(INTERVJU) Urška P. Černe: Še malo skupnostne sinergije, pa bo

Umetnik in kritik umetnosti sta vsak na svoji strani rampe. Kritika ni dialoška forma, odzivi na kritiko so redki in so razumljeni kot eksces. Kako ste torej prišli na idejo za kritiški Pranger?

"Vsekakor ne manifestno. Vaša inventura je kar provokativna, družbeno angažirana. Da odgovorim. Po eni strani bo z dialoškostjo, rampo in ekscesom že tako, kot pravite. Po drugi strani pa ca. 90 odstotkov umetnikov, povabljenih na tridnevni Pranger, rade volje pride, odpove sestanke, kupi letalske karte, premakne družinske počitnice za to, da jih lahko kritiki v obraz skritizirajo. In da se s temi kritiki potem na kosilu, na bazenu, opolnoči pri kupici, dodobra pogovorijo, morda sporečejo, morda zbližajo. To je potem že prilično dialoško.

Odzivi na umetnostne kritike pri nas se običajno naslovijo z izrazom 'polemika', ne pa kaj nevtralnega. Umirjeno soočanje mnenj je le redko v našem horizontu.

Ko smo leta 2004 začeli s Prangerjem, smo po dveh letih morali angažirati moderatorja - ki je bil malo šolski zvonec, malo pa krotilec.

Seveda skušamo biti pravični in obzirni. Resen kritik vidi, da kakšna prvina ni najbolj uspela ali da je kar cela umetnina epigonska - in to tudi utemelji. Kajti, seveda: kako boš kaj disharmoničnega povedal recimo o pomembnežu, ki te vabi v odbor za nagrado ali v službo? O podobnih dilemah govori Goethe v drami Torquato Tasso, kjer naslovni lik, umetnik, pove, da priznava le enega gospodarja, in to je njegov mecen. Pošteno. Problem slovenskega umetniškega polja pa je klan. Klanjanje klanu.

Sicer pa mislim, da neodvisna kritika spodbuja umetnost. Nekdo ljudem mora povedati, kaj od vse poplave 'umetnosti' ima vrednost. In tudi umetnik sam nujno potrebuje ta orientir. Kritika lahko vpliva na prenovo umetniškega kreda. To smo na Prangerju doživeli že večkrat, izkušnja pa je novim poslušalcem še vedno na voljo: vse naše debate so prosto dostopne v zvočnih zapisih na spletni strani."

Odraščanje z Literarnim kvartetom

"In če se vrnem k vašemu vprašanju: Zakaj smo prišli na idejo?

Mogoče prav zaradi prevladujoče nedialoškosti, ki jo opisujete. Lucija Stupica si je kot tedaj mlada pesnica želela iskrenega odziva, ker ji je tako malo ljudi v obraz povedalo, kaj si o njeni poeziji zares mislijo, jaz pa sem prisegala na - obzirno - kritiko v živo. Odrasla sem pač z Reich-Ranickim in Sigrid Löffler ter drugimi, ki so na televiziji ZDF v talkshowu Literarni kvartet cefrali ali povzdigovali knjige. In socialno-strokovno s studiem ORF v Celovcu za Bachmannpreis (3 SAT). Umetniki so se ti včasih zasmilili, tu in tam je kateri zajokal ali pobesnel. K besedi niso bili povabljeni. Lahko so samo sedeli tam, kritiki so pametovali, medtem ko je kamera počivala na umetnikovem obrazu. In sem rekla, da bi mi malo drugače.

Pranger je na teh izkušnjah zasnoval povabilo umetniku, da se odzove kritikom, ki so se ravnokar trudili razložiti njegovo umetnino. Lahko pa se tudi odloči biti tiho in se ne tako ne drugače ne odzove na kritiko. Dialoško ali ne je torej izbira. Včasih kak umetnik pripotuje v Rogaško, prisluhne razpravi, se zahvali, sede v avto in se odpelje nazaj. Spet drugič se najde umetnik, ki nas vse skupaj pošlje k vragu in nam zabrusi, da mu ne sežemo do kolen. Razbohoti se nedialoškost, vrela kri, Pranger trči ob svoje meje."

Masaža Pranger v velnes centru

Zdi se, da je vedno manj kritike in vedno več dogodkov, vedno manj refleksije in vedno več promocije. Pranger je tudi dogodek, je festival, ampak festival z zavezujočo vsebino, kakršne ni mogoče dobiti nikjer drugje, kajne?

"Točno take mogoče res ne. V Berlinu je 2018. nastalo nekaj od daleč podobnega, mogoče smo bili model, ne vem. Leta 2013 sem na deseto obletnico, ruski Pranger, povabila prijatelja in sodelavca Hendrika Jacksona, ki je v Nemčiji veljal za pesniškokritiško sitnobo, obenem pa za briljantnega prevajalca Cvetajeve ter poznavalca ruske poezije. Nekaj let pozneje je v Berlinu ustanovil akademijo za kritiko poezije.

