(INTERVJU) Trobentačica Urška Kurbos: "Ni trobenta instrument za moške?"

Kako dolgo ste že v Göteborgu, kjer ste dobili zaposlitev po uspešni avdiciji za mesto v tamkajšnjem simfoničnem orkestru?

"V Göteborgu sem slabo leto. Tako kot v vsakem profesionalnem orkestru je tudi tukaj bila razpisana avdicija za delovno mesto. Izmed vseh prijavljenih kandidatov nas je bilo na podlagi življenjepisa povabljenih okoli štirideset. Potekala je junija lani in trajala dva dni v treh krogih na izpadanje, tako da smo na koncu ostali samo štirje. Orkestri iz severnih delov Evrope imajo malo drugačno prakso, saj po navadi ne izberejo samo enega direktnega zmagovalca, ki lahko takoj nastopi preizkusno leto, ampak več. Vsakemu od nas sta bila dodeljena dva preizkusna tedna v orkestru in med tem časom tudi dodatna avdicija - preigravanje posameznih partov različnih orkestrskih del s celotno trobilno sekcijo ob žiriji. Ker sem bila na vrsti kot prva septembra lani, se je tako pričelo dolgo čakanje na klic. Zgodil se je v zadnjem tednu moje dveletne orkestrske akademije v Münchnu. Razveselila sem se novice, da so med vsemi štirimi izbrali samo mene in da me vabijo na preizkusno leto z januarjem. Tako sem se skoraj direktno iz Münchna preselila v Göteborg.

Kljub nenavadnemu in nepredvidljivemu letu sem pred približno enim tednom, ko se je žirija spet sestala in glasovala, izvedela, da sem dobila delovno mesto za nedoločen čas v 110-članskem orkestru, ki se imenuje Göteborgs Symfoniker - švedski nacionalni orkester. Naš šef dirigent je mlad Finec, Santtu-Matias Rouvali. Po skoraj letu in pol je torej zame končno postalo jasno."

Švedska je ubrala manj restriktivno pot spoprijemanja z virusom, nima lockdowna kot večina drugih držav EU. Kako se intimno in profesionalno spoprijemate s korono? Najbrž primerjate situacijo na Švedskem in v domovini. Kdaj ste bili nazadnje doma v Prlekiji, v Svetem Juriju ob Ščavnici?

"Švedska je drugače pristopila k problemu virusa oziroma epidemije. Vlada tukaj ne prepoveduje, ampak zgolj svetuje in priporoča, česa naj se držimo. Ljudje ji zaupajo in vse to tudi po najboljših močeh upoštevajo. V službi koncerta pred publiko nismo igrali že od marca in ravno v teh dneh so nam sporočili, da bo tako ostalo vsaj do konca tega leta, saj so omejitev zbiranja zmanjšali na osem ljudi. Koncerte prenašamo tedensko v živo na naši spletni strani, da ohranjamo stik s publiko. Priznam, da igrati pred prazno dvorano ni nič kaj prijetno. V toplejših mesecih smo izvedli več kot 250 komornih koncertov na prostem v celotni regiji: v domovih za ostarele, centrih za ljudi s posebnimi potrebami, šolah, muzejih, tudi na trgih. Tako smo mogoče tudi komu polepšali dan. Seveda je razlog tudi ta, da nas ljudje ne pozabijo, in ko bo vse to za nami, zopet pridejo na koncerte.

Če moram primerjati situacijo s Slovenijo, sta to dva zelo različna pristopa in težko rečem, kdo ima bolj prav, saj številke nikjer niso šle v pravo smer. Zame so trenutno najtežja stvar odhodi domov, saj se pravila v državah nenehno spreminjajo. Tudi na delu moramo biti trenutno zelo fleksibilni in velikokrat smo samo v pripravljenosti, zato je težko karkoli planirati. Doma sem bila nazadnje avgusta in naslednjič bom, upam, za božič."

Pred tremi leti ste z odliko končali magistrski študij trobente na Visoki šoli za glasbo, teater in medije v Hannovru. Magistric - akademskih glasbenic - trobentačic vas ni prav veliko, kajne?

"Po štiriletnem študiju na univerzi za glasbo v Gradcu, pri profesorju Stanku Arnoldu, sem se odločila, da grem še malo naprej. Najverjetneje me je k temu vzpodbudila študijska izmenjava Erasmus, ki sem jo opravljala v zadnjem letniku na Visoki šoli za glasbo Karlsruhe, pri profesorju Reinholdu Friedrichu. Po diplomi v Gradcu sem se prijavila k sprejemnemu izpitu za magistrski študij v Hannovru.

Žensk nas res ni veliko, nas je pa vedno več in smo tudi čedalje boljše in bolj priznavane, cenjene v tem moškem svetu. Sama sem se kar lep čas borila za to in zelo jasno mi je, da pri tem ne smem popuščati. Mislim, da mi je prav tujina dala to zaupanje vase in potrdilo, da se da, če je le dovolj volje. Spoznala sem namreč veliko uspešnih trobentačic iz različnih držav, ki so me vzpodbudile k vztrajanju.

Na eni izmed prvih ur v Hannovru mi je profesor Jeroen Berwaerts jasno dal vedeti, da se moram zavedati tega, da sem ženska in da bom, če želim uspeti oziroma zmagati, vedno morala dati za 20 odstotkov več kot moška konkurenca. Pa s tem ni mislil nič slabega, saj je eden tistih, ki zelo podpirajo ženske na tej poti. Takšna je še vedno skrita realnost, pa čeprav poskušamo to odmisliti. V Sloveniji, mislim, lahko nas profesionalne trobentačice preštejem na prste ene roke, zato ni čudno, da še vedno tu in tam predvsem pri nas dobim vprašanje: A ni trobenta instrument za moške?"

