 20. maja povedali, da bi se lahko 18. maja odprli.
Ob vsej naši pripravljenosti seveda ne bomo mogli začeti igrati 'že jutri', saj je treba tudi obvestiti publiko, nekaj dni bomo za resnični zagon v vsakem primeru potrebovali. Zato upam ne le, da nam bodo datum vendarle napovedali prej, ampak predvsem, da se ga bodo tudi držali. Po zadnji informaciji naj bi se gledališča odpirala, ko bomo imeli v sedemdnevnem povprečju pod 300 okužb na dan. Vsi čakamo, da bo nekega srečnega dne 298 okužb, ampak res si ne moremo privoščiti, da bi nas, ko bo številka narasla na 305, spet zaprli. En teden ja, en teden ne, kot frizerji. Za gledališča je to katastrofa. Narediti moramo razporede, obvestiti publiko, se dogovoriti s šolami ...
Poleg tega bo najbrž treba spet pridobiti dovoljenja NIJZ. Tista, ki nam jih je izdal v začetku sezon, so bila z vladnim odlokom o prepovedi predstav preklicana. Nova bomo najbrž naenkrat potrebovale vse kulturne, športne ... inštitucije. To bo nepopisen naval. Upam, da ne bo tako, kot je bilo po prvem zaprtju, ko smo prejeli negativna mnenja zaradi izključno birokratskih kategorij. Lahko vam povem, zakaj so zavrnili nas. Izpolnila sem prijavo, kot je treba, pod 'datum prireditve' pa sem napisala 'sezona 2020/21'. Zavrnili so, češ da moram navesti konkretne datume. Vendar se v njihov obrazec več kot nekaj datumov ne da vpisati, zato sem napisala 'prosim, glejte prilogo', pripela dokument in v njem označila vse datume. In so me spet zavrnili. Sledil je še ustni pingpong, ko sem se neki uslužbenki dopovedovala, da bomo po potrebi delali vse dni v tednu. 'Pa kako to mislite?' se je čudila. 'Saj so kinematografi tudi odprti vsak dan, gospa, ali so samo ob torkih?' sem ji poskušala dopovedati. Vidite, s takimi nebulozami se ukvarjamo."
Ukvarjate se tudi z bolj vsebinskimi zadevami, kolikor vem, ste od vlade in strokovne skupine poskušali dobiti odgovor na vprašanje: Kateri strokovni razlogi preprečujejo delovanje gledališč in igranje predstav pod enakimi pogoji in z enakimi varnostnimi ukrepi, kot veljajo za izvajanje verskih obredov?
"Odgovora nismo prejeli, prav tako ni vprašanja nihče želel objaviti. Dokler so gledališča še lahko bila odprta, so bila pod zelo strogimi pogoji - ljudje so sedeli z masko, daleč vsaksebi in daleč od igralcev -, in res ne vem, zakaj ne bi mogli tega početi tudi sedaj. Javno pismo sem v imenu Kolegija direktorjev slovenskih gledališč naslovila na vlado in strokovno skupino, poudarila sem, da me s strokovnega stališča, torej stališča medicinske stroke, zanima, zakaj so cerkve lahko odpre, gledališča pa ne. Cerkev je po načinu izvajanja svojega programa veliko bolj podobna gledališču kot na primer knjižnici ali muzeju.
"Cerkev je po načinu izvajanja svojega programa veliko bolj podobna gledališču kot na primer knjižnici ali muzeju"
Seveda poslovanje pod takšnimi pogoji ni rentabilno in se privatna oziroma komercialna gledališča zanj najbrž ne bi odločila, gledališča, ki smo del kulturnega javnega sektorja, pa bi se.
Pred kratkim smo imeli interno premiero - za umetniško vodjo in dve dramaturginji - predstave Gorazdov vozel dramatičarke Johnne Adams v režiji Ajde Valcl, ki govori o ključnih vprašanjih šolskega sistema, vlogah staršev in učiteljev ..., perečih aktualnih vprašanjih, skratka. Za igralce bi bilo veliko boljše, če bi predstavo igrali pred dvema družinama abonentov kot že šestič le zame."
Verjamem, da se ob vaši popolni organiziranosti dela ves čas. Vseeno pa se sprašujem, kako je v takšni situaciji z notranjo motivacijo igralcev in drugih ustvarjalcev. Je ta pri "delu na zalogo" sploh mogoča?
"V prvem lockdownu smo se na začetku res vsi ustavili. Bali smo se, da se bomo okužili, in ko smo prekinili vaje, smo čutili olajšanje. Vendar so začeli kmalu klicati: 'Prosim, začnimo delati, da ne izgubim kondicije, želim ustvarjati.' Z igralci je enako kot s športniki ali glasbeniki - če ne vadijo vsak dan, ne morejo biti dobri. V našem gledališču smo iz varnostnih razlogov sezono že zastavili tako, da igramo manjše produkcije, predstave z manj igralci, Gorazdov vozel je na primer predstava za dve igralki. (Zato pa vsako predstavo pripravimo v dveh zasedbah.) To pomeni, da so vse vloge glavne in da igralci oziroma igralke so motivirani. Naši ustvarjalci torej ne prihajajo na vaje nezainteresirani in dejansko se lahko delu posvečajo še bolj kot sicer, saj jim ni treba pred vajami dopoldne odigrati še dveh otroških predstav na primer. Kot rečeno, žalostno je potem odigrati premiero pred tremi sodelavkami, po drugi strani pa smo vseeno srečni, da sploh lahko delamo. Seveda pridejo trenutki, ko se sprašujemo, kako dolgo še, kakšen smisel ima to. Vendar v resnici vemo, da ima smisel. Ohranjamo osnovno kondicijo in se pripravljamo na publiko."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