Kar pa je zanimivo, je razlika v glavah, namreč to, da Nemci prezentirajo kritiko poezije v kratkih diapozitivih na način pecha kucha, 20 kritiških izjav, ki se projicirajo po 20 sekund. Torej je treba v 6 minutah in 40 sekundah povedati vse. Mi na Prangerju pa temeljito razpravljamo tja v 80 minut trajajočih obravnavah zbirk, shajamo brez sličic.

Glede dogodkov. Nas zanimajo tudi komercialnejše hibridne vsebine, recimo kulturni turizem. Da smo skupaj s hotelom v njihovem velnes centru ponudili 'masažo Pranger'. Kritiki in umetniki si morajo navsezadnje vso to napetost nekako spraviti iz telesa.

Tako razmišljam kot hči ekonomistične družine in kritična intelektualka.

Še glede inflacije promocije. Res je neverjetno. Iskanje novih in novih načinov nastopanja. Narcistična družba terja aplavz. Podoba velja več kot tekst. Nasploh velja forma več kot vsebina. Pa ne samo na področju kritike. Če hočete, je tako tudi v kulturni politiki. Brisanje stroke. Brisanje izkušenj, izobrazbe in vsebine iz pogojev za delovna mesta, manjšanje števila članov v strokovnih komisijah. Naj opozorim na nepotrebnost tega početja: v sedmih letih sodelovanja v državni komisiji za mednarodno sodelovanje pri ministrstvu za kulturo (2012 - 2019) so prav vsi politično najrazličnejši ministri, ki so nam podpisali sklepe o imenovanju - dr. Žiga Turk, dr. Uroš Grilc, Julijana Bizjak Mlakar, Anton Peršak -, brez pardona podpisali tudi vse naše strokovne predloge sofinanciranja projektov izbranih avtoric in avtorjev glasbenikov, filmarjev, likovnikov, avdiovizualnih umetnikov, intermedijskih, uprizoritvenih umetnikov, plesalcev, literatov, prevajalcev in vseh drugih umetnikov, ki niso ujemljivi v kategorije. Mnenje strokovne komisije standardno ima težo. (Mimogrede pa še to: med najboljšimi, mednarodno omreženimi umetniškimi projekti so bili vedno v velikem številu tudi mariborski.)

Na Pranger in Borštnikovo iz Ljubljane

Ker se tudi o tem, da ni prevodne kritike, govori že od nekdaj, je bil Prevodni Pranger tako rekoč logično nadaljevanje pesniškega?

"Ja, meni se res zdi kar logično. Da pa se da vznemirljiv poglobljeni diskurz peljati ven iz togih okvirov v sproščena okolja, da dosežeš več mladih, smo videli pri sociologu Iztoku Saksidi - Saksu, v 90-ih letih v KUD-u Franceta Prešerna v Ljubljani, na ciklu Vesela znanost. Tako da: prevodna kritika v Lutkovnem gledališču Maribor je res luksuz. Prevodna kritika sicer nastaja na samem, a da se lahko spoštljivo pogovorimo na lepem kraju, ki ceni naše početje, je veliko vredno. Pa še publika nam je takoj množično sledila, tudi iz Ljubljane in Celja, kot na Borštnikovo."

"Kot tam piše"

Seveda lahko redko kdo kompetentno sodi o poeziji, pri prevodih pa se zdi možnost še manjša. Tarnanje, da zapisi o prevedenih knjigah v splošnih medijih povsem ignorirajo to dimenzijo, ni zelo argumentirano. Kdo razen peščice prevajalcev pa sploh lahko sodi, kako je delo opravljeno?

"Kot povsod pri umetnosti mora kritik poznati teorijo in zgodovino, tudi zgodovino recepcije, da v 21. stoletju ne odkrivaš 200 let stare tople vode. Da ne hvališ ali sploh vzameš v presojo zgolj dobro spromoviranih izdelkov. Za prevodno literaturo? Vsi, ki so prebrali kaj malega prevodoslovja, literarne teorije in zgodovine ter mogoče še kaj sami prevedli in o tem premišljujejo, za potrebno previdnost in velikodušnost, za cepivo proti naivnosti in čustvenosti: prevodoslovci, novinarji, literarni kritiki, jezikoslovci, zagnani študentje. Komunikologi ali fiziki, poznati pač morajo fenomen prevod. Ki vedo, da prevod ni to, da prevajalec 'preprosto prevede tako, kot tam piše'. To - 'kot tam piše' - namreč sploh ne obstaja. To so laična hrepenenja.