Dve leti ste bili tudi članica uglednega Simfoničnega orkestra Bavarskega radia v Münchnu, vmes ste se pripravljali na avdicije za redna delovna mesta. Najbrž ste z bavarskim orkestrom pridobili krasne izkušnje, tudi po svetu ste veliko koncertirali.

"Tri mesece po moji diplomi v Hannovru je bila razpisana avdicija za orkestrsko akademijo, ki poteka po istem postopku kot za profesionalni orkester. Povabljenih nas je bilo 44 študentov do 27. leta starosti, potekala je cel dan v treh krogih na izpadanje. Zmaga samo eden. Namenjena je študentom, da lahko dve leti pridobivajo izkušnje, igrajo z orkestrom na koncertih in se z njim udeležijo tudi kakšne svetovne turneje. Vsak akademist je deležen tudi individualnih ur z orkestrskimi člani, mentalnega treninga, Aleksandrove tehnike in avdicijskih treningov.

Ti dve leti sta bili zame neverjetna izkušnja in odskočna deska za naprej. Tega se sedaj, ko je že mimo, še bolj zavedam. Biti akademist v takem orkestru je tudi izvrstna referenca, ki pripomore k povabilu na avdicije za redna delovna mesta. Spoznala sem odlične glasbenike, soliste, ki so sodelovali z nami, in svetovno priznane dirigente. Lani žal preminuli dirigent Mariss Jansons je bil naš šef dirigent. Z njimi sem obiskala nekaj sveta, od Tajvana, Japonske, Južne Koreje do različnih evropskih mest."

Nazadnje sva se videli leta 2013 na kratki turneji Mednarodnega orkestra Ljubljana pod vodstvom Žive Ploj Peršuh - nastopili ste v Ljubljani, v beneški operi La Fenice in londonskem St. John's Smith Squaru. Bili ste članica 82-članskega orkestra. Najbrž pomembna izkušnja.

"Vsekakor pomembna izkušnja, tako rekoč moji začetki igranja v simfoničnem orkestru. Danes se svoji takratni neizkušenosti malo posmehujem in se obenem zavedam, da so vsa sodelovanja v takšnih ali drugačnih glasbenih projektih doprinesla k temu, kjer sem."

Izhajate iz glasbene družine in je bila poklicna pot za vas najbrž od malega določena. Kako to, da ste šli po svetu in ne iskali dela doma? Čeprav - spomnim se vas tudi v mariborskem opernem orkestru ...

"Izhajam iz družine ljubiteljskih glasbenikov, kjer se je vedno pelo in igralo, zato sem kmalu začela igrati na kak inštrument, ki sem ga našla v hiši. Ali bom šla v glasbeno šolo, sploh ni bilo vprašanje. Oba starša pojeta v zboru, mama je učiteljica in ima nekaj znanja iz kitare, oče je kot klarinetist s svojimi štirimi brati imel narodnozabavni ansambel in še danes z bratom saksofonistom igrata v domači godbi na pihala.

Kot večina otrok sem tudi sama najprej začela s kljunasto flavto, po dveh letih pa sem izrazila željo po trobenti, za katero me je navdušil bratranec. Po rahlem premisleku so mi starši le ugodili.

Ko sem se odločala, kje študirati, odločitev zaradi bližine Gradca ni bila težka. Počasi sem se začela zavedati, da bo to moj poklic in da bo moje delovno mesto odvisno od razpisanih avdicij, kjerkoli in kadarkoli že to bo. Vedno me je namreč bolj zanimalo igranje v orkestru kot poučevanje. Skoraj domačega Maribora se rada spominjam, saj je bila tam moja prva profesionalna izkušnja.

Orkestrska mesta za trobento v Sloveniji so trenutno zasedena, dejstvo pa je, da moraš ob morebitnem razpisu in povabilu na avdiciji tudi zmagati. Sama sem bila na več avdicijah, ampak vse se mi je 'poklopilo' v Göteborgu."

Imate ne glede na koronakrizo načrte za nastope v novi sezoni?

"Trenutno situacija ni nič kaj vzpodbudna za glasbeni svet. Imeti neko varnost kot glasbenik v tem času je pomembno. Veliko svobodnih umetnikov se namreč sedaj spopada s težko krizo. S tem, da sem dobila službo ta čas, sem lahko še bolj zadovoljna. Sedaj so načrti vezani zgolj na prilagajanje in opravljanje dela v novi službi, vsi drugi projekti so obtičali le pri ideji in so zaradi trenutnih razmer neizvedljivi."

Ste z leti kaj spremenili preference glede skladateljev?

"Vsekakor sem z leti spremenila svoje preference. Moram kar priznati, da kot otrok niti nisem poznala sveta klasične glasbe, kaj šele jo poslušala. Mogoče bo zvenelo smešno, ampak moj prvi obisk opere je bil v času, ko sem bila že na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Tam sem tudi začela spoznavati vsa glasbena obdobja in skladatelje. Klasika mi je seveda takoj prirasla k srcu, v prostem času pa sem si še vedno rada zavrtela kakšen rock ali metal. Ne bi se preveč opredeljevala, sem pa z leti in izkušnjami v orkestru spoznala, kaj mi je bolj všeč, in tako trenutno ne morem mimo Richarda Straussa in Igorja Stravinskega."