Prevajalci sami po sebi pa brez refleksivne žilice in prebrane zgodovine in teorije niti niso najboljša opcija, po mojem. Prevajalci so lahko tudi samo intuitivni odlični praktiki. Umetniki, poustvarjalci, dobri obrtniki. Enako je pri slikarjih, glasbenikih, pisateljih itd. Biti kritik je neka karakterna drža na dobro podlago izkušenj in poznavanja materije. To za arbitre velja tudi širše: s sošolci na mariborskem pravu smo dobro čutili, kdo izmed nas bi lahko postal sodnik.

Da se razumemo: ti ljudje za presojo kakovosti prevodov obstajajo, le 'trg dela' ne razpisuje delovnih mest prevodnega kritika - mislim, da je to srž problema. Rešljiv je, torej. Dajmo mu forum in plačilo, pa se bo premaknilo.

In glede argumentacije pri literarnih kritiških obravnavah prevedenih del. Ah. Literarni kritik z osnovno ontologijo literarnega dela v sekundi pride vsaj do uvida, da tega, kar ima pred sabo, ni samostojno napisal avtor izhodiščnega besedila. Kodiranje in dekodiranje literarnih prvin prevoda se je zgodilo na bolj zamotan način, kot če recimo Jančar napiše roman v slovenščini."

Kultura in gospodarstvo nista naravna sovražnika

Pesniški Pranger se dogaja v Rogaški Slatini, prevodni pa v Mariboru. Zakaj ta izbira lokacij? (Ste v prvem primeru sledili kamnitim prangerjem, v drugem pa oddelku za prevodoslovje Filozofske fakultete UM?)

"V prvem delu smo v začetku res sledili kamnitim prangerjem, čeprav smo zdaj že od leta 2007 v zdraviliški Rogaški Slatini brez historičnega prangerja, vendar nam je Občina Rogaška Slatina ob prihodu v kraj kot dobrodošlico izdelala poseben stekleni pranger - primer dobre politike, ki je našo vsebino vpela v svojo steklarsko tradicijo.

Pri drugi lokaciji pa sem, iskreno rečeno, sledila sama sebi. Lokacijo Maribor sem imela v glavi že deset ali enajst let. Da bomo naredili Prevodni Pranger in da bo to Maribor, in tudi to, da se bomo povezali z gospodarstvom, sem vedela, ker sem se na ta način hotela povezati z rodnim mestom - s Stankom Jarcem, dr. Antonom Jehartom, Jožetom Košarjem, Francem Šrimpfom, Eriko Vouk in drugimi, ki so pustili prevajalsko sled in so Mariborčani. Avto Jarc recimo že dolga leta vidi win-win situacijo s kulturniki, tudi vsebinsko nas je Milan Jarc presenetil z angažmajem, v mestu s tradicionalno močno Ekonomsko-poslovno fakulteto pa je še nekaj drugih svetovljanskih podjetnikov. Verjamem, da bo okolje za mecenstvo v prihodnje še bolj spodbudno, kultura in gospodarstvo nista naravna sovražnika, kot ju žigosajo.

Glede mariborskega univerzitetnega oddelka: ja, ker me je ustanoviteljica oddelka, red. prof. dr. Karmen Teržan Kopecky, na Univerzo v Mariboru kot zunanjo izvajalko za umetniški in humanistični prevod prvič povabila leta 2006, sem Oddelek za prevodoslovje pri Prevodnem Prangerju verjetno ves čas nosila v malih možganih.

Na koncu pa se je, kot velikokrat, preprosto zgodilo življenje.

Ko je MOM 2018. objavila javni razpis za sofinanciranje kulturnih vsebin, sem sedla, napisala zasnovo in imena, izpolnila prijavo, ki je imela potem srečo in bila uspešna. Sledili smo lokaciji, kjer živimo in delamo (nekaj ekipe sicer prihaja iz Ljubljane), in po naravni poti smo se povezali tudi s tukajšnjo pedagoško in znanstveno ustanovo, ki izobražuje filološke, prevajalske ter druge jezikovne in kulturne kadre."

Zeleno in zadovoljno življenje. Samoironija

Pred nekaj leti ste se po kar dolgem obdobju bivanja in dela v prestolnici vrnili v Maribor. Kaj ima, ponuja, bi lahko imel Maribor za nekoga, ki se praktično in teoretično ukvarja s prevajanjem in "dostojanstvom umetnosti in recepcije umetnosti", kot je lepo zapisano v predstavitvi festivala Pranger?

"Maribor ponuja prijetno bivanje, s kolesom vsepovsod (no, na Tezno se že peljem z avtom). To je ogromno. V zrelih letih sem in zunanje okolje ne vpliva več formativno kot v dvajsetih, v gimnaziji. Ki je bila z Rudijem Mogetom in iskrivimi sošolci fascinantna, naša Prva. Prav pride spomin nekdaj domačih ulic srečnega otroštva okrog Cankarjeve in Aškerčeve. Kaj še da? Nekaj starih prijateljev, krohot na štajerski argo. Zeleno in zadovoljno življenje. Samoironijo. Mogoče je to dobro za kontemplacijo. Prevajam sicer lahko kjerkoli.

Maribor ima za družino z otrokom in psom vse, ima klinični center in zdravstveni dom z dežurnim pediatrom in laboratorijem, tri velike knjižnice (in upanje na epilog debate o prostorih za eno od teh, z art kinom), velike in male medije, galerije, tri teatre, univerzo, vrhunske posameznike klasične in progresivne umetnosti, koncertne dvorane in opero, muzeje, bogato športno infrastrukturo, mladinske centre, plezalne stene, skate park in zelene površine, tržnico, reko, čolnarne, hrib, vrtce različnih pedagogik, michelinsko kulinariko, občina se razteza do državne meje, železniška povezava ni samoumevna itd. Olajšanje za našo družino je tudi Mestni park, ki so ga vizionarski arhitekti zlili v severne griče z goricami in gozdovi.

Je pa pomembno vprašanje tudi, kaj lahko jaz ponudim skupnosti. V tem mestu sem diplomirala iz prava, delala na študentskem radiu, pri časopisih, naredilo me je. Trenutno mesto doživlja razvojne spremembe, rada sem del njih. Še pred nekaj leti je kazalo slabše. Še malo več skupnostne sinergije, pa bo. Na področju kulturne politike svežina, odprtost in nadklanovski pogum ter izkušnje.

S praktičnega vidika najpomembnejši element za varno, zadovoljno bivanje v Mariboru pa je cena stanovanjskega kvadrata. Nedavno tega smo se na FB pohecali, da sva se z možem preselila sem zato, da sva lahko v stanovanje stlačila družinsko knjižnico."

Da bi se politični dediči vsakršnih zatiranj drug drugemu opravičili

"Če razmišljam podrobneje ali bolj kritično, je v Mariboru nekaj stvari bolj na pol. Letališče - je in ni. Obstajali so vznemirljivi načrti za kopico potniških povezav, zdaj imamo na mizi hrupno opcijo logističnega centra. Na prvem mestu je preživetje, da bodo dobile plačo številne družine. S tega letališča sem kot otrok prvič letela z letalom, spremljala starša na poslovni poti v Beograd. Občutek funkcionalnega mesta z lastnim potniškim letališčem je bil samoumeven. In tržnica - eko pridelava je v manjšini. Bazeni - problemi so skoraj že rešeni. Obleke in čevlje iz pravične trgovine ali veganske čevlje si itak lahko kupiš po spletu ali, ko ne bo več korone, v Gradcu. (Sicer dolga, v sarkastičnem komadu že pokomentirana mestna tradicija, verjetno stara cela stoletja.) Pa to, da se vsake toliko najde kak šerif. Aufbix, nože vun, čreva na plot. Mesto je po grobosti podobno Berlinu, 'lapanje' je tam 'Berliner Schnauze', govor je surov, ima pa mehko srce in izjemno sposobnost navduševanja. In ker sem si te dni v arhivu TV Slovenija ogledala oddajo Spomini z gospo Metko Skušek Lombergar, ki je sredi viharnega 20. stoletja odraščala v Turnerjevi v Mariboru - bi z velikim obžalovanjem rekla, da bi mestu dobro del dostojen pokop tisočev pomorjenih na robovih mesta. To Antigonino etiko izrekam kot potomka nestrankarske borke proti okupatorju in interniranke, ki koncentracijskega taborišča gotovo ni vzela nase za to, da bi političnim zmagovalcem omogočila necivilizirano brezpravje. Rada bi, da bi prevladala omika. Mesto pa potrebuje tudi to, da bi se drug drugemu vzajemno opravičili politični dediči vsakršnih zatiranj. Nemci Slovencem in obratno. Judom. Potem bi se Maribor sprostil, samozavestno zadihal in bil ponosen na svoje bogate multietnične korenine. Zdaj včasih še pestujemo resentiment."

Upapolno mesto

"In še o nečem sem nedavno tega premišljevala. Da po devetih letih ponovnega bivanja v rodnem mestu bolje razumem, kaj je življenje. Ta kratka daljica. Vidim življenjske poti sošolcev iz osnovne šole, vrtca, srečam kakšno znanko, vidim, na kak način se stara in kakšno izžarevanje ima, poklepetam. Drugje nisem imela tega historičnega razpona - ne do same sebe ne do drugih.

Maribor pa mi pomeni tudi preživeta dragocena zadnja skupna leta s starši, dolge navdušene pogovore o zgodovini upapolnega mesta. In tudi danes je takšno, najboljše šele prihaja